navdihujoča zgodba rožce šonc

»Pri delu z ljudmi je treba znati poslušati in slišati ter šele potem soditi«

Polona Krušec
30. 5. 2021, 07.36
Posodobljeno: 30. 5. 2021, 17.08
Deli članek:

Na pogovor smo povabili prejemnico najvišjega državnega priznanja na področju prostovoljstva, Rožco Šonc, ki je med drugim razkrila tudi, zakaj so med korono pregorevali telefoni slovenskih seniorjev.

Mateja J. Potočnik
Rožca Šonc s ponosom pove, da je bilo od leta 2005 v program SZS vključenih 198.000 starejših od 69 let. To je kar 66 odstotkov vseh v jeseni življenja.

Državna nagrada laska njenemu humanitarnemu delu, ki ga je začela kot pobudnica aktiva delovno aktivnih invalidov družbe Krka in skupine za pomoč zasvojenim. Od upokojitve je tesno vpeta v delo Zveze društev upokojencev Slovenije, kjer od leta 2005 vodi program Starejši za starejše. Program, v katerega je bilo doslej vključenih skoraj 198 tisoč starejših in več kot 5500 prostovoljcev, omogoča kakovostno in neodvisno življenje starejših, ki živijo doma. 

Nedavno ste prejeli najvišjo državno nagrado na področju prostovoljstva za leto 2020. Kakšni občutki vas spremljajo ob tem dogodku?

Ob prejemu najvišjega državnega priznanja za prostovoljstvo me prevevajo občutki zadovoljstva. Lepo je, ko država opazi delo, ki ga prostovoljci opravljamo s srcem, s čimer prizna tudi poslanstvo, ki ga čutimo v sebi. Jaz sem bila od nekdaj zavezana ljudem in temu, da zanje delam dobro, jim pomagam. Da sem taka, je kriva tudi mama; bila mi je vzor, ko je šlo za dobroto in pomagati.

Priznanje ste prejeli iz rok predsednika države. Ste se z Borutom Pahorjem v živo srečali prvič in kakšen je bil stik z njim? Kaj vam je dejal?

Ja, s predsednikom države sem se v živo srečala prvič. Posredno sem bila z njim v stiku sicer že prej, prek Zveze društev upokojencev Slovenije (Zdus) in programa Starejši za starejše (SZS). Vodja tega programa sem že od leta 2005. Njegov smisel je, da aktivnejši upokojenci pomagajo starejšim in malo manj samostojnim ali celo obnemoglim starostnikom, ki živijo doma. Kot vodja SZS sem ponosna na to, kakšno pot je program ubral, kaj vse smo dosegli, kako smo lahko pripomogli h kakovosti življenja starejših Slovencev. SZS je postal res velika in pomembna slovenska zgodba. Pahor mi je na podelitvi seveda čestital in dejal, da smo starejši s svojim prostovoljskim delom velik navdih mladim generacijam.

Kakšen vtis je na vas napravil gospod predsednik? Redkokdo ga ima priložnost srečati v živo, zato naše bralce gotovo zanima, kako ste ga doživeli vi.

Njegova prisotnost in nagovor, v katerem je poudaril pomen prostovoljstva, sta seveda podelitvi dala slovesen pečat. Je prijazen in sproščen. Slednje se je še posebej izkazalo, ko se je s »kepico« pozdravil z mojo vnukinjo, ki ji je dal še napotek, naj sledi vzoru prejemnikov priznanj.

Kakšna pa je zgodba za vašim zanimivim, sicer redkim imenom? Kdo vas je poimenoval Rožca in zakaj?

V družino sem prišla kot najmlajši, tretji otrok po desetih oziroma dvanajstih letih, za sestro in bratom, in postala mala rožica – ter dobila ime Rožca.

Vam smem vprašati, koliko ste stari? Pa tudi, kaj ste v življenju počeli nekoč; s čim ste se preživljali in kaj je sledilo, ko ste se upokojili?

