Nanje se v zadnjem času spravljajo tudi tako, da jim grozijo ali onemogočajo opravljanje poklica, saj se čedalje pogosteje sklicujejo na sedemdnevni rok za odgovor. Tudi na zelo preprosta novinarska vprašanja pogosto nočejo odgovarjati. Ne takoj ne pozneje. Še huje: Urad Vlade Republike Slovenije za komuniciranje (UKOM), ki bi moral spodbujati obveščanje javnosti, celo nekaterim svojim ministrom in drugim funkcionarjem prepoveduje pogovor s točno določenimi novinarkami, ki opravljajo delo na določeni televiziji, radiu, reviji ali dnevniku. Medije, ki vladi ne pojejo hvale od jutra do večera, pa razglašajo za pristranske in levičarske.  

O delu novinark smo se pogovarjali s Petro Lesjak Tušek, predsednico Društva novinarjev Slovenije (DNS), novinarko in urednico regionalnih vsebin pri časopisu Večer; Tanjo Starič, novinarko in voditeljico Odmevov na RTV SLO; Suzano Perman, novinarko in voditeljico 24 ur zvečer na POP TV; Tatjano Pirc, novinarko Radia Slovenija in predsednico Novinarskega častnega razsodišča (NČR), ter Špelo Stare, generalno sekretarko DNS. Vprašali smo jih, kako doživljajo vsakodnevne pritiske, ustrahovanja in žalitve. 

Za začetek še tole: tudi novinarje zmerjajo, a drugače. Do moških, ki opravljajo novinarski poklic, so odločevalci, bralci, gledalci in poslušalci veliko manj ponižujoči.  

Napadi med epidemijo

Odkar je epidemija koronavirusa zaustavila naša življenje in ohromila ves svet, je za novinarje vse težje. »V tem času smo tarča neprestanih napadov in pritiskov,« je povedala Petra Lesjak Tušek. Zdajšnja oblast ne razume, da mediji niso le za zabavo, izobraževanje itd., ampak je njihova temeljna dolžnost – kot enega od demokratičnih stebrov – nadzor vseh vej oblasti, predvsem vlade. »Neprestano jim moramo gledati pod prste.«

Sovražni govor na spletu kliče po krvi. »Novinarji, predvsem pa novinarke smo neprestano tarče spletnih 'likvidacij', ki jih med drugim izvajajo disciplinirane vojske spletnih trolov, ki so sovražni in nestrpni. Opravljanje novinarskega poslanstva postaja vse težje, javnost pa vedno bolj ranljiva za nepreverjene informacije in lažne novice.«

Rešitev vidi v povezavi med novinarji in državljani, ki zagovarjajo demokracijo in se zavedajo, kako je zanjo pomembno neodvisno in kritično novinarstvo. »Ohrabrujoče je, da novinarjem občinstvo vendarle tudi še zaupa, kar se je izkazalo zlasti v koronakrizi, ko je prepoznavalo verodostojne vsebine.«

Opozorila je še na razvrednotenje novinarskega dela, odpuščanja, prekarne oblike dela in čedalje slabši finančni položaj slovenskih novinarjev. In kako gledajo tuji, evropski novinarji na medijsko sceno v Sloveniji? »Čedalje bolj nas primerjajo s Poljsko in Madžarsko, kjer je medijska svoboda resno ogrožena. Tam je resno in kritično novinarstvo ovirano že tudi z zakonodajo oziroma s konkretnimi ukrepi.« Pri nas za zdaj še ni tako hudo, a vse kaže, da gremo v to smer. 

Prav to močno skrbi tudi vrsto mednarodnih organizacij na področju medijev in tudi že institucije EU. »Nizozemska poslanka Sophie in't Veld je denimo v razpravi o medijski svobodi v evropskem parlamentu izjavila, da država, ki dopušča neprestane napade na medije in ustvarja zanje sovražno okolje, praktično podeljuje licence za umore. To gotovo ni pretirana trditev oziroma bojazen, sploh v luči umorov novinarjev na Slovaškem in Malti, na primer.«  

Ustrahovanje novinark

»Odziv javnosti, včasih dober, včasih slab, je del novinarskega posla in to je treba razumeti. Kot tudi to, da ni vsaka kritika že napad,« meni Tanja Starič. Res pa je, da so z internetom odzivi postali zelo hitri, žal vse pogosteje tudi bistveno bolj brutalni in nedostojni. »Pisci se namreč lahko skrijejo v anonimnost lažnih profilov.«

