»V nasprotju z odraslimi je pri mladostnikih več poskusov samomora in manj dokončanih samomorov. Ko govorimo o samomorilni ogroženosti mladostnikov, moramo vedeti, da je samopoškodbeno vedenje (avtodestruktivno vedenje brez namena umreti) prisotno pri desetih odstotkih mladostnikov.«

Podobno je pri svojcih bolnikov, ki so že poskušali narediti samomor; občutljivi so za vsako njihovo spremembo, kar je tudi zanje obremenjujoče. O poskusih samomora smo se pogovarjali s psihiatrinjo Ilonko Vučko Miklavčič iz Centra za klinično psihiatrijo, zaposleno na sprejemnem moškem oddelku v sklopu Enote za intenzivno psihiatrijo, kjer izvajajo intenzivno zdravljenje in diagnostiko nujnih psihiatričnih stanj, predvsem tistih, pri katerih pride do motenj presoje realnosti.

Ni dvoma, da je samomor javnozdravstveni problem, toda ali se ta s pandemijo samo še stopnjuje? Minister Poklukar je v intervjuju za Sobotno prilogo povedal: »Podatki o umorih in samomorih kažejo, da ljudem popuščajo zavore in je stvar resna.«

Vsaj od leta 2003, ko sta Mednarodno združenje za preprečevanje samomora in Svetovna zdravstvena organizacija prvič razglasila svetovni dan preprečevanja samomora, se aktivneje opozarja na problematiko samomorilnosti, ki je velik javnozdravstveni problem ne le v Sloveniji, ampak tudi v drugih državah. Slovenija, v primerjavi z drugimi evropskimi državami, sodi med deset najbolj ogroženih držav po količniku samomora. Trenutno je še premalo podatkov o povezavi med samomorom in pandemijo novega koronavirusa, je pa več podatkov o agresivnem vedenju posameznikov, tako znotraj kot zunaj družine, podatke o samomoru pa moramo še natančno obdelati.

V Sloveniji je največ samomorov v odrasli dobi?  

Podobno kot drugod po svetu je tudi v Sloveniji višji količnik samomora opažati z naraščanjem starosti. Še vedno so najbolj ogroženi moški v višjih starostnih skupinah. Za leto 2017 je v starostni skupini nad 80 let količnik samomora 37,50.

Kako naj laik (prijatelj, sorodnik, starš, učitelj ...) ve, kako resen alarm je poskus samomora?  

Prijatelj, sorodnik, sošolec ali bližnja oseba lahko opazi, da je nekdo v stiski, po spremembi njegovega vedenja in odnosa, lahko postane bolj žalosten, apatičen, zaprt vase, razdražljiv, opušča dejavnosti, ki jih je prej rad opravljal, se težko zbere, ima težave s spanjem … Če opazimo takšne znake, je pomembno, da se poskušamo z njim pogovoriti in mu, če razmišlja o smrti, tudi ponuditi oporo pri iskanju pomoči. Pomembno je, da se odzovemo hitro, saj je hitro reševanje stisk tisto, ki pomaga pri preprečevanju samomora

Ali drži mit, da so tisti, ki storijo samomor, duševno bolni?

Drži, da so nekatere duševne motnje na splošno povezane s povečanim tveganjem za samomor. Bolniki z akutno duševno motnjo so ne glede na diagnozo od sedem- do desetkrat bolj ogroženi za samomorilno vedenje od zdravih, pri bolnikih z depresijo je to tveganje celo 33-krat višje. Ne moremo pa trditi, da imajo vsi, ki storijo samomor, duševno motnjo.

Misel na samomor – ali je to proces, ki dozoreva v človeku?

Ko govorimo o samomorilnem vedenju, mislimo na proces, ki se razvija od pasivne želje po smrti preko samomorilnih misli in načrtov, poskusa samomora do samega samomora. Težko je zanesljivo napovedati, koliko je nekdo samomorilno ogrožen, saj samomorilnega vedenja ni možno povezati samo z enim vzročnim dejavnikom, posamezniki pa vedno o samomorilnih ideacijah in načrtih ne govorijo. So pa dejavniki tveganja tisti, ki terapevte opozorijo na stopnjevanje samomorilne ogroženosti. V ta namen imamo izdelane klinične poti za obravnavo samomorilno ogroženega bolnika.

