Dejan Verčič je prejemnik več nagrad, med drugim nagrade Pathfinder Award 2016 za svoje izvirno delo na področju raziskovanja odnosov z javnostmi, ki predstavlja najvišjo akademsko čast Inštituta za odnose z javnostmi (IPR).
Nazadnje, pred dobrim tednom, pa mu je Hrvaško društvo za odnose z javnostmi (HUOJ) podelilo še nagrado Grand PRix – priznanje za razvoj stroke, prav tako za raziskovalno delo in predstavitev odnosov z javnostmi. Z njim smo se pogovarjali o tem, kako se Slovenija sooča z zdravstveno krizo in ali je komunikacija, ki poteka med državo in državljani, primerna. Slovenijo trenutno vidi kot deželo, v kateri vlada politični kaos in ki bo nujno morala prestopiti iz dvajsetega v enaindvajseto stoletje, saj »ne moremo v nedogled nadaljevati že zdavnaj zaključenih vojn«. Povedal je tudi, kako našo državo vidi ta hip, in jo primerjal z napetim dogajanjem v Združenih državah Amerike.
Slovenijo je leta 2017 Svetovna zdravstvena organizacija opozorila, da mora vzpostaviti ukrepe za učinkovito krizno komuniciranje. Se je to do danes zgodilo?
V Sloveniji v vladi, državni upravi in javnem sektorju nasploh ne zgradimo sposobnega sistema javnega komuniciranja, kar seveda pomeni, da tudi ne zaposlimo dovolj izobraženih in usposobljenih ljudi, niti komuniciranju ne namenimo dovolj sredstev. Predvsem pa se problema komuniciranja ne lotevamo strateško, premišljeno in sproti ter na koncu evalvirano. Obenem pa se že trideset let pridušamo in zgražamo, kako vlada, uprava in ves javni sektor ne znajo komunicirati. Gre za obliko politične shizofrenije, ki nam onemogoča izgradnjo učinkovite države. Zanimivo: v zasebnih organizacijah s tem ni nobenih težav. Zato v mnogih uspešnih podjetjih delajo večji oddelki za komuniciranje, kot jih ima katerokoli naše ministrstvo. To je že samo po sebi dovolj povedno. Ker pa kot država nimamo vzpostavljenega sistema učinkovitega javnega komuniciranja, potem seveda nimamo in ne moremo imeti učinkovitega javnega kriznega komuniciranja. Tudi sicer velja, da je komuniciranje daleč najpomembnejši instrument vsakega vladanja.
Pravite, da so bile nekatere druge države, tudi naše sosednje, precej učinkovitejše, uspešnejše pri kriznem komuniciranju. Kaj so pri njih delali drugače?
Naj ponazorim s primerom Hrvaške, čeprav tudi tam še zdaleč ni vse dobro. Sodobna hrvaška država je nastala v štiriletni domovinski vojni (1991–1995), med katero je izkusila, katere njene funkcije so ključne za uspeh in zmago. Med temi je zmožnost domačega in mednarodnega komuniciranja. Zato so vlaganja v komuniciranje, v ljudi in sredstva bistveno višja in manj sporna kot pri nas. Tudi sodelovanje med različnimi podsistemi javnega komuniciranja je bistveno bolj prijazno in usklajeno kot pri nas. Podobno bi lahko primerjali tudi hrvaško in slovensko diplomacijo ter odkrili, zakaj mi najpogosteje potegnemo krajšo. Brez vlaganj ni dobička. Pri nas pa se prepiramo o tako samo po sebi umevnih zadevah, kot sta potreba po Slovenski tiskovni agenciji in Radioteleviziji Slovenija. Ali ju potrebujemo? Da! Samo nedržavotvorni um bi ju šel uničevati. Država in njene institucije ter infrastruktura morajo preživeti vse politike in vlade – prve morajo trajati in se razvijati, druge pa pridejo in gredo.
Kaj so glavne značilnosti uspešnega kriznega komuniciranja?