Sem že v četrti generaciji starejših. Svoje delovno aktivno življenje, 40 let in še malo več, sem posvetila podjetju Krka, kjer sem bila vodja kadrovske službe. Že vse življenje sem torej neposredno povezana z ljudmi, ki sem jim že kot kadrovnica, tudi če so se zunaj delovnega okolja, zasebno znašli v stiskah, težavah, z veseljem pomagala. Potem, ko sem se upokojila, pa se je vse to prelilo v udejstvovanje, posvečeno upokojencem. V pokoju sem torej najprej začela delati z lokalnim društvom upokojencev in potem prek tega še v programu Starejši za starejše. Kasneje, kot sem že omenila, sem postala celo vodja tega programa in tako je že od leta 2005. Kot vodja povezujem mrežo izvajalcev programa po vsej državi, skrbim za podporo društvenim in pokrajinskim koordinatorjem pri izvajanju programa, sicer pa v okviru programskega sveta s kolegi skrbimo za izvajanje, spremljanje in razvoj Starejših za starejše. S ponosom lahko povem, da je bilo od leta 2005 v ta program vključenih 198.000 starejših od 69 let. To je kar 66 odstotkov vseh starejših v tej starostni skupini. V vseh teh letih smo imeli 5500 prostovoljcev. Leta 2019 okoli 3535, lani, med korono, ko so veljale vse omejitve in je bilo treba močno prilagoditi program (prekinil se ni nikoli), pa okoli 3000 prostovoljcev.

Številke so res impozantne. Nekako je videti, da bi bila za marsikaterega seniorja, če tega programa ne bi bilo,  kvaliteta življenja precej slabša. 

S tem se strinjam. Leta 2019 je potekala evalvacija programa SZS po zahtevah Inštituta Republike Slovenije za socialno varstvo. Ta je izpeljal evalvacijo vseh socialnovarstvenih programov, ki potekajo po državi. Naš je prejel najvišjo možno oceno. Predvsem zgovorno, in na to sem najbolj ponosna, je, da so se o njem tako pozitivno izrekli vključeni v program. Več kot 90 odstotkov uporabnikov programa, vključenih v evalvacijo, je namreč odgovorilo, da bi bilo njihovo življenje manj kakovostno, če ne bi bili vključeni v SZS.

Kaj vse so aktivnosti tega programa?

Smoter programa je povečanje kakovosti življenja starejših, ki živijo doma. Tako naši prostovoljci svojim kolegom nudijo predvsem druženje, s katerim se preprečujeta socialna izključenost in osamljenost, spremljanje k zdravniku, v trgovino, po opravkih. Prinašajo jim stvari iz trgovine in lekarne, z njimi igrajo družabne igre ali grejo skupaj na sprehod. Prostovoljci tudi razvažajo prehranske pakete Rdečega križa in Karitasa, pomagajo uporabnikom pri seznanjanju s pravicami, ki jih imajo, in njihovem uveljavljanju na centrih za socialno delo.

Bi lahko izpostavili nekaj pravic starejših? Morda predvsem tistih, ki bi jim lahko močno koristile, a se ne odločijo za njihovo uveljavljanje. Morda zanje niti ne vedo ali pa so postopki uveljavljanja prezapleteni.

Upokojenci imajo pod določenimi pogoji pravico do varstvenega dodatka, do denarnih socialnih pomoči, dodatka za pomoč in postrežbo. Nekateri za te pravice ne vedo in jim je treba pomagati, da jih uveljavijo. Nekateri so že imeli varstveni dodatek, a so ga z uveljavitvijo Zujfa izgubili ali se mu odrekli, s poznejšimi spremembami zakonodaje, ki so omogočile ponovno uveljavljanje, pa niso seznanjeni. V takih primerih je pomoč prostovoljcev pri uveljavljanju teh pravic res dobrodošla.  

Sta
Rožca Šonc s predsednikom države, ki ji je po tem, ko ji je izročil priznanje, močno zaploskal.

Kako je pa na program SZS vplivala epidemija?

