Epidemija je močno posegla v naša življenja, marsikaj spremenila, celo ustavila, posebno pa je zaznamovala izobraževanje. Šolanje je potekalo na daljavo in s tem vstopilo v domove ter vsakdan družin, zato je do izraza še bolj prišla socialna in družbena neenakost družin, razlike med otroki in mladimi pa so se še poglobile. Z vrnitvijo v šolske klopi je postalo bolj jasno, kako uspešni smo bili pri izobraževanju. O posledicah šolanja v kriznih razmerah, tudi glede čustvenega doživljanja, in kaj je treba storiti, da se nadomesti ali premosti zamujeno, smo se pogovarjali z Danijelo Makovec Radovan, docentko za poklicno pedagogiko in didaktiko na Oddelku za pedagogiko in andragogiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ter predsednico Zveze društev pedagoških delavcev Slovenije, ki prihaja z Razkrižja.

Nove okoliščine in šolanje na daljavo so nas lani ujeli nepripravljene, a smo zaplavali. Kako pa to stanje vidite danes?

Epidemija je tudi v sistem vzgoje in izobraževanja zarezala nenadoma in tako stanje je zahtevalo hitre spremembe, na katere šolski sistem praviloma ne reagira dobro. Ampak na šolah so se odzvali angažirano, zavzeto in z velikim zanosom. V bistvu smo preteklo šolsko leto glede na razmere izpeljali razmeroma uspešno, predvsem ob veliki angažiranosti učiteljev, ravnateljev in znatni opori staršev. Šolanje ni bilo prekinjeno, le prestavljeno na daljavo. Danes že lahko govorimo o kriznem izobraževanju na daljavo, ki ima svoje posebnosti, zahteva prilagoditve pri poučevanju in učenju. Glede tega pa mislim, da ni bilo narejenega dovolj. Zamujen je bil čas čez poletje, ko bi bilo treba pripraviti operativne načrte za različne scenarije in ob tem ves čas zagovarjati stališče, da so šole in vrtci zaprti čim krajši čas ter da so ukrepi postopni in sorazmerni. Mi pa smo se znašli v položaju, da je bilo celotno breme na ramenih učiteljev in ravnateljev, ki za to niso bili dovolj usposobljeni. Tehnična usposobljenost je le en vidik, upoštevati je treba še vse druge zakonitosti tovrstne izvedbe izobraževanja, pa tudi strahu in stresa zaradi virusa ne smemo zanemariti.

Tudi starši so odigrali pomembno vlogo.

Starši so se v prvem valu zelo proaktivno odzvali, zato je bil tako uspešen. In na to se je morda preveč računalo jeseni ob ponovnem zaprtju šol.

Zveza društev pedagoških delavcev Slovenije je šolskemu ministrstvu poslala pismo in opozorila na nekaj perečih vprašanj.

Zaradi neustreznega ukrepanja šolske politike smo šolsko ministrstvo opozorili na vidike, ki bi jih odgovorni glede izobraževanja morali peljati drugače. Odgovornost ministrstva je, da pripravi strategijo in šolam zagotavlja oporo. Pri nas pa se zdi, kot da se neke ad hoc rešitve začnejo iskati šele, ko nanje opozorijo ravnatelji ali javnost. To ima lahko negativne posledice, izraža se v manjši pravičnosti izobraževalnega sistema in vpliva na nižjo kakovost znanja. Kljub krizni situaciji je treba zagotavljati kakovostno vzgojo in izobraževanje ter ne dopuščati, da se standardi znanja znižujejo. Ne moremo kar deliti odpustkov, česa mladim ni treba znati, ampak zagotoviti, da so kljub drugačnemu načinu deležni kakovostnega izobraževanja. Ko bo epidemije konec, se lahko hitro pozabi, kako so se šolali v tem času, in potem bomo krivili mlade, da nekega znanja niso usvojili. Tega šolska politika ne bi smela dopustiti.

Pouk na daljavo ni enak pouku v učilnicah. V želji, da se obdela vsa snov po učnih načrtih, pa se na to pozablja.

