Novice Svet24

Edita Žugelj

»Odrasel človek se v življenju le redko znajde v skupini tako različnih posameznikov kot otrok, ko vstopi v razred. Otrok tam ne združujejo niti interesi niti okolje ali družine, temveč zgolj starost in to, da živijo blizu. Šola pa ni samo kraj učenja, ampak tudi osebnostnega oblikovanja. Ko otrok raste, postaja njegova vrstniška skupina čedalje pomembnejša. Upoštevati začne vrstniške norme, saj vrstniki vedno bolj predstavljajo njegov svet. In tako je tudi prav. Konflikti so pri tem preprosto nujni, saj se prek njih otroci učijo in oblikujejo osebnost,« je uvodoma pojasnila Tjaša M. Kos in se ob tem spomnila svojega otroštva, ki ga je preživela kot edinka. »Starši so bili nadvse pozorni in skrbni, kar je pomenilo tudi to, da sem prišla v šolo z zelo okrnjenimi veščinami, kako se znajti v konfliktih. Zame so bili ti zelo stresni,« je priznala.

Drugače pa je z njenimi tremi sinovi, ki, kot je povedala z nasmeškom na obrazu, živijo v visoko stresnem okolju. »Pri nas se stres začne takoj zjutraj. Prepirati se znamo. Moji otroci se tako učijo postaviti zase, s konflikti se učijo izraziti svoje mnenje. Vedo tudi, da prepir ne pomeni prekinitve odnosa. Naučijo se, da moramo biti tolerantni do soljudi, da ima vsak kdaj slab dan in da smo različni. Takšno spoznavanje sebe in drugih je velika življenjska dota,« je prepričana. »Konflikti so sami po sebi dobri, pomislite samo na svoje delovno okolje. Treba se je znati postaviti zase, včasih je treba znati reči ne in razumeti drugega. Vsega tega smo se naučili v šoli skozi medosebne odnose.« Konflikta zato še ne gre enačiti z nasiljem.

Škodljivi postanejo, ko vzbujajo občutek nemoči

Konflikti postanejo škodljivi takrat, ko razvrednotijo posameznika, ko jih je preveč ali so vezani na osebnost, predvsem pa takrat, ko dajejo otroku občutek nemoči, je poudarila psihologinja. »Konflikti so velik problem takrat, ko otroka navznoter spremenijo v žrtev in postane prepričan, da ne more storiti nič, da bi bilo bolje.« Dokler pa otroci konflikte rešujejo, ni z njimi nič narobe, z njimi se brusijo, pridobivajo izkušnje in oblikujejo osebnost. »Kadar se moji trije sinovi doma ravsajo med sabo, je njihovo razmerje moči približno enako. Ko pa je razmerje moči porušeno, se začne medvrstniško nasilje. Pri njem je žrtev nasilja šibkejša, pogosto v socialnem smislu, lahko pa tudi preprosto odstopa od norm skupine. Nasilnež ima praviloma tudi prisotno občinstvo, pred katerim se želi dokazati.«

Splet je to še potenciral

Medvrstniško nasilje obstaja že od nekdaj. A medtem ko smo mi poznali predvsem dve obliki, verbalno in fizično, se jima danes pridružuje nova oblika, spletno nasilje. »Splet je omogočil, da je nasilje stopilo iz šole in z ulic v otroške sobe. Tja, kjer je otrok najbolj ranljiv. S spletom tudi občinstvo postane večje. Medtem ko ga je prej opazovalo nekaj sošolcev, je zdaj kar naenkrat stvar vidna vsem, posledično pa toliko bolj obremenjujoča. Razvijajoče se bitjece zato lahko spravi še toliko bolj v stisko, saj jemlje za realno to, kar se dogaja okoli njega. Žal je medvrstniško nasilje izredno pogosto. Statistika kaže, da mu je vsak tretji ali drugi otrok izpostavljen vsaj enkrat v življenju.« In četudi se je morda zgodilo samo enkrat, se mu močno vtisne v spomin. »Samo pomislite, česa se vi spominjate iz svojih šolskih dni. Najbrž ne snovi pri matematiki in zgodovini, temveč stikov z vrstniki. Odnosi so pomembni, saj ostanejo.«

Ignoriranje je najslabši odgovor

Prek reakcij odraslih si otrok ustvarja sliko o svetu. Če starši otrokom, ki se srečujejo z nasiljem med vrstniki, rečejo, naj se sami pogovorijo, je to za Tjašo M. Kos neprimeren odziv. »Če bi se lahko, otrok ne bi prišel k vam po pomoč,« je opozorila. Kadar otroku rečemo, naj se sam pogovori z vrstniki, mu s tem sporočamo, da njegovo trpljenje ni pomembno. Tudi poskus staršev, da bi rešili težavo zunaj šole, zapleta situacijo. Sploh če nato tudi starši merijo moči, kdo ima prav. Otrok se bo s tem naučil edino to, da se nasilje rešuje z nasiljem ter da zmaga močnejši in glasnejši. Izogibanje in pretirano ščitenje otroka pa mu po drugi strani sporoča, da sam nima moči. Kako se torej kot starš sploh lotiti reševanja medvrstniškega nasilja? »Dobra strategija je, če zadevo najprej raziščemo brez obsojanja. Konflikti so naravni del sobivanja. Poskusimo jih razumeti in to tudi pokažimo, a ob tem postavimo jasne meje – nasilno vedenje ni dopustno. Skupaj z otrokom poiščimo rešitve. Vedeti moramo, da se bodo agresivne težnje pri otroku pojavljale, vprašanje pa je, kako se bomo na to odzvali. Ali bomo kot starši in vzgojitelji znali postaviti okvir, v katerem bodo naši otroci lahko rasli v odgovorne, zrele in tolerantne, socialno kompetentne osebnosti, ali pa bomo vse zanikali in si prigovarjali, da tega pri nas ni. Po potrebi se povežite s šolo in skupaj rešite problem.«