To so hitrost, jasnost, poštenje in doslednost. Hitrost je ključna že pri prepoznavanju krize in prvem odzivu. SARS-CoV-2 je virus, ki so ga na Kitajskem odkrili leta 2019. Kdo ve, kako bi bil svet videti danes, če bi takrat tudi razglasili epidemijo in preprečili proste polete med Evropo (še posebno severno Italijo) in Kitajsko čez vse praznike, ki se raztezajo od katoliškega božiča, 25. decembra 2019, do kitajskega novega leta, 25. januarja 2020. V Sloveniji bi že takrat morali nabavljati opremo (ne pa da smo jo pošiljali na Kitajsko) in se organizirati za zamejevanje virusa ter morebitno zdravljenje bolezni. Pri hitrosti smo torej padli vsi. Jasnosti ni bilo, ker se niti vpletene stroke niso znale dogovoriti, kaj nam je početi: maska da ali ne ter kje, zračenje prostorov da ali ne in kdaj. Še danes eni ugovarjajo cepljenju in mu nasprotujejo. Če k temu dodamo še ribarije v NIJZ in na vladi ter med njima, smo bolj v megli kot na jasnem. Politične zdrahe so diskreditirale represivne ukrepe, kot sta bili policijska ura in omejitev gibanja med nečim, kar so poimenovali statistične regije, in na koncu večina državljanov ne verjame, da je pri tem šlo za pošteno igro. Ko k temu dodamo, da nam je uspelo v enem letu pandemije zamenjati tri ministre za zdravje in dva direktorja NIJZ, je jasno, da tudi doslednosti ni moglo biti. Ko potegnem črto pod vse skupaj, lahko ugotovimo samo, da so mnogi žal umrli povsem po nepotrebnem, ampak še dobro, da ni bilo še huje – še dobro smo jo zvozili.
Kaj imate v mislih, ko rečete, da dobra komunikacija rešuje življenja?
V Sloveniji, pa tudi drugod po svetu je med to pandemijo umrlo preveč ljudi tudi zaradi slabega komuniciranja. Na začetku so odgovorni slabo zaznali signale iz okolja (temu v stroki pravimo, da so slabo poslušali): pravočasno prepoznanje pandemije bi že samo rešilo mnoga življenja. Nato bi lahko učinkovitejše komuniciranje glede preventivnih ukrepov rešilo naslednja življenja. Pa tudi učinkovito komuniciranje v zvezi s cepljenjem rešuje življenja. Znanje je moč. Vedno je bilo in vedno bo. Smisel upravljanja kriznega komuniciranja je v tem, da ljudje dobijo pravočasne, jasne in zanesljive informacije, na podlagi katerih se dvigne kakovost njihovega odločanja. Pametne odločitve pa rešujejo življenje. Ne po naključju je prejšnji teden generalni sekretar Združenih narodov António Guterres javno opozoril na to, da dobro komuniciranje lahko pomeni razliko med življenjem in smrtjo.
Tudi Slovenci se v tem času radi oziramo po tujini in iščemo dobre komunikatorje. V tej luči je veliko simpatij požela novozelandska premierka Jacinda Ardern. Tudi nemška kanclerka je bila izpostavljena kot dobra krizna komunikatorka.
Jacinda Ardern je diplomirala iz komunikologije in odnosov z javnostmi na enem najboljših študijskih programov na svetu – na novozelandski Univerzi Waikato. Ne le da zato zna kaj, česar drugi ne, ampak tudi pozna mnoge, ki ji v času te krize pomagajo pri snovanju in izvajanju komuniciranja. Ves čas sočustvuje z državljani, hkrati pa jasno predstavlja in razlaga potrebne ukrepe ter jih neusmiljeno uresničuje. Poznam nekaj profesorjev s prej omenjenega programa. Ti že leta prihajajo na simpozij o raziskovanju odnosov z javnostmi, ki ga vsak prvi vikend v juliju že 28 let organiziram na Bledu. No, letošnji se bo ukvarjal prav s kriznim komuniciranjem. Angela Merkel pa je tudi sicer po poklicni formaciji znanstvenica z doktoratom iz fizike in kot takšni se ji ni bilo težko nasloniti na relevantne stroke in javno zagovarjati njihovih priporočil. Pri tem je v krizo vstopila z visokim uglednostnim kreditom, ki ga je v veliki meri tudi unovčila, saj ji ni treba razmišljati o verjetnostih za morebitno zmago na volitvah, ker nanje več ne bo šla.