Koliko daleč je razmišljanje o samomoru in celo besedno izražena želja od resnične samomorilnosti? Ali je dovolj kapljica čez rob? 

Velik del populacije lahko kdaj razmišlja o samomoru, kar pa še ne pomeni, da ga bo tudi poskušal izvršiti ali izvršil. Glede na podatke je 20-krat več poskusov samomora, kot je dokončanih samomorov.

samomor3 ilonka
Mateja J. Potočnik
Psihiatrinja Ilonka Vučko Miklavčič iz Centra za klinično psihiatrijo je zaposlena na sprejemnem moškem oddelku v sklopu Enote za intenzivno psihiatrijo.

V kakšnem primeru naj svojci poskrbijo za prisilno hospitalizacijo? Ali ima ta ukrep negativne učinke?  

Pomembno je, da svojci poskrbijo, da samomorilno ogrožena oseba poišče pomoč. Pomembno je, da jo pripeljejo na pregled k strokovnjaku, ki bo ocenil, kakšna obravnava je najustreznejša. Možna je vključitev v različne vrste obravnave, tako ambulantno, skupnostno kot tudi bolnišnično, in ni nujno, da je vedno potrebna hospitalizacija proti volji. V vsakem primeru pa zdravnik psihiater indicira oziroma odredi zdravljenje v bolnišnici in tudi proti bolnikovi volji. Ta vrsta hospitalizacije je regulirana z zakonom o duševnem zdravju, ki opredeljuje pogoje za sprejem na oddelek pod posebnim nadzorom in brez privolitve bolnika, tako da je bojazen, da bi koga »po nepotrebnem zadržali«, odveč. Svojcem ob tem nudimo podporo, da so ustrezno ravnali v skrbi za samomorilno ogroženega in da je bil to v dani situaciji edini možen in ustrezen način. Med obravnavo namenimo možnost pogovora o tej temi tako bolniku kot tudi svojcem. 

Je res, da moški uporabljajo smrtonosnejše metode, medtem ko gre pri ženskah bolj za klic na pomoč?

Tveganje za samomorilno vedenje je povezano s spolom. Moški štirikrat pogosteje izvršijo samomor, medtem ko je za ženske značilno, da imajo več poskusov samomora. Za moške so značilne agresivnejše metode, kot sta obešenje, strelno orožje, medtem ko ženske za poskus samomora pogosteje izberejo take, pri katerih je na voljo več časa za intervencijo (npr. zaužitje zdravil).

Ali je v Sloveniji najpogostejša metoda še vedno obešanje? In zakaj ta žalostna »tradicija«?

Samomor z obešenjem je posebnost držav vzhodne Evrope in ne samo Slovenije. Verjetno je to povezano z dostopnostjo metode.

Ali je napačno razmišljanje, da je samomor v genih, tudi v slovenskih?

Za samomorilno vedenje velja, da je kombinacija tako dejavnikov okolja kot genetskih, in sicer 50 : 50. A to ni značilnost samo »slovenskih genov«.

Če je nekdo v preteklosti že poskušal storiti samomor, je to najzanesljivejša napoved, da bo morda spet poskušal?  

Drži, da so pretekli poskusi samomora eden od pomembnih dejavnikov tveganja pri oceni samomorilne ogroženosti, niso pa edini. Oceno samomorilne ogroženosti si lahko predstavljamo kot tehtnico, kjer imamo na eni strani dejavnike tveganja, na drugi strani zaščitne. V terapevtskem procesu krepimo zaščitne dejavnike in zmanjšujemo dejavnike tveganja, zato da bi se tehtnica prevesila. Ocenjujejo, da samomor ene osebe vpliva na pojav čustvenih posledic vsaj še pri šestih drugih, ki so bile s prvo tako ali drugače povezane (sorodniki, prijatelji, sodelavci …).  Podobno je tudi pri svojcih bolnikov, ki so že poskušali narediti samomor; občutljivi so za vsako njihovo spremembo, kar je tudi zanje obremenjujoče, zato je pomembno, da se z njimi o tem odkrito pogovorimo.  