Ni samo žrtev tista, ki potrebuje pomoč

Tako žrtve kot nasilneži potrebujejo pomoč, pravi psihologinja. »Da nasilneži prihajajo iz neurejenih, agresivnih družin, je mit, ki stigmatizira družine in otežuje reševanje. Nasilneži so se naučili, da z agresivnim vedenjem dosežejo cilj. Pomembno pri tem je priznavanje vrstnikov. Nasilneži so morda tudi sami žrtve nasilja, ni pa nujno. Žrtvi moramo medtem jasno povedati, da ni kriva za to, kar se ji dogaja, in da to ni prav. Posredovati ji moramo tudi sporočilo, da lahko odreagira drugače. Da se lahko zaščiti in morda poišče nove, drugačne odgovore.« Največ, kar lahko starš naredi za svojega otroka, pa je pomoč pri krepitvi in pridobivanju notranje moči.

Razvijajmo notranjo moč

»Notranja moč pomaga, da se po neuspehih in udarcih usode znova poberemo ter gremo naprej. Tisti, ki so notranje močni, so bolj zdravi in odporni, imajo manj stresa in več prijateljev, so bolj empatični in učno uspešnejši, boljši voditelji v skupini ter zadovoljnejši, srečnejši in imajo boljše mentalno zdravje. Bolj kot to, da otroke zaščitimo, jim kupimo najboljše igrače ali ozmerjamo starše vseh njihovih vrstnikov, je pomembno, da jim pomagamo razvijati notranjo moč,« je poudarila psihologinja. V psihologiji poznajo za notranjo moč izraz rezilentnost, ki označuje človekovo prožnost. »S prožnostjo sicer opisujemo materiale, ki se usločijo in nato vrnejo v prvotno obliko, kot recimo mehka žogica, ko jo vržemo ob tla, ob trku postane skoraj ploščata, a se nato povrne v svojo obliko. To potrebujemo. Življenje nas velikokrat trešči ob tla. Pomembno je, da se znamo pobrati. To je notranja moč, naša prožnost, ki jo lahko razvijemo. Nekaj najpreprostejših metod, ki jim lahko pri tem sledimo ali o njih podučimo svoje otroke: v krizi ostanimo aktivni in se vprašajmo, kaj lahko storimo. Tudi če ne moremo spremeniti situacije, lahko spremenimo odgovor nanjo. Nekaj gotovo lahko naredimo, da se potolažimo. Četudi je to božanje psička. Delajmo majhne korake, s tem bomo naredili uslugo sebi in otroku. Vprašajte se, kateri korak je dovolj majhen, da ga zmorete danes. Morda bo otrok rekel, da lahko pred nasilnim vrstnikom pobegne. Tudi prav, da se le zaščiti. Pomembno je, da ima otrok občutek, da sam išče rešitve, saj s tem krepi notranjo moč. Gradite tudi zaupanje do soljudi, saj je prav to pri žrtvah medvrstniškega nasilja pogosto zelo načeto,« je priporočila. Vse to bo pripomoglo k večji notranji moči, ki bo otrokom v veliko korist še dolgo po tem, ko bodo zapustili šolske klopi in težke otroške preizkušnje.

Stebri notranje moči

1.    Socialni stiki so vir moči. Otroci naj se povezujejo s tistimi, ki so jim blizu, četudi je to en sam vrstnik. Otroka usmerjajmo v to, da bo gradil prijateljstva. Če boste na medvrstniško nasilje opozorili socialno delavko na šoli, lahko razred spodbudi k igranju socialnih igric, ki zelo pomagajo pri razvijanju socialnih kompetenc.

2.    Perspektiva je pomembna. Kriza nam lahko zamegli pogled na življenje, vse se nam lahko zdi črno. Takrat je dobro, da spremenimo zorni kot. Spomnite otroka na druge prijatelje, ki ga imajo radi. Dajte mu vedeti, da se bo situacija enkrat končala in da je samo majčken del njegovega življenja. V krizi imamo namreč pogosto občutek, da bo trajala večno.

3.    Vrednote. Otrok naj se ukvarja s tistimi stvarmi, ki so zanj dragocene. Spodbujajmo ga, da počne, kar ima rad. Tako bo razvijal svoja močna področja. Vedno znova pa ga spomnimo, da ga imamo radi, smo njegova družina in ga podpiramo.

4.    Čustva minejo. Tudi težki občutki so naravni del življenja, in naj bodo še tako neprijetni, je dobra novica ta, da minejo. Vsako čustvo mine. S čustvi lahko pomagajo shajati vaje iz čuječnosti. Vsak dan nekaj minut preprosto opazujmo svoj dih. Dovolimo si sočutje do sebe – to ne pomeni, da je človek mevža. Tudi z močnim čustvovanjem se je treba naučiti shajati.

5.    Smeh je pot do sprostitve. Smeh je še en steber notranje moči, ki nam pomaga, da gremo lažje skozi življenjske krize. Poskusite otroke večkrat usmerjati v to, da se smejijo.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana