Prej, v 15. in 16. stoletju, so se kmetje upirali zemljiški gospodi zaradi dajatev in služnosti, ki jih podložniki dolgujejo graščakom, spomladi leta 1713 pa je bil upor uperjen zoper oblast. Predvsem proti novim davkom, ki jih je predpisovala država, in načinu njihovega pobiranja. 

Med vzroki za upor nov davek na meso in vino

Takratna Habsburška monarhija je bila zapletena v dolgotrajno vojno za špansko nasledstvo, kar je usodno vplivalo na gospodarske in socialne razmere kmetov. Goriški deželi je bilo leta 1706 naloženo, da na leto plača 5000 goldinarjev davka na meso in 7000 goldinarjev davka na vino. Novi davki so goriške množice presenetili v obdobju slabih letin, za nameček pa je od leta 1711 do 1713 po deželi razsajala živinska kuga.

Zavrelo je zaradi postopanja stavbnega pleskarja Jakoba Bandla, ki ga je cesar Karel VI. določil za prvega dacarja. In ker so bili kmetje v zaostanku s plačevanjem davkov, je Bandel izposloval posebno dovoljenje, da je lahko dolžnike zaprl in jim zaplenil premoženje. Kmetje so bili tako razjarjeni, da so Bandlovega brata, ki je bil župnik na Šentviški Gori in je ljudi nagovarjal, naj davke redno plačujejo, nagnali iz župnije.

Prvi val

Ko je Bandel brez pravega vzroka dal zapreti skupino Tolmincev, ki je sredi marca 1713 prišla po opravkih v Gorico, so se tolminski kmetje odločili, da z množičnim pohodom osvobodijo rojake in obračunajo z osovraženim dacarjem, o katerem se je šušljalo, da je pri pobiranju davkov prav nemarno obogatel, tako kot njegovi izterjevalci.

V noči na ponedeljek 27. marca je proti Gorici krenila skupina okoli 500 Tolmincev, še enkrat več pa se jih je zbralo pred mitnico v Kobaridu. Mitničarju Jurančiču so pobrali vse razen živine, ki jo je rešil župnik. Kmetje so zahtevali pisno zagotovilo o odpravi mitnin, Jurančič, podelan od strahu, pa jim je tako zagotovilo tudi izročil.

Medtem je skupino upornikov na poti v Gorico pri cerkvi sv. Roka v Solkanu srečal tolminski grof Jakob Anton Coronini, in ko je izvedel, kaj pripravljajo, je takoj ukazal bojno pripravljenost posadke na Goriškem gradu. Oblasti so poskušale kmete prepričati, da bodo storile vse za pravično obravnavanje pritožb, če se vrnejo na svoje domove, toda kmetje so vztrajali, zato je namestnik deželnega glavarja grof Leopold Adam Strassoldo nastopil s silo. Puntarji so bili razgnani, 25 pa so jih ujeli in odpeljali v Gorico.

Toda že naslednji dan so se kmetom pridružili brambovci in okoli poldneva je po Gorici kolovratilo 5000 upornikov, oboroženih z gorjačami, meči, sabljami, puškami in cepci. Mestni in deželni oblasti ni preostalo drugega, kot da s kmeti začne pogajanja. Po burnih razpravah so se kmetje končno zadovoljili z obljubo, da bodo preiskane vse pritožbe proti Bandlu, da ne bo več dovoljeno zapleniti njihovega premoženja in ne bo treba za davek plačevati več, kakor je odrejeno v cesarskih ukazih. Grof Strassoldo je prek posrednika celo predlagal, da bi na cesarja naslovili prošnjo, v kateri bi prikazali bedno gospodarsko stanje dežele in pojasnili, da ne morejo plačevati davkov.

Kmetje so popustili in začeli pripravljati prošnjo. Ko pa je v Gorico prišla ekipa podložnikov s kanalskega gospostva, so se znova opogumili in zahtevali oprostitev vseh davkov. Napadli so Bandlovo hišo in jo porušili, medtem ko se je dacar zatekel v varno zavetje Goriškega gradu. Puntarji so zagrozili tudi grofu Strassoldu, da mu bodo porušili hišo, če ne izpusti zaprtih Tolmincev, po življenju pa so stregli še nekaterim veljakom. Tako so goriško deželno oblast naposled prisilili, da je ujetnike izpustila. Ob vrnitvi iz Gorice je nekaj puntarjev obrnilo v Števerjan, kjer so porušili še hišo nekega barona Tacca, nato pa je uporni duh tudi zaradi spomladanskih kmečkih opravil za nekaj časa poniknil.