Lahko komentirate komuniciranje Jelka Kacina, do nedavnega osrednjega vladnega govorca?
Jelko Kacin je šprinter in ni za tek na dolge proge. Dober je za kratke krize, ko je treba hitro in odločno ukrepati. Zato je v prvem valu odigral pozitivno vlogo. V prvem valu je bil primeren bolj avtoritativen pristop, da smo se vsi soočili z resnostjo krize. Vendar se na tak strog in pokroviteljski način ne da dolgo govoriti ne z novinarji ne z državljani. Ko kriza traja, je vse več skrbi, stisk in tudi žalosti, zato sta potrebni sočutje in spoštovanje. Samo tako bi lahko ljudje sprejeli omejevalne ukrepe in zaupali vladi, da skrbi za njihovo dobrobit. Žal Jelku Kacinu primanjkuje empatije, sposobnosti vživljanja v druge ljudi.
Kaj lahko oziroma mora država, ko naslavlja državljane, popraviti v svoji komunikaciji?
Prej ali slej se bomo morali naučiti razlikovati med političnim in javnim komuniciranjem. Velika javnozdravstvena kriza, kar pandemija je, terja predvsem dobro javno komuniciranje. Ne pravim, da je treba politično, torej strankarsko komuniciranje suspendirati, vendar morajo politiki in funkcionarji razumeti, da je včasih celota nad njenimi sestavnimi deli. Strankarstvo mora začasno stopiti v drugi plan in povesti skupnost. V Sloveniji imamo nekaj dobrih javnih služb, ki jim uspeva delati v skupno dobro in jim družba večinsko zaupa: civilna zaščita in gasilci mi prvi pridejo na pamet. Tako kot delata ti dve instituciji, bi morala delati celotna državna in javna uprava. Politično komuniciranje je potrebno zato, da kot družba sprejemamo odločitve glede ključnih izbir o prihodnosti. Zato imamo politiko in stranke. Ko pa je izbira uzakonjena v državnem zboru, potem šele nastopi njeno uresničevanje. In naloga državne ter javne uprave je, da varuje javni, in ne parcialnih interesov. O tem si v Sloveniji še nismo prišli na čisto.
Kako se kot strokovnjak za komuniciranje odzivate na po mnenju Slovencev precej od javnosti oddaljena predsednika države in premierja, dve ključni državni figuri?
Predsednika vlade in države sta v tej krizi skladna. Prvi se med epidemijo bori tudi s preživetjem vlade, zato dosti komunicira politično, parcialno, celo razdvajalno, kar mu ohranja podporo privržencev. Drugi zato poskuša delovati združevalno, da se državljansko telo ne razbije, čeprav mu to prinaša očitke, da pristransko podpira vlado. Vsak od njiju dosledno dela in sporoča to, kar meni, da mora in je prav. Oba pa bi se lahko vsaj začasno vzdržala rabe družbenih omrežij – vsak zase dosegata svoj želeni učinek, oba skupaj pa razjedata zaupanje javnosti v politiko.
Njuna komunikacija na družbenih omrežjih dviguje precej prahu.
Če pod drobnogled vzamemo premierjevo komuniciranje na twitterju, kjer je res precej aktiven, je to takšno, da mobilizira njegove pristaše, hkrati pa odbija ne samo njegovih nasprotnikov, ampak tudi politično neopredeljeno javnost. Zato to, kaj in na kakšen način sporoča na družbenih omrežjih, ne deluje produktivno za krizo, saj bi zdaj še najbolj potrebovali višjo stopnjo umiritve. Ljudje so namreč že zaradi korone dovolj ziritirani in jih ni treba še bolj. Tudi predsednik države, kralj instagrama, bi lahko malo omilil svoje duhovite nastope, saj delujejo, kot da je malo preveč sproščen v času, ki ni povsem običajen. S tega stališča bi vsaj ta hip na njegovem obrazu pričakovali delček zaskrbljenosti.
Ampak saj je tudi komunikacija med nami, državljani, ki si jo namenjamo na družbenih omrežjih precej, kako naj rečem, groba, razdiralna.