Učitelj ne more po pripravi za uro v razredu delati tudi na daljavo. Niso še imeli te logike, kako delati, saj za tako delo niso bili usposobljeni. Pomembno pri izobraževanju na daljavo je, da aktivnosti načrtujemo za krajše sekvence, da se učenci poleg poslušanja razlage tudi aktivno vključujejo v pouk, da se pouk načrtuje tako, da ne sedijo po sedem ur dnevno pred zaslonom, kar pomeni, da učitelji aktivnosti med seboj uskladijo. Ključno je, da učenci niso obremenjeni bolj, kot bi bili v šoli. Raziskave kažejo, da so v času izobraževanja na daljavo učenci delali več za šolo, časa za učenje pa jim je zmanjkalo. Poleg tega se ni vedelo, kdaj se bodo šole odprle in ali se sploh bodo, kar je še oteževalo delo učiteljev. Dlje ko so šole zaprte, večji so primanjkljaji v znanju, zbranost upade, zmanjšuje se motivacija, vse to se je tudi zgodilo. Pri dijakih se opaža, da so postali apatični, in to se zdaj dogaja še pri študentih. Potem pa gledamo prazne oči, zazrte v praznino, brez resnega odziva, brez žara, vseeno jim je. To se dogaja in to res ni v redu.

Pri pouku v učilnicah imajo učitelji z učenci več stika. Lahko se prej odzovejo, če kdo ne razume, ne sledi … Zdaj se kateri izgubi, pa nihče ne opazi.

Učitelji učence in dijake poznajo. Če opazijo, da nekdo strmi v prazno, se ne odziva in ne pošilja nalog, se mora odzvati. Prebrala sem izjavo neke učiteljice, da učenci, ko so se po štirih mesecih vrnili v šolo, niso imeli izpolnjenih delovnih zvezkov in da so imeli prazne zvezke. Tudi učitelj je odgovoren za to. Če da nalogo, jo mora sproti pregledati, preveriti in učencu dati kakovostno povratno informacijo. To je smiselna učna aktivnost. Nova situacija je zahtevala bistveno več dela za učitelja kot med poukom v razredu, zato so morali še bolj načrtovati delo.

Šole so dobivale priporočila glede snovi in ocenjevanj, vendar sistemsko to ni bilo rešeno. Bolj je bilo odvisno od posameznega učitelja, njegove pripravljenosti ali razumevanja situacije.

V drugem zaprtju smo zaznali že precejšen napredek. Lani so prevečkrat navodila le pošiljali in so učenci ter dijaki samostojno delali, letos je več pouka prek zooma. Na trenutke celo preveč. Nekateri dijaki pravijo, da so imeli med odmorom komaj toliko časa, da so se preklopili na naslednjo uro. Pri izobraževanju na daljavo so odmori zelo pomembni, da si odpočijejo oči ali malo pretegnejo. Ni prav, če so pri pouku na daljavo in zoomu predelali manj snovi, potem pa se je učencem naložilo več, da predelajo sami. V ozadju je povsem drugačna logika načrtovanja, v kar so učitelji imeli premalo vpogleda. Večini tega bi se lahko izognili, če bi imeli strategijo. Obenem so šole imele premalo podpore pristojnih služb in so bili učitelji bolj prepuščeni lastni presoji, zato tudi tako raznolike prakse in s tem razlike v znanju med učenci.

Raziskave v tujini so pokazale, da so imeli nekateri učenci več, drugi manj primanjkljaja v znanju. Je pri nas podobno?

Vrzeli v znanju in pri doseganju standardov gotovo so. Na Nizozemskem so opravili kar dobro raziskavo o tem. Tam so imeli šole zaprte osem tednov, kar je razmeroma kratek čas, pa tudi dobro pokritost z internetom imajo. Kljub ugodnim razmeram so učenci doma zelo malo napredovali ali sploh niso, še najmanj tisti, ki prihajajo iz manj spodbudnih okolij. Pri nas podobnih raziskav še nimamo, mislim pa, da trend ni bistveno drugačen. Ker so bile naše šole zaprte bistveno dlje, je lahko rezultat še slabši. Iz šol poročajo, da je usvojeno znanje pri učencih različno, nekaj bodo pokazali tudi NPZ-ji.

danijela-makovec-radovan, pedagogika, izobraževanje
Osebni arhiv
Danijela Makovec Radovan, docentka za poklicno pedagogiko in didaktiko

Ker se je v tem šolskem letu pridobilo manj ocen, se je takoj z odprtjem šol začelo ocenjevanje. Kaj in »kakšno znanje« se zdaj ocenjuje?