Drugi val

Drugo razdobje velikega tolminskega punta se je pričelo konec aprila z napadom Čepovancev na urad upravitelja cesarskih gozdov v zaselku Rut nad Čepovanom Jurija Renka. Vodja upora Peter Bratuž, vulgo Gobcner, je izjavil, da bo po svoji volji delil Čepovancem zemljo, prebivalcem sosedne vasi; Trebušarjem pa zagrozil, da jih bo s pomočjo Kanalcev in Tolmincev pogubil, če se mu ne bodo pridružili. Čepovanci so grozili s poboji goriških gozdnih uradnikov, če jim ne izpolnijo zahtev, in sicer da postane zemlja na Rutu srenjska, da zanjo ne plačujejo najemnine in da je oblast ne obremeni z novimi dajatvami.

Če so se v prvem delu upora uveljavili predvsem Tolminci, se je upor od konca aprila razširil na ozemlja daleč od prvotnega žarišča. Skozi Vipavsko dolino in Kras je uporni duh dosegel Istro, čez deželne meje na vzhodu in jugu deželo Kranjsko, na zahodu pa beneško Furlanijo. Puntarjem so se pridružili cesarski drvarji v Gorici, ki so raznašali vest, da ne bodo več plačevali »lesnega daca«. Da je bil upor večji v primerjavi s prejšnjimi, pri katerih so kmetje v cesarju videli svojega zaveznika proti fevdalcem, kaže predrzna izjava puntarja Gregorja Kobala, in sicer »da je njegovo cesarsko veličanstvo le njihov služabnik in da bodo stvar šele zdaj prav poprijeli«.

Goriški deželni odborniki so sredi maja pisali na Dunaj: »Nevarnost je tem večja, ker ravnajo uporniki čudežno tajno, ker ni mogoče izvedeti njihovih naklepov, ki bi jih izdajali. Vse, kar so storili doslej, je bilo nepričakovano in v naglici, ki se ji čudimo. Hoteč prikriti svoje namene razširjajo okoli vesti, ki so drugačne od tistega, kar nato store. Ker si po zaupnih besedah pošiljajo obvestila iz kraja v kraj, se lahko v nekaj urah vsi zberejo.«

Deželne oblasti na Goriškem in Kranjskem so osrednjo vlado zaprosile za pomoč, nakar je 17. maja cesarjev dvorni vojni svet izdal povelje, da odide skozi Cerkno na Tolminsko 600 mož redne pehote in 200 konjenikov, iz Srenja in Karlovca pa je prišlo še kakih 600 boja in plena željnih krajišnikov. Do srede julija so oblasti upor krvavo zatrle. Kmetom punt ni prinesel nobenih sprememb, fevdalnih obveznosti je primorske kmete rešila revolucija 1848, popolno osvoboditev pa je prinesel šele čas po prvi svetovni vojni.

Spomladi 1714, dobro leto od začetka upora, je oblast razglasila sodbo nad voditelji upora. Tolmincem so sodili na Travniku v Gorici. Kakih 150 je bilo obsojenih na zapor, 11 voditeljev pa na smrt, in sicer Ivan Miklavčič, Lovre Kragulj, Martin Munih, Valentin Munih, Gregor Kobal, Andrej Laharnar, Simon Golja, Andrej Golja, Štefan Maraž, Matija Podgornik in Valentin Lapanje. Odsekali so jim glave in jih razčetverili, ostanke trupel pa razobesili v okolici Gorice. Uporniška področja so kaznovali tudi denarno: Tolminsko 2000 goldinarjev, Rihemberk 1500, Švarcenek 650, Kanal 600, vasi okrog Števerjana 200, Nemški Rut pa je prejel nagrado 300 goldinarjev, ker se punta ni udeležil.