Verčič, v zadnjem desetletju drugi najbolj citirani raziskovalec na področju globalnih odnosov z javnostmi na svetu, je izrekel marsikaj, kar je vredno ponoviti, podčrtati in si vtisniti, saj se nam lahko pomembno izboljša pogled na to, kar se dogaja, oziroma na splošno razumevanje trenutno precej zapletene situacije. Zato vam želim še enkrat približati njegove besede, saj bodo dragocena lupa predvsem tistim, ki ste zadušeni od trenutne klime in se v lastni državi počutite slabo.

Nič posebno državotvornega se ne dogaja med eno najhujših kriz Slovenije. Namesto da bi prostor prežemala skupna prizadevanja, empatija, zaupanje in primerna komunikacija, vladata zmeda in razočaranje. Ne dobimo niti tistega, česar smo v tem hipu še najbolj potrebni. To je občutek, da je situacija vsaj malo pod nadzorom, da se dela v dobro ljudi, in da se epidemije ne zlorablja v politične namene.

Potrebovali bi nekaj povsem nasprotnega, kar imamo. Nekaj povezovalnega, sposobnega, spodobnega, korektnega, transparentnega. Upravljavka zdravstvene krize, vlada, ubira poteze in retoriko, ki nas mnoge preseneča, pogosto celo šokira. Kot so nas te dni spet pretresle besede premierja Janeza Janše, ki je na spletu, ko je na facebooku objavil slike enega zadnjih večjih protestov proti vladi v centru Ljubljane, kjer je vidna množica ljudi, zapisal: »Ob prek 10.000 aktivnih okužbah covida-19 v državi in epidemiološki omejitvi zbiranja do deset ljudi bo to današnje množično širjenje virusa v naslednjih tednih povzročilo na stotine resno bolnih in mrtvih,« je rekel in dodal ključnik »zločin«.

To, da ga skrbi, da se je virus širil med protestniki in se mu zdi neodgovorno v tem času tako množično združevati, bi lahko povedal na sto drugih načinov, a je izbral enega najbolj bolečih, žaljivih, očitajočih. Razdiralnih. Protestnike je indirektno oklical za zločince. Kdaj so prenehali obstajati časi, ko smo na pomembne pozicije postavljali ugledne osebnosti z manirami, kvalitetnimi vrednotami, z dobro naravnanim moralnim kompasom?

Kdo smo (postali) Slovenci, da na pomembna mesta postavljamo profile ljudi, ki bi jih, če bi jih imeli v bližini v zasebnem življenju, gladko izločili? Ko to rečem, pozabljam, da jih je seveda nekdo postavil na položaj, ki ga uživajo. Se ne samoizvolijo. Volijo pa jih tisti, ki se z njimi poistovetijo, imajo podobne vrednote, cilje, poglede. Mi, ki nam je pomembno nekaj drugega, pa med oblastniki nimamo (dovolj) svojih predstavnikov. Zakaj ne?

Zdaj nastopi čas za besede Dejana Verčiča, ki pravi, da komuniciranje, ki v javnosti večinoma vzbuja zgražanje, še zdaleč ni nepremišljeno, ampak je namensko, saj za tiste, ki ga povzročajo, proizvaja želene učinke. Verčič namreč pojasnjuje, da politikom taka komunikacija koristi, jih ohranja na oblasti, saj napaja njihov profil volivcev, in četudi ta ni velik, je zvest; zagotavlja jim obstanek na položajih.

Nas, ki smo privrženi drugim možnostim, ali pa neopredeljeni, taka retorika in postopanje vzbujajo občutke, ki nas od politike in brige zanjo vse bolj oddaljujejo, distancirajo, in s tem tudi od udeležbe na volitvah. Saj ko nad nečim obupaš, zamahneš z roko in se s tem ne ukvarjaš več. Dokler bo tako, bodo tisti z zvestimi volivci, četudi jih ni veliko, vedno dosegli svoj cilj. Mi pa …

Vendar mi to, kar Slovenci kažete s protesti zadnje mesece, daje upanje. Mislim, da smo, bomo na naslednjih volitvah tudi mi pripravljeni pokazati, kdo so »naši« predstavniki ljudstva in s tem, kdo smo mi.

polona.krusec@svet24.si