Če so šole sledile napotkom ministrstva, se to, kar so se učili pred štirimi, petimi meseci, ocenjuje zdaj. Zaradi količine snovi, in to pri več predmetih, je naporno in stresno. Učitelji naj ocenjujejo to, kar so z učenci usvajali, seveda ob predpostavki, da je bilo doseganje ciljev opravljeno kakovostno. Če so bili učenci deležni razlage, so vadili, utrjevali, ponavljali, pred ocenjevanjem opravili tudi preverjanje znanja, ne bi smelo biti težav. Če ne, je drugo. Tu gre za strokovna didaktična vprašanja, ki jih učitelji poznajo in se – upam – po njih tudi ravnajo. Nekaj je še pomembno, ocenjujejo se standardi znanja, ni pa nujno oceniti vseh vsebin, s katerimi so cilje dosegali. Če kdaj, naj zdaj učitelji izkoristijo možnost, da glede obsega snovi pri ocenjevanju, testih kaj izpustijo.

Kako pa nadoknaditi zamujeno in kako zmanjšati razlike med otroki?

V to bo treba zagristi. Ne moremo se delati, da je vse potekalo gladko. Ni pa toliko zamujenega, da tega v prihodnje ne bi mogli kompenzirati, le pravilno se ga je treba lotiti. Najprej je treba analizirati, česa učenci in dijaki niso usvojili, pristopati individualizirano, upoštevati starost, stopnjo izobraževanja, čas, ki ga imamo na voljo. Zagotoviti je treba enake možnosti za vse, kajti če ne bomo zmanjšali razlik med učenci, če vrzeli v znanju ne bomo odpravili, bo to lahko vplivalo na njihovo nadaljnje izobraževanje. Manj ko je nekdo uspešen, manj je motiviran in možnost za prekinitev izobraževanja se poveča. To pa je pomembno, saj pri nas izobraževanje pomeni izhod iz situacije, v kateri je posameznik zaradi drugih dejavnikov. Ni smiselno tudi primerjati znanja te generacije z znanjem, ki so ga imele generacije pred njimi. Kar bo treba, se bo nadoknadilo, bolj kot na to, da se takoj realizirajo cilji, je treba gledati, da se jim ne povzroča dodaten stres. Standardi morajo biti doseženi, kar ne pomeni, da morajo znati čisto vse, kar je v učbeniku. To je bila vendarle krizna situacija, kar je treba upoštevati. Upam, da se bo pristojno ministrstvo odzvalo s smernicami za osnovne šole in srednje šole, kako ravnati s cilji, ki niso bili doseženi, in jim bo po potrebi zagotovilo dodaten kader.

Kaj pa čustveni vidik mladih, šole so tudi prostor za druženje, varna pribežališča ...

Šola je mnogo več kot prostor, kjer se učenci učijo in pridobivajo znanje, šola daje tudi občutek normalnosti. V šoli se družijo, učijo medsebojne komunikacije, socializacijskih spretnosti, se zaljubijo, kjer nekdo lahko prej opazi, da so v stiski … Vse to je bistveno bolj pomembno, kot si odrasli mislimo. Odsotnost tega se kaže, kot poročajo različna strokovna združenja, v povečani apatiji, depresijah, stiskah. Imam občutek, kot da odrasli na mlade gledamo s svojega zornega kota. Kdo lahko pravi, da epidemija ni nič takega, pa da ne bi preživeli še česa hujšega. Ja, saj človek marsikaj preživi, a to ne pomeni, da stiske otrok in mladostnikov niso resnične in realne. Zanje je drugače kot za nas. Mi se lažje odpovemo kakšni kavici s prijatelji, nas policijska ura toliko ne prizadene, mladi, najstniki pa so bili prikrajšani za marsikaj. Mislim pa, da ne bi smelo biti vprašanje življenja in smrti edino merilo, treba je skrbeti tudi za kakovost življenja. Marsikaj smo otrokom odvzeli, zato jim moramo zdaj prisluhniti, jim pomagati v njihovih stiskah in popraviti, kar se da. Treba bo okrepiti delo na šolah, ker otroci ne bodo zmogli vsega sami, odrasli moramo biti bolj pozorni pri prepoznavanju sprememb v vedenju, usvojenih standardih znanja, slabših ocenah in preveriti, kaj se dogaja, po potrebi vključiti tudi svetovalno službo. Pedagoška vrednost učitelja ni le podajanje snovi, je tudi tisti, ki mlade vodi, usmerja in spodbuja. Mislim, da smo v tej gonji za znanjem in v strahu, kako doseči vse cilje in nadomestiti zamujeno, pozabili na to vlogo učitelja in šole. V tej situaciji je enako pomembna, če ne še bolj.