Pri družbenih omrežjih je pomembno razumeti zgodovino interneta. Ko se je ta populariziral in so kasneje prišla družbena omrežja, je bilo na globalni ravni sklenjeno, naj bo komuniciranje na teh omrežjih čim bolj svobodno, naj se čim manj regulira, da bo spodbujalo inovativnost, da se razvijalci ne bodo čutili omejevane. In to je res rodilo izjemne rezultate. Samo poglejte, kaj se je zgodilo od leta 2000 do zdaj, kakšna digitalizacija, ki nam je tako zelo spremenila življenja. Svoboda na internetu je bila s tega stališča nedvomno dobrodošla. Mislim pa, da smo zdaj na točki, ko bomo morali tudi komuniciranje na svetovnem spletu urediti drugače. Poskrbeti bomo morali, da bodo nekatera splošno sprejeta pravila obnašanja med ljudmi preslikana tudi v virtualni prostor. Verjetno, da anonimnih računov, s katerih zdaj uporabniki še posebno živahno komunicirajo na način, ki ga izpostavljate, ne bo več dolgo. Konec koncev bodo morali ljudje stati za tem, kar bodo izrekli, in tudi odgovarjati za žalitve in grožnje. Mislim, da kmalu ne bo več prostora za ravsanje in obmetavanje s takimi in drugačnimi žaljivkami na internetu, ki so se to leto tako razpasle. Sicer pa bi od politikov in drugih vplivnežev pričakoval, da nam pokažejo uglajeno komunikacijo. Oni bi nam morali biti zgled, tisti, ki bi sodelovali pri vzgoji za javno življenje.
Med korono pa je prišlo ravno do tega, da smo iz ust ministrov, celo predsednika vlade, slišali marsikaj. Med drugim grožnje, verbalne napade, žaljivke, temperamentne obračune brez manir, žaljenja in podobno.
Bojim se, da so časi takšni, da množica marsikdaj ploska grožnjam in žaljivkam. Da se na družbenih omrežjih pogosto pomembni državniki obnašajo kot na kakšnem zborovanju ali za šankom. Bojim se, da gre za obliko množične psihologije. Tu govorimo o strateškem komuniciranju. Da bi to lažje razumeli, se ozrimo v tujino. Donald Trump bi najverjetneje, če ne bi bilo korone, na zadnjih volitvah celo zmagal. In zmagal natančno s takšnim jezikom, ki ga zaznamo tudi pri svojih politikih. Da komunicirajo, kot komunicirajo, ni slovenska posebnost. Tovrstno komuniciranje je namensko in uvoženo iz Amerike. Na kratko: našim politikom taka komunikacija koristi. Tako da je malokaj, kar beremo na njihovih spletnih profilih, izrečeno v afektu, po nesreči. No, kdaj tudi, sicer pa gre za namensko komunikacijo. Za komuniciranje, ki proizvaja želene učinke zanje. Oni točno vedo, kakšen je njihov cilj, in takšna komunikacija jim pri doseganju tega koristi. Vendar se moramo zavedati nevarnosti takšnega početja. V ZDA je to privedlo do organiziranega napada množice na njihov parlament in tudi fizičnega nasilja – pet ljudi je umrlo. V Sloveniji se trenutno nahajamo v fazi hladne vojne in naloga prav vseh v javnem in političnem življenju je, da preprečimo, da bi se segrela in postala vroča – da ne bi tako kot v ZDA padla tudi kakšna človeška žrtev. Čustva je lahko razgreti, dosti težje jih je ohladiti.
