Slovenija

Pahorjevo neuspešno iskanje kompromisov v notranji in zunanji politiki Slovenije

Antun Katalenić
19. 5. 2021, 19.30
Deli članek:

Po aferah z non-paperji Borutu Pahorju ni uspelo prepričati vseh svojih gostov z Balkana, naj v skupno deklaracijo zapišejo tudi zavezo o nespremenljivosti meja.

STA
Proces Brdo-Brioni združuje voditelje balkanskih držav.

Turbulenten ponedeljek v državnem zboru, kjer poslanci niso uspeli niti izglasovati dnevnega reda redne seje, je Slovenijo pahnil v neznane vode.

Dogodek brez precedensa je opozicija označila kot jasen signal, da je nastopil čas za predčasne volitve, premier Janez Janša pa je krivdo zvalil ravno na opozicijo. Javnost je tako ostala prikrajšana za razpravo o ustavni obtožbi zoper vlado, še pred njo pa je opozicija želela zahtevati mnenje predsednika republike Boruta Pahorja glede predloga te obtožbe, kot to dovoljuje parlamentarni poslovnik. A s koncem seje, še preden se je začela, do zahteve po mnenju predsednika republike ni prišlo. Čeprav Pahor zase pravi, da se glede dogajanja v javnosti oglaša kot še nikoli prej, bo očitno tudi tokratno politično vrenje pospremil z molkom. Predsednik je imel v ponedeljek pač druge opravke, ko je gostil kolege iz držav nekdanje Jugoslavije in Albanije.

Brezzoba deklaracija

Tako imenovani proces Brdo-Brioni je namreč zaznamoval deseto obletnico delovanja pri Kranju, vsakoletnega srečanja predsednikov Slovenije in tako imenovanega Zahodnega Balkana, namenjenega regionalnemu povezovanju in pospeševanju evrointegracij. Slovenija in Hrvaška v tem smislu igrata vlogo lobistov za preostale države iz regije, ki pa se srečujejo s svojimi internimi in eksternimi problemi. Rezultat teh je bila tudi brezzoba skupna deklaracija o nuji po nadaljnjih evrointegracijah.

Nerešeno vprašanje Kosova

Sestavljanje skupne deklaracije devetih predsednikov z zelo različnimi pooblastili v svojih ustavnih ureditvah je samo po sebi zahtevna naloga, če ne že sizifovo delo. Če obstaja strinjanje o potrebi po vključitvi teh držav v EU, pa to predhodno zahteva reševanje vprašanja statusa Kosova. Kosova, ki je neodvisnost razglasilo leta 2008, Srbija namreč še vedno ne priznava. Prav tako enostranske razglasitve neodvisnosti ni priznala Bosna in Hercegovina, kjer v kaj takega ne bi privolili voditelji bosanskih Srbov – razen če bi to pomenilo, da se tudi oni lahko odcepijo od matične države. V takšnem ozračju in zaradi afer v zvezi z več tako imenovanimi non-paperji v preteklih tednih in mesecih (en takšen dokument, ki je zagovarjal spremembo več meja po etničnih linijah, naj bi aktivno širila tudi slovenska vlada) vprašanje meja ni našlo mesta v končni deklaraciji. Vsako omenjanje nespremenljivosti meja je namreč mogoče samo v primeru, da vemo, o katerih mejah govorimo. Za predsednika Aleksandra Vučića je tako ozemlje Kosova še vedno znotraj meja Srbije, zaradi česar je želel v deklaracijo dodati pojasnilo, da naj se ne spreminjajo meje držav članic Združenih narodov, kamor Kosovo, zaradi nasprotovanja srbske zaveznice Rusije, seveda še ni bilo sprejeto. V to ostali predsedniki niso želeli privoliti.

Prazne besede

Končno deklaracijo je Pahor sicer označil kot »kompromis«, dejansko pa je zgolj še potrdila, da Slovenija v nekdaj bratskih republikah igra stransko vlogo. Simbolična vloga predsednika Slovenije je več kot očitno tako kot doma tudi v tujini zgolj še to – prazna simbolika.