Naša država doživlja preobrazbo. Pri njenih 30 letih so namreč državljani spoznali, da se mora premakniti, premisliti o sebi, svojem položaju, kam bi rada šla, kako in s kom. To so točno take prelomnice, kot jih skozi različna življenjska obdobja, kot otrok, najstnik, mladostnik, odrasla oseba in starostnik, doživlja vsak izmed nas. Če so dvajseta leta še malo naivna, ne tako oplemenitena z življenjskimi izkušnjami, brezskrbna in vihrava, je tretje desetletje čas, ko človek na vrhuncu svoje življenjske moči aktivno dela in udejanja sebe, svoje samostojno življenje.
Običajno je to starost, ko je večina osamosvojena, se odseli od staršev, dobi svoje prve ali celo že druge otroke, ima službo, reden prihodek in živi po svoje. V luči slednjega namreč vse bolj v ospredje sili, »kaj si jaz želim«, »v kaj verjamem«, »kaj so moje vrednote«, »kaj so moji cilji«, »kdo v resnici sem«. Vse manj je vpliva naše primarne družine in drugih nam bližnjih celic, mehučrkov. Vse bolj smo »svoji« in življenje utirjamo po poti, kot si jo tlakujemo. Vse več je na nas in vse manj na drugih.
Moja izkušnja s tridesetimi, v katerih sem še vedno, je točno taka, kot jo opisujem. Medtem ko se jaz v tretjem desetletju življenja v ta čas še nisem povsem ustoličila, ampak sem še vedno pri »kam, kako, kje in kdaj«, je enako s Slovenijo. Obe sva dognali, da morava premisliti o tem, kdo sva in kam bi radi šli. Obema je jasno, da je, da bi (pre)živeli, marsikaj treba pustiti za sabo; kar vključuje tudi nekatere ljudi in dogodke. V luči želje po boljšem, prijaznejšem in lepšem sva se spogledali s svojim dozdajšnjim življenjem, potegnili črto in naredili obračun. Odločili sva se, kaj bova vzeli s sabo naprej in kaj ne sme z nama, saj je lahko to samo breme, ovira, primež, v katerem ne moreva izpolniti svojega resničnega potenciala, življenjskih hrepenenj.
Takšne obračune zdaj doživljamo tudi kolektivno, kot skupnost, kot državljani 30-letne Slovenije. Da smo pripravljeni na korak naprej, da želimo (in si zaslužimo) več in bolje, je jasno pokazalo, kar se je v prestolnici države dogajalo minuli petek. Okoli 40.000 Slovencev v centru Ljubljane je bil neposreden rezultat globokega uvida, kaj je v drobovju oblasti.
Da so se izoblikovali argumenti, ki so nas pognali na ulice, na proteste, na katerih smo zahtevali odstop Janševe vlade in predčasne volitve, je vsekakor pripomogla korona. Epidemija, ta grozljiva preizkušnja za ves svet, je namreč delovala kot lupa. Zaradi nje je bilo res mogoče spregledati, kdo so ljudje, ki že od leta 1991 – obrazi se namreč nič kaj dosti ne menjujejo – krmilijo našo republiko.
Najbolj površinske ugotovitve: položaje v politiki si kot spodnje gate izmenjujejo ena in ista imena; oni imajo v ospredju bolj ali manj samo svoje interese: ni važno, kdaj pridejo maske in rokavice za zaščito naroda, važno je, kdo jih bo dobavljal, da bodo ob tem lahko čim več zaslužili oni, njihovi svojci, bližnji in kolegi, in podobne mahinacije – ne samo med korono.
V tej luči, v luči vstaj, v luči množic, ki so mirno protestirale, da bi prenesle svojo sporočilo vladi, sem polna ponosa, ki mi ga vzbujajo sodržavljani, in pričakovanja. Vem, da smo Slovenci naposled le pripravljeni iti korak naprej in za sabo pustiti samo sebi zadostno, škodoželjno, koruptivno, neotesano in požrešno oblast, ki izkorišča svojo moč za lastno dobrobit. Ampak moč ni (več) na njihovi strani, ampak v nas, tukaj in zdaj, kar zdaj, bolj kot kdajkoli prej, znamo pokazati. Celo zahtevati! Naprej, Slovenija, samo tako naprej!