Del javnosti predsedniku vlade očita neprimerno komunikacijo, hkrati pa tudi, da je sploh ni. Da je med celo epidemijo pred državljane, da jih direktno nagovori, stopil le nekajkrat. V tem času tudi ni dajal izjav za medije, se ni pojavil v nobenem intervjuju, televizijskem nastopu …
Janez Janša je bil v državnem zboru tretjič izvoljen za predsednika vlade 2. marca 2020. Prve demonstracije proti tej vladi pa so bile 28. februarja, torej že en teden prej! In to proti temu, da bi stranki, ki ju ljudje prepoznavajo kot levosredinski, Desus in SMC, sodelovali v vladi, ki bi jo vodil on. Pri vzbujanju javnega nasprotovanja takšni vladi so vidno sodelovali tudi mnogi osrednji mediji v državi. Janez Janša je namreč na političnem polju aktiven že štirideset let in njegovi odnosi z novinarji so se čez čas spreminjali. Spreminjal se je tudi medijski prostor, v Sloveniji imamo dve skupini novinarjev in vsaka ima svoje novinarsko združenje, ki vidita slovensko realnost skoraj diametralno nasprotno. V takšnem prostoru je Janez Janša prišel na oblast podobno kot v ZDA Donald Trump, osrednjim medijem navkljub, ne pa ob njihovi podpori. To, da je on politično preživel vse, kar se mu je dogajalo zadnjih 15, 20 let, je izraz neverjetne politične trdoživosti. Vzpostavil je vzporedni sistem komuniciranja s svojimi podporniki, in ko je prevzel vlado, žal še vedno nadaljuje predvsem z volilnim načinom komuniciranja. Morda tudi zato, ker se je obdal s svojimi strankarskimi vojščaki in mu ni uspelo vzpostaviti dovolj medsebojno spoštljivih odnosov z glavnimi slovenskimi mediji. Ampak ja, če konkretno ogovorim na vaše vprašanje; nespoštljivo je, da se ne odziva enakopravno prek medijev in da preveč favorizira tiste, ki so mu naklonjeni. Ta neodzivnost sicer kaže na splošno stanje po eni strani politične po drugi strani medijske komunikacijske kulture v Sloveniji. Nobenega razloga ni, da se politiki ne bi trudili biti čim bolj odprti in sprejemljivi za dvosmerno komuniciranje, ker konec koncev brez tega ni mogoče vzpostavljati zaupanja. To pa je nekaj, kar nam zdaj najbolj manjka. Iz tega stališča je splošna raven politične kulture v Sloveniji relativno nizka.
So pa tudi osebnosti, ki so močno izstopale v tem času in so jih ljudje zelo pozitivno sprejeli. Andrej Šter in Mario Fafangel, pa še kdo. Kaj imajo oni, da smo jim tako zaupali, jim sledili?
Če najprej izpostavim Štera; gre za izkušenega strokovnjaka na svojem področju. Zato je lahko zelo suveren, ko se pojavlja v javnosti in tolmači, razlaga, informira in poziva. Dobro se zaveda, da služi državljanom na eni strani, na drugi pa so jasna tudi njegova pričakovanja od državljanov – pravice vedno prihajajo z odgovornostjo. V svojih nastopih je razumljiv, odkrit, mestoma hudomušen, pa tudi avtoritativen. Človeški in strokoven, če povem na kratko. Fafangel pa je najprej zelo strokoven, dela resno in predano, a hkrati zelo iskreno komunicira. Je naraven, primorsko sproščen. Njegova posebnost je njegova drža: stoji za svojimi strokovnimi stališči in ne dovoli, da bi ga uporabljali za krpo na raztrganih hlačah.
Kaj se lahko naučimo iz te krize?
Krize razkrivajo najboljše in najslabše v ljudeh. Lahko smo spoznali, na koga se lahko zanesemo in na koga ne, kar je še posebno pomembno, saj so javne krize po definiciji skupnostne krize in premagamo jih lahko samo kot skupnost. Ugotovili smo lahko tudi, zakaj potrebujemo delujočo državo in kje jo moramo popraviti in izboljšati. Ugotovili smo še, zakaj so javne storitve, na primer zdravstvo in šolstvo, pomembne – tudi javno komuniciranje. Spoznali smo tudi, kaj vse v resnici tvori kritično infrastrukturo: tudi trgovke in trgovci, brez katerih na koncu dneva ne bi imeli česa jesti. Pa tudi, kako ranljivi smo kot družba, saj nam je en majhen in relativno benigen virus (pomislimo, kako bi se lahko razpletlo, če bi ta virus res bil proizveden kot morilsko orožje) zaprl velik del naše človeškosti, od kulturnih ustanov do športnih prireditev. Zato moramo zadnje leto temeljito premisliti in poskrbeti, da bomo za prihodnjič bolje pripravljeni in da se bomo lahko z naslednjo krizo soočili z manjšimi žrtvami.
Ob robu najinega pogovora bi vas rada vprašala, kako vidite prihodnost Slovenije.
