Če bo državni zbor sprejel predlog obrambnega ministrstva, bo prostovoljec za 11-tedensko usposabljanje prejel 3100 evrov bruto oziroma 2105 evrov neto. Znesek na prvi pogled ni videti kot bogata nagrada, saj gre za tri minimalne plače, a če jih primerjamo s prejemki prostovoljnih gasilcev ali gorskih reševalcev, bodo prostovoljni vojaki pravi Rockefellerji.
Gorski reševalci za reševanje v navpičnih stenah slovenskih očakov od države dobijo natančno nič evrov. Do dnevnic so upravičeni le v primeru, da je akcija daljša od 12 ur, kar pa je izjemna redkost. Država sicer za gorsko reševanje nameni okoli pol milijona evrov letno, a so ta sredstva namenjena za nakup opreme, usposabljanja in izobraževanja ter za vse materialne stroške.
Si predstavljate, da bi moral vojak prostovoljec sam plačevati za strelivo, ki ga porabi na vojaških vajah ali na strelišču? No, gorski reševalci morajo za nakup opreme poseči v svojo denarnico, saj sredstva iz državnega proračuna ne zadoščajo za opremo za vse. Ljubljanski gorski reševalci si morajo tako kar dve tretjini opreme kupiti sami. Ob tem ni zanemarljivo, da posameznik postane vojak prostovoljec po 11 tednih usposabljanja, medtem ko lahko ob svojem nekaj tisočevrskem vložku gorski reševalec postane po najmanj šestih letih usposabljanja.
V času epidemije koronavirusa bi Slovenija bolj kot spodbude za vstop med prostovoljne vojake potrebovala spodbude za številne prostovoljce, ki so v času zaprtja države osamljenim in izoliranim starostnikom dostavljali hrano.
Slovenci smo upravičeno ponosni na številne prostovoljce in njihove akcije, od neverjetnega odziva ob akcijah Očistimo Slovenijo do praktično vsakomesečnega zbiranja večjih količin denarja za operacije ali terapije najmlajših članov naše družbe, ki trpijo za redkimi boleznimi. Toliko bolj sramotno je, da lahko država brez težav najde 780 milijonov evrov za nakupe vojaškega železja in obnove vojašnic, medtem ko ni sposobna najti dveh milijonov za terapijo enoletnega dečka Urbana, ki bi mu omogočila normalno življenje. Še svež je tudi spomin na zbiranje prostovoljskega denarja za izgradnjo ljubljanske pediatrične klinike.
Sprevržen odnos države se je najbolj izrazil v primeru obeležja Spominskega parka Cerje. Državni svet, občina Miren - Kostanjevica in društvo TIGR so leta 2015 v prostorih parlamenta podpisali dogovor o sodelovanju pri ustanovitvi spominskega parka Cerje, ki naj bi mu pripadla vloga osrednjega spominskega in protokolarnega objekta, posvečenega prvi svetovni vojni in zlasti soški fronti.
Štiri leta po podpisu dogovora je na območju parka izbruhnil obsežen požar, s katerim se je spopadlo več kot 500 prostovoljnih gasilcev. Ognjeni zublji so uničili 100 hektarjev borovega gozda in listavcev. Požgane okolice obeležja braniteljem slovenske zemlje niso začeli urejati prostovoljni vojaki, temveč prostovoljni državljani, ki so tri mesece po požaru zasadili 950 dreves.
V primerjavi z vojaškimi prostovoljci, ki bodo za svoj altruizem dobili dobra dva tisočaka in možnost opravljanja vozniškega izpita, je prostovoljcem delo v Cerju dalo »le« osebno zadovoljstvo. Slednji so bili prostovoljci v najbolj žlahtnem pomenu besede, medtem ko bodo prostovoljni vojaki bližje definiciji slabo plačanega plačanca kot prostovoljca.
