Polzelski prostovoljci so se namreč prvič neformalno povezali že v času katastrofalnih jesenskih poplav leta 1990 in tlakovali zametke humanitarne organizacije, ki se je le nekaj mesecev kasneje izkazala kot odločilna pri zagotavljanju pomoči v času begunske krize. Odjemalci in oblika pomoči so se v teh treh desetletjih nekoliko spreminjali, a duša in srce polzelske karitas ostajata ista. To sta zakonca Blaž in Zdenka Jelen.

V začetku novembra 1990 so Savinjsko dolino pretresle poplave. Med bolj prizadetimi območji je bila Polzela z okolico. Narasla Savinja je namreč v Parižljah prestopila bregove, se dvignila celo do tamkajšnjega mostu, katastrofa za domačine je bila neizogibna. »Razbesnela voda je odnašala drevje, različne predmete in celo živali iz hlevov. Čez nekaj dni je bilo strahotno pogledati vso škodo. Vsepovsod so bili blato in umazanija v poplavljenih kleteh, neuporabna stanovanja, neužiten krompir in sadje v shrambah. Treba je bilo zavreči uničeno hrano, celo vloženo v kozarcih, oprati drva in premog. Vse je bilo prepojeno s smradom in z mokroto. Stene so bile globoko razmočene in blatne, ponekod je izpodkopalo temelje zgradb,« se danes, kot bi bilo včeraj, spominja Blaž Jelen, ki še z nekaterimi domačini niti za trenutek ni sedel križemrok. Občanom, ki so jih poplave najbolj prizadele, je še z nekaj somišljeniki pomagal pri odstranjevanju nesnage, čiščenju prostorov in jim razdeljeval pomoč ob naravni nesreči ter s tem tlakoval prve, takrat še neuradne temelje Župnijske karitas Polzela. Stiska ob poplavah se je počasi umirila, življenja ob Savinji so se vrnila v stare tirnice, a polzelski prostovoljci se niso ustavili. Le nekaj mesecev kasneje so odigrali pomembno vlogo pri pomoči beguncem iz nekdanje Jugoslavije.

Zakonca Jelen, Karitas 1
Sherpa
Že trideset let pomagata tistim v stiski.

»Pa bodi ti!«

Najprej so delovali še kot del Škofijske karitas Maribor, ustanovljene leta 1990, nakar je polzelski župnijski svet aprila 1991 ustanovil lastno karitas. Za voditelja je bil na hitro potrjen Blaž Jelen. Prisotni so sicer predlagali domačega zdravnika Janeza Cukjatija, a je Blaž oporekal: »On pa res ne utegne, saj je v službi praktično 24 ur dnevno.« Župnijski pastoralni svet je na to pripomnil: »Pa bodi ti!« Pri tem ostaja še danes, trideset let po tem. Ves čas mu je v veliko oporo žena Zdenka Jelen, ki se dobro spominja stisk beguncev, ki so zatočišče našli v begunskih centrih v Letušu in Velenju. Polzelski prostovoljci so jim v prvi vrsti pomagali pri razdeljevanju hrane, higienskih pripomočkov in oblačil. »Begunske ženske smo najbolj razveseljevali z volno. S pletenjem so si krajšale čas in vsaj za trenutek pozabile na svojo stisko. Njihove izdelke smo nato po simbolični ceni odkupovali,« se spominja Jelenova in dodaja, da so se za zelo solidarne v času begunske krize izkazali tudi številni domačini. »Ko je bila begunska kriza, so ljudje preprosto pozabili na svoje težave in nesebično pomagali drugim, ki so se znašli še v veliko hujših razmerah.« Težav po njunih besedah niso imeli niti s takratno oblastjo. Karitas namreč čisto na začetku 90. let še ni povsem uradno delovala, saj zaradi takratne oblasti najprej ni bila politično sprejeta. »Naši voditelji so se zelo trudili, da so vsaj približno dosegli status humanitarne organizacije, da smo sploh smeli pomagati,« pripomni Jelen, ki v vseh teh letih ni niti enkrat pomislil, da bi odnehal. »Bistvo krščanske dobrodelnosti je ljubezen do bližnjega. Če posameznik tega nima, tudi ne more pomagati drugim, vsaj dolgo ne.«

Blaž Jelen
Sherpa
Blaž Jelen pravi, da v vseh teh letih ni niti enkrat pomislil, da bi odnehal.

Z Betlehemsko lučko

Župnijska karitas Polzela se je v začetku 90. let povezala s sestro Michelangelo, ki je živela v italijanski Gorici in v Italiji organizirala velike akcije zbiranja hrane, pri katerih so Italijani radodarno priskočili na pomoč Slovencem. »Tudi ko je bila že zelo bolna, ji to ni odvzelo volje, da ne bi pomagala. V času begunske krize je še iz bolniške postelje bdela nad zagotavljanjem pomoči. Leta 1993 je tudi po osem ur morala čakati na meji, da je slovenska stran spustila čez vso pomoč. Vse svoje moči je usmerila v dobrodelnost in nas ves čas opozarjala, kako pomembni so razumevanje, ljubezen in odpuščanje,« se spominja Polzeljan, ki se je po to pomoč, ki so jo sicer v Ajdovščino s kombiji hodili iskat domači gasilci ali drugi domačini, nekajkrat odpravil tudi sam. »Leta 1993, nekaj dni pred božičem, sem tam prejel Betlehemsko lučko, ki je bila takrat za nas na Polzeli nekaj povsem novega. Še danes se zelo dobro spomnim, kako sem sedel zadaj v kombiju, komaj prestavljal noge in v rokah celo pot nazaj držal prižgano lučko. Vmes smo se ustavili na bencinski črpalki, da smo natočili gorivo, v vozilu pa smo imeli plamen.«

Zdenka Jelen
Sherpa
Zdenka od samega začetka Blažu stoji ob strani.

Vse več psihične pomoči

Župnijska karitas Polzela je bila v začetku 90. let ena prvih dobro organiziranih humanitarnih organizacij v dolini, zato je imela za tretjino več prosilcev, kot jih ima danes, ko v občini Polzela delujeta še Rdeči križ in županov sklad. Danes redno pomaga približno 260 občanom. Njihovo delo ne temelji zgolj na materialni pomoči, temveč na človeški toplini. Karitas namreč nudi tudi laično psihološko svetovanje, česar je v zadnjih letih vse več. »Včasih nas kdo pokliče, samo da malo poklepeta o tem, kaj kuha, in podobno, medtem ko za posameznike, za katere opazimo, da jim mi nismo dovolj in potrebujejo strokovno obravnavo, poiščemo zdravniško pomoč,« pove prostovoljka, ki opaža, da je takšnega posredovanja na žalost vedno več. Večina njihovih rednih prosilcev ima namreč duševne težave, medtem ko včasih tega ni bilo.