Slovenija potrebuje nekaj resnih reform. Če naštejem najočitnejše, so to zdravstvena reforma, da zdravstveni sistem dvignemo na naslednjo raven; pokojninska reforma, da bo pokojninski sistem vzdržen, in tudi reforma trga delovne sile, da bomo mlade lažje vključili v stabilne oblike zaposlitev, ki jim bodo omogočale dolgoročno perspektivo. Nujna bi bila tudi reforma državne uprave v smislu njene višje stopnje profesionalizacije in tudi avtonomije, ki bo manj vezana na politične preference, bo bolj neodvisna od političnih strank in ji bo uspelo delati tehnokratsko v dolgoročno korist vseh. Imamo problem, da bi po eni strani vsi radi boljšo državno upravo, po drugi pa zaposlenih v državni upravi nismo pripravljeni dovolj dobro plačati. Pa še nekaj: državna uprava bi morala v miru početi, za kar je poklicana, tako da sledi zakonom, ki so sprejeti v državnem zboru, ne pa da uresničuje voljo vsakokratne vlade. Problem, da do omenjenih in še kakšne reforme še ni prišlo, pa je v preveliki razdvojenosti oziroma razbitosti političnega prostora, saj katerakoli opcija je na oblasti, ji vedno zmanjka dovolj velika večina, da bi lahko speljala potrebne reforme. Če se spomnite, zadnja res velika reforma v Sloveniji je bila pokojninska iz leta 2012. Pripravljena je bila pod vlado Boruta Pahorja. No, njegova vlada je prav zaradi predlagane pokojninske reforme, ki je šla na referendum, padla. Potem se je začela velika gospodarska kriza, in vlada, ki je sledila Pahorjevi – premier je za njim postal Janez Janša iz povsem druge strani političnega spektra –, je potem uspela zaključiti reformo, ki jo je začela leva vlada, ampak samo zaradi zunanje grožnje. Takrat nam je za ovratnik dihala »trojka« (op. p., trojka je skupen izraz za tri mednarodne ustanove; Evropska centralna banka, Mednarodni denarni sklad, Evropska komisija, ki delujejo usklajeno z namenom reševanja evropskih držav v finančnih težavah). Na tem primeru se lepo vidi, da brez širokega sodelovanja prek sredine, brez tega da se povežeta tako leva kot desna sredina, resnih reform ne bo mogoče izpeljati. Moramo najti rešitev, da pridemo iz te blokade, v kateri se nahajamo že 30 let.
Je potem v teh treh desetletjih sploh kateri predsednik vlade, za katerega se vam zdi, da mu je uspelo ustvariti sredino, o kateri govorite?
Dr. Janez Drnovšek je zavestno sestavljal vlade, ki so segle prek leve sredine in so gradile sodelovanje med levimi in desnimi. Na neki način je imel vlade, ki so iritirale celo njegovo lastno stranko in njegove lastne volivce. To pa je počel zato, da je lahko dovolj široko nagovarjal državljane. Slovenija bo morala nekega dne prestopiti iz dvajsetega v enaindvajseto stoletje. Ne moremo v nedogled nadaljevati že zdavnaj zaključenih vojn. To spoznanje je po njegovem odhodu umanjkalo. Prihajalo je do nadaljnjih cepitev in nikogar ni bilo, ki bi bil pripravljen sodelovati prek te ločnice. Na neki način je prav sedanja vlada to poskusila narediti. Janša je s tem, ko mu je uspelo pritegniti Desus in SMC, poskušal iti z desne proti levi, pri čemer je prišlo do protinapada z leve. Tej vladi z leve oporekajo legitimnost prek odrekanja legitimnosti vstopa Desusa in SMC vanjo od prvega dne, in to isti, ki so prejšnjo vlado sami razpustili. Na ta način se nadaljuje prizadevanje za nenehno menjavanje vlad: povprečno trajanje vlad v samostojni slovenski državi je približno dve leti in samo ena do zdaj je zaključila cel svoj mandat. Na ta način nam ne bo uspelo narediti nobenega razvojnega preboja in končali bomo v političnem kaosu, ki bo podoben tistemu, v katerem Italija iz ene najbolj razvitih držav postaja evropska razvojna cokla.
