V Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Maribor nudijo strokovno pomoč občanom Maribora in okoliških občin. Vse glasnejša so opozorila, da aktualne razmere močno prizadevajo otroke in mladostnike ter da se stiske med otroki in mladostniki pojavljajo pogosteje in se tudi stopnjujejo. S svojimi storitvami so na voljo ves čas trajanja epidemije.

Ali v svetovalnem centru zaznavate spremembe pri otrocih, mladostnikih in starših, ki so povezane s covidom-19 in vsemi povezanimi omejitvami?

Opažamo vse več obravnav anksioznih in depresivnih motenj pri otrocih in mladostnikih (te trende kažejo tudi tuje raziskave). Epidemija je pretresla naše občutke varnosti, gotovosti in predvidljivosti ter okrepila tesnobo in pritiske. V prejšnjih tednih je bilo občutno več klicev kot kdajkoli prej, da otrok ne zmore oziroma noče v šolo. Proces vračanja otrok v šolo je že pred epidemijo trajal mesece, z intenzivnim vključevanjem otroka, staršev, šole in zunanje institucije, zato bo v teh spreminjajočih se okoliščinah še zahtevnejši. To so nujni primeri, ki jim damo prednost, a vseeno vseh ne zmoremo obravnavati v najkrajšem možnem času. V družinskih slikah obravnavanih družin je veliko napetosti, konfliktov, tudi nasilja, centri za socialno delo nam poročajo o večjem številu ločitev. Vse to se odraža v duševni stiski otrok in mladostnikov, tudi v samopoškodovalnem vedenju in samomorilnih mislih. Menimo, da se bo pri otrocih in mladostnikih uporaba zaslonske tehnologije težko vrnila na raven pred epidemijo, zdaj je nadzor staršev nad uporabo bistveno zmanjšan, pojavlja se utrujenost od dolgotrajnega sedenja pred ekrani, ki je zahtevana in hkrati neželena. Pri manjšem deležu otrok opažamo celo odtegnitvene znake ob omejevanju uporabe računalnika, ki se stopnjujejo v nasilje nad starši. To so izzivi za družbo nasploh in za čas po epidemiji.

Kaj je otroke, mladino najbolj prizadelo in kakšne težave se pojavljajo (govorili ste o pogostejših poskusih samomorov, depresiji ...)?

Pričakovali bi lahko, da bo v tako zahtevnih okoliščinah otrokov drugi sistem – to je šola – prilagodil svoja pričakovanja. To se ni zgodilo; morda se je zmanjšalo število preverjanj znanja, ni pa se zmanjšal obseg zahtevane snovi. Opažamo velike razlike v kakovosti šolanja na daljavo, zato se pri otrocih pojavlja veliko strahov, ali bodo zmogli, znali. Takega strahu pred preverjanji znanja prej še nismo opazili. Pojavlja se tudi pri tistih, ki prej niso imeli anksioznih tendenc. Starši niso učitelji, v drugem valu jih je šla večina v službe in niso zmogli zadovoljivo poučevati svojih otrok. Otroci nimajo osvojenega in utrjenega znanja, veščine niso natrenirane, polenili so se, izgubili delovni elan. Pri maturantih se pričakuje skoraj povsem enak nivo znanja ob enoletnem šolanju na daljavo. Odpustki pa bodo minimalni …

Katere posledice so po vašem mnenju neposredno povezane z omejitvami?

Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše največkrat obiščejo otroci zaradi učnih težav; na primer ko otrok slabo bere, piše, računa, se ne zmore zbrati, ni motiviran za učno delo. V zadnjem mesecu pa se je dogajalo, da so poleg novih strank, ki potrebujejo diagnostično obravnavo in trening učnih veščin, v veliki meri klicali tudi tisti, s katerimi se je naša obravnava že končala, saj so izgubili rutino, kontinuiteto dodatne pomoči v šoli, zaupanje vase, kot da so na začetku. Naše specialne pedagoginje zaznavajo upad v motoriki, koordinaciji in hitrosti pri izvedbi osnovnih akademskih veščin, kar se sklada z ugotovitvami športnih pedagogov o gibalnem upadu in pridobitvi telesne teže pri otrocih. Izgubljeni so tudi otroci z učnimi težavami, ki niso upravičeni do dodatne strokovne pomoči. V Avstriji so se reševanja tega že lotili. Ravnatelj dvojezične ljudske šole, Evropske šole v Šmihelu pri Pliberku, je dejal, da »je za ljudske (osnovne) šole (za ostale šole pa kasneje) oblast ponudila dodatne ure za pospeševanje, in sicer dve uri dodatnega pouka tedensko, kjer pospešujemo napredek otrok, o katerih menimo, da so v času pouka na daljavo preveč zamudili«.

Ali se posledice razlikujejo glede na starostne skupine – recimo prva triada, devetošolci, zaključni letniki srednjih šol, študentje? Lahko kaj več poveste o tem?

Težko sodimo, katera starostna skupina je v tem obdobju najbolj prizadeta. Vsekakor se pri vseh ljudeh opaža pandemska izčrpanost kot normalen in pričakovan odziv na dolgotrajno javnozdravstveno krizo. Resnost in obseg pandemije imata velik vpliv na življenje vseh ljudi, sčasoma pride do pomanjkanja kompenzatornih mehanizmov in s tem do pomanjkanja motivacije; pri šolarjih se to najbolj kaže v pomanjkanju učne motivacije. Zagotovo so v najtežjem položaju otroci in mladostniki, ki že prej imeli težave na področju duševnega zdravja; to se je zdaj še poslabšalo. Prav tako so ogroženi otroci iz družin z nasiljem, revščino, odvisnostjo, s starši, ki imajo sami težave z duševnim zdravjem. Mladostniki so bolj pogrešali socialne stike, a so zdaj vsaj v šolah. Zelo malo pa je razprave o študentih, ki so praktično doma že celo leto in tudi ne kaže, da bi kogarkoli zanimali. Čeprav je iz raziskav razvidno, da je v času pandemije izjemno več čustvenih stisk tudi v tej starostni skupini.