Kako naj z žrtvami, ki jim ni uspel poskus samomora, ravnamo ljudje, ki nismo strokovnjaki? Samo poslušamo ali tudi svetujemo, se trudimo kar naprej spodbujati to osebo, jo vabiti na sprehode, predlagati dejavnosti? Floskule, kot je »saj bo bolje«, najbrž ne pomagajo ...

Pomembno je, da strokovnjaki oziroma terapevti o samomoru vprašamo. Zgrešen je mit, da če bomo človeka o samomoru spraševali, bo zaradi tega naredil samomor. Nekaterim depresivnim bolnikom, ki o tem ne zmorejo povedati, odleže, ko jih o samomoru vprašamo. Ljudje, ki niso strokovnjaki, naj bodo do svojih bližnjih iskreni, naj jih ne obtožujejo in naj jim dajo vedeti, da lahko vedno računajo na njihovo pomoč. Predvsem naj jih poslušajo in se prilagodijo njihovim zmožnostim, tudi pri vključevanju v predhodne aktivnosti in življenje. Zavedati se moramo, da čisto vseh samomorov ni mogoče preprečiti, vendar pa moramo biti pripravljeni na hitro ukrepanje, saj je to ključno v kriznih situacijah.

Kateri so zaščitni dejavniki in kateri dejavniki tveganja, da se poskus samomora ponovi? 

Samomor je preplet različnih dejavnikov. Kot dejavniki tveganja so opredeljeni prisotnost kroničnih bolezni (telesnih ali duševnih), pretekli poskusi samomora oziroma samomorilno vedenje v preteklosti, samomor v družini, izražen namen za samomorilni poskus v prihodnosti, osamljenost, slab socioekonomski status, jasno izdelan načrt samomora, nedavne izgube, moški spol, starost pod 19 ali nad 45 let, depresija ali brezup, povečana uporaba alkohola ali drog. Med zaščitne dejavnike sodijo dobra socialna mreža (prijateljev, družine in sodelavcev), ki se lahko odzivajo na posameznikove stiske; dolgoročni cilji, zaradi katerih vidi trenutne ovire in izgube v drugačni, bolj optimistični perspektivi; hišni ljubljenčki, ki mu dajejo občutek, da je pomemben, potreben, da zanje skrbi in mu ponujajo dodaten razlog za življenje; vera v okviru religije, ki ne odobrava samomora in poudarja življenje; kakovostna partnerska zveza; zaupnik, s katerim se lahko pogovori; bližnji pozitivni dogodki, ki se jih veseli (zaključek šole, poroka, prazniki in podobno); terapevt, ki mu zaupa in mu je blizu; nedosegljivost smrtonosne metode samomora v svoji okolici; zagotavljanje, da v kriznem obdobju ni nikoli sam – na primer z nekom živi (zakoncem, prijateljem, sostanovalcem); uporaba telefonskih linij za svetovanje ob kriznih situacijah; učinkovito zdravljenje duševne motnje; zavedanje, da je samomor nepovratno dejanje v stanju ali situaciji, ki je prehodna.

A vedno ni mogoče preprečiti človeku njegove želje po smrti.

Vseh samomorov res ni mogoče preprečiti, vendar pa lahko s pravočasnim ukrepanjem veliko naredimo; hitro in odločno posredovanje lahko prepreči samomor. Ogroženi ne sme ostati sam. V urgentni ambulanti to zagotavlja prisotnost zdravstvenega osebja. V drugačnih okoliščinah je treba poskrbeti za čimprejšnji prihod reševalcev, v vmesnem času pa naj bodo ob bolniku družinski člani ali drugi ljudje. Odstraniti je treba vsa sredstva, s katerimi bi se lahko poškodoval ali ubil. Nadaljnje zdravljenje mora potekati v varnem in nadzorovanem okolju.

Nedvomno je treba še veliko narediti za destigmatizacijo te teme in zdravljenja v ustanovi po poskusu samomora?  

Tako kot pri telesni bolezni poiščemo pomoč pri zdravniku, je pomembno, da tudi na področju duševnega zdravja poiščemo pomoč. Za večino duševnih motenj obstaja učinkovito zdravljenje (npr. psihoterapije, zdravljenja z zdravili, svetovanja …), kar naj bo spodbuda, da bi čim več ogroženih posameznikov ali njihovih svojcev pravočasno poiskalo pomoč strokovnjaka.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.