Lani, ko je prišel covid-19 in naša življenja obrnil na glavo, je bil tudi program Starejši za starejše postavljen pred veliko preizkušnjo. Zaradi omejitev smo ga morali organizirati povsem na novo. Predvsem se je bilo treba poglobiti v to, kako bomo našim uporabnikom ob vseh omejitvah in z mislijo na zaščito lastnega in njihovega zdravja vseeno pomagali. In seveda je bilo ves čas jasno, da bo program potekal naprej, le prilagoditi se je bilo treba. Največja sprememba je bila, da je odpadlo druženje v živo, ampak smo ga nadomestili s povezovanjem na daljavo. Tako je bilo veliko telefonskih pogovorov in pošiljanja kratkih sporočil. V času korone se je v programu zgodilo 60.000 telefonskih pogovorov in poslalo 5000 SMS-sporočil! Upokojenci so si med sabo na primer pošiljali SMS z lepimi mislimi ali lepe fotografije, na primer slike rož, zato da so drug drugega spomnili, da niso sami, da so se z drobnimi pozornostmi malo razveselili. Nekateri so uporabljali tudi druge aplikacije za klepetanje, ki so si jih naložili na računalnik ali telefon. Tako so se osnovale kar skupine, v katerih so potem virtualno klepetali, celo neke delavnice smo prenesli v internetni svet. Smo se znašli. Kar pa zadeva zagotavljanje osnovnih potrebščin, smo to še vedno počeli s skladu z ukrepi, kar pomeni, da ni bilo živega stika med prostovoljci in uporabniki. Če je prostovoljec uporabniku denimo prinesel zdravila ali živila iz trgovine, mu jih je pustil pred vhodnimi vrati. Res smo bili previdni.

Ste zelo aktivna upokojenka; vodite Društvo upokojencev Novo mesto, tudi program Zveze društev upokojencev Slovenije Starejši za starejše. Od kod vam toliko zagona, da vse to še vedno krmilite?

Ravno to, da vse to počnem, me polni z energijo. Iskreno vam povem, sem vdova in živim sama, in mi to, da grem vsak dan na društvo ter sem z ljudmi, nekaj počnem zanje, osmišlja življenje.

Pogosto slišimo kritike na račun države, da slabo skrbi za svojo zlato generacijo, saj da ta s svojimi pokojninami komaj preživi. Kako vi vidite položaj slovenskega seniorja in prizadevanja vlad(e) zanj?

Naši odločevalci situacijo ocenjujejo na osnovi statističnih podatkov. Kako statistika beleži razmere, vsi vemo. Moje opažanje je, da se dejanski problemi ne zaznajo. Ne morem sicer reči niti, da ni bilo nič narejenega. Je bilo, vendar te dobre stvari niso dosegle vseh starejših. Vse te pozitivne stvari so torej dobre, vendar ne dosežejo vsakogar. Če ocenjujem položaj upokojencev na podlagi programa SZS, lahko ugotovim, da lastni prihodek ne zadostuje za preživetje meseca pri kar okoli 30 odstotkih tistih, ki so vključeni v program. Če sem natančna, od 29 do 42 odstotkov uporabnikov programa SZS ni zmožnih mesečno poravnavati vseh svojih obveznosti.

Imate kakšno priljubljeno življenjsko filozofijo, modrost?

Ko sem začela delati z ljudmi, sem v samem začetku svoje karierne poti doživela trenutek, ko sem prijokala domov. Ko sem mami povedala, kaj se je zgodilo, mi je rekla: »Ravnaj z ljudmi tako, kot želiš, da oni ravnajo s tabo. Ta njena modrost mi je tako v profesionalnem kot v zasebnem življenju potem predstavljala vodilo. Pa še nekaj pomembnega: pri delu z ljudmi je pomembno, da znaš poslušati in slišati ter šele potem soditi.

Kaj bi sporočili mladim generacijam kot seniorka, polna življenjskih izkušenj in modrosti?

Spoštujte dosežke prehodnih generacij, če želite, da bodo generacije za vami spoštovale vaše.

Ali mladi dovolj spoštujemo starejše?

Pandemija je pokazala, da imamo zelo veliko mladih, ki so se s srcem odzvali in delali v teh težkih pogoji tudi s starejšimi oziroma zanje, ali v bolnišnicah ali v domovih za starejše; skratka, svojo veličino so pokazali, ko so nam pomagali v okoljih, ki so bila res rizična. Je pa tudi pri nas tako kot v vsaki družbi; imaš take, ki so po srcu naravnani za dobro, pa tudi take, ki so bolj individualisti, obrnjeni k sebi.

Katere besede pa bi namenili svoji generaciji, svojim upokojenskim kolegicam in kolegom? 

Predvsem bi jim svetovala, naj se ne zaprejo. Na srce jim polagam, naj poiščejo pot do društev upokojencev, ki so v njihovem lokalnem okolju. Naj jim ne bo težko poiskati prostovoljcev oziroma postati del programa Starejši za starejše. Naj jim ne bo težko povedati, da potrebujejo pomoč. Prostovoljci s(m)o ljudje z na stežaj odprtim srcem in rokami, in jim bomo še kako radi stopili naproti.