Zaznamovali ste njihova življenja

Zgodba o deset tisoč otrocih in osem tisoč Slovencih, ki so storili, česar država ni

Polona Krušec
25. 5. 2021, 06.51
Deli članek:

Revščina ima na tisoče obrazov. V Sloveniji na desettisoče. To so lahko naši znanci, sosedje, sodelavci, prijatelji. Zdrsnili so prek roba, pristali v stiski. Pred njimi so zaloputnila vrata dostojanstva, sram jih je zaklenil. Družba jih poskuša spet odpreti, a najprej je treba nanje potrkati, in to previdno, z veliko občutljivosti.

Sašo Švigelj
Ekipa ZPM Ljubljana Moste-Polje: Tanja Petek, Doris Rojo, Neža Lavrenčak, Anita Ogulin, Estera Popovič in Tjaša Tomažin-Raspotnik (z leve proti desni).

Gmotni status marsikaterega Slovenca je močno prizadet. Epidemija je položaj mnogih le še poslabšala, pa tudi več revnih je, zato je stisk, ko se posamezniki in družine ne morejo več preživljati sami, ogromno.

V Sloveniji je leta 2019 pod pragom tveganja revščine živelo 41 tisoč otrok, kar je nedopustno! Zaradi omejevalnih ukrepov za zajezitev širjenja koronavirusa pa se je revščina otrok lani le še povečala. Uradnih podatkov, za koliko, še ni, a si lahko predstavljamo, da bo soočenje s statistiko, ko se razkrije, boleče. Ob tem je treba podčrtati, da slab socialno-ekonomski položaj družine zelo vpliva na počutje otroka, njegovo zadovoljstvo z življenjem in s tem na njegovo duševno zdravje.

Tiho trpljenje

Humanitarni nevladniki poudarjajo, da moramo kot družba ranljive ves čas opominjati, da ni nič sramotnega v tem, kar se jim je zgodilo, in da smo jim na voljo za pomoč. Družbeni diskurz je namreč močno škodljiv, saj revne stigmatizira, jih označuje za delomrzneže, nesposobneže, intelektualne omejence, in še bi lahko naštevali etikete z negativno konotacijo. S tem bremenom v mislih jih zato veliko sploh ne poišče pomoči, ampak samo trpijo.

Država sicer ima nekaj vzvodov, prek katerih lahko doseže te ljudi, a ne dovolj, pa tudi če so, uporabniku niso dovolj prijazni. Postopki in s tem povezana birokracija za pridobitev na primer denarne socialne pomoči so zapleteni in predolgi. Zato ko se socialno šibkejši le odločijo, da bodo prosili za pomoč, redko pomislijo najprej na državo, ampak se raje obrnejo kar na humanitarne organizacije.

Mama in sin sta si trgala od ust

Zveza prijateljev mladine (ZPM) Ljubljana Moste-Polje je ena od osrednjih organizacij, ki lajšajo življenja teh družin. Izpostaviti velja njihov program Botrstvo, ki ne samo med epidemijo, ampak vsega skupaj že deset let stoji ob strani mladim iz socialno-ekonomsko prizadetih družin. Tako so v desetletju skupaj z okoli osem tisoč dobrimi Slovenci, ki so projekt finančno podprli, pomagali Mojci, Sanji, Marku, Joštu, Juretu, Anji, Roku, Sebastijanu in Žanu ter še okoli deset tisoč drugim otrokom, ki so živeli v pomanjkanju in so se jim zaradi tega sesuvala življenja.

Gre za na moč boleče zgodbe. Ena od njih je o Roku, Sebastijanu in Žanu, ki so živeli samo z mamo. Ona in najstarejši sin sta se načrtno odrekala obrokom, da mlajša bratca nista bila podhranjena. »Z mami zelo paziva, da dobita brata pri obroku več hrane, saj še rasteta. Jaz pa čez dan pijem veliko vode, da lakote ne občutim tako zelo,« so besede najstarejšega fanta te družine. Česa takega ne bi smel izkusiti noben otrok in starš!

ZPM Ljubljana Moste - Polje
Milena Štular, ustanoviteljica Botrstva in predsednica njegovega nadzornega odbora.

»Nekaj moram vrniti«

Svojo podporo slovenskim otrokom lahko prek Botrstva izkažete z donacijo, in sicer s SMS-sporočilom, v katero vnesete ključno besedo BOTER5 ali BOTER10 ter ga pošljete na 1919. Z BOTER5 donirate 5 evrov, z BOTER10 pa 10 evrov. 

Botrstvo je skupaj z ZPM Ljubljana Moste-Polje, ki jo vodi Anita Ogulin, ustanovila Milena Štular, uspešna gospodarstvenica in priznana marketinška osebnost, zdaj v pokoju. »Ves čas sem opazovala svet okoli sebe in spoznanje, da nimamo vsi enakih možnosti, me ni pustilo pri miru. Ko sem leta 2000 na karierni poti zelo napredovala, doživela sem preboj iz lokalnega podjetja v multinacionalko, sem začutila, da moram začeti vračati okolju, družbi, ki ji pripadam, da moram nekaj dati od sebe,« se je ozrla v preteklost – in od tedaj je njeno življenje tesno povezano s pomočjo ranljivemu sočloveku.

V tistem obdobju je vztrajno iskala družino, ki bi jo lahko podprla. »Moja želja je bila, da bi štipendirala kakšnega otroka, potem sem pa kar tri. Izvedela sem namreč za neko štajersko družino, z očetom tetraplegikom, kar se je poškodoval ob padcu s strehe. Z ženo sta imela tri otroke. Njunim potomcem sem pomagala deset let, da so pridobili izobrazbo, svoje poklice; postali so trgovec, mizar in frizerka. Ko sem tu dosegla svoj cilj, sem razmišljala, kako bi lahko pomagali še več otrokom. Kot gospodarstvenici in 'marketingarici' so mi začele švigati ideje in dognala sem, da bi bilo krasno izpeljati projekt, ki bo transparenten, nad poslovanjem katerega, sploh nad finančnim delom, bi tekel nadzor in bi ga poganjali dobrosrčni ljudje, donatorji. Vedela sem tudi, da mora darovalec vedeti, komu bo njegov denar namenjen in zakaj,« je pojasnila.

Impozantni podatki

Nato je Štularjeva na nekem dogodku srečala Anito Ogulin, takrat že znano humanitarko, in jo seznanila s svojo idejo, »in seveda je bila Anita takoj za. Ona je vedno za, ko vidi, da bi lahko pomagali otrokom«, o začetkih Botrstva, ime katerega izhaja iz krščanstva, kjer boter simbolizira tistega, ki bo prevzel skrb za otroka, če se staršu kaj zgodi, razlaga sogovornica. Od tedaj do danes so zbrali 21 milijonov evrov sredstev in k sodelovanju pritegnili osem tisoč botrov, zaradi česar so lahko povsem spremenili usodo več kot deset tisoč otrokom in njihovim družinam.