Na nedavni novinarski okrogli mizi je govorila predvsem o tako imenovanem astroturfingu, lažnih profilih z ukradenimi fotografijami na Twitterju. »Tudi pri nas. Če poenostavim: določeni centri moči, še posebej politične stranke, na lažnih profilih na družbenih omrežjih napadajo in diskreditirajo javne osebe z lažnivimi, praviloma pa tudi skrajno nesramnimi trditvami in ocenami. Še posebej brutalno se to dogaja ženskam.« Novinarskim kolegom, na primer, očitajo predvsem pristranskost. »Ženskam pa vse – videz, starost, pomanjkanje inteligence, znanja …  Na sporočila nalepijo fotografije, ki naj bi dokazovale, kakšna neumna strašila smo. Manipulirajo s pomenom izrečenih ali zapisanih besed. Potem ta sporočila širijo v neskončnost in s tem ustvarjajo vtis, da tako misli velik del javnosti.« Čeprav so družbena omrežja tudi neke vrste mehurčki, s tem storilci oblikujejo javno mnenje. »To zelo uspešno metodo so razvili v ZDA, zdaj pa je v polnem zamahu tudi pri nas.«

Zakaj smo novinarji in še posebej novinarke tako pogosto tarča? »Prvič zato, da bi se nenehnih napadov ustrašili in se začeli samoomejevati, samocenzurirati. Drugič pa zato, ker z blatenjem novinarja centri moči omajejo njegovo verodostojnost.« Ko bo ta novinar napisal kaj kritičnega, bo v javnosti že zasejan dvom o njegovi odkritosrčnosti, znanju, sposobnosti. »Zato tovrstni napadi niso običajne kritike našega dela, to tudi niso neposredni pritiski oblasti na novinarstvo, kot smo jih poznali včasih. Veliko televizijskih kolegov v ZDA ni več zdržalo sistematičnih spletnih napadov in so zaprli svoje profile na družbenih omrežjih.« Ugotavlja, da to dolgoročno seveda ni rešitev. »Dobro je le, da zdaj vemo, da ta organizirana spletna vojna zlasti proti kritičnemu in preiskovalnemu novinarstvu obstaja in da nevarnosti ne smemo podcenjevati.«

Novinarke žalijo tudi politiki

»Novinarke smo večje tarče (spletnega) nadlegovanja kot novinarji. Ker smo ženske, se anonimneži najraje spravijo na naš videz: frizuro, kako smo naličene, oblečene, kakšni so naši zobje, barva las itd. Pa naša zunanja podoba nima prav nobene zveze z našim novinarskim delom. Njim pa pride prav vsaka guba, vsak narobe štrleč las, da nas, ko jim zmanjka vsebinskih argumentov, lahko ponižujejo in blatijo. Vsi ti nizkotni komentarji se potem širijo kot virus in njihov edini namen je, da nas diskreditirajo ter utišajo kritično novinarsko poročanje,« je povedala Suzana Perman. »Ob tem pa seveda popljuvajo še medijsko hišo, v kateri delamo.«

Ne ve, zakaj spletna omrežja dopuščajo nadvse prostaško, šovinistično in primitivno pisanje. »Toda bolj kot anonimni troli me skrbi, da takšne ponižujoče komentarje všečkajo in širijo celo naši najvišji politiki. S tem nesporno podpihujejo poniževanje novinark in te hude žalitve razglašajo celo za svobodo govora.«

Meni, da ima vsak pravico do svojega mnenja, a če je javno objavljeno, mora temeljiti na resničnih dejstvih, ne pa lažeh in izmišljotinah, sovraštvu ali zlobi. »Toda svoboda govora se konča v trenutku, ko poseže v svobodo drugega. V njegovo integriteto in dobro ime. In prav to se dogaja. Najbolj nam novinarkam!«

Lani, ko je v oddaji 24 ur očitno prestrogo spraševala ministra Počivalška, so o njej čivkači takoj zapisali, da je komunajzerka, prasica, rdeča steklina, Golobičev Xenomorph itd. Popljuvali so tudi POP TV in napisali, da je sramota za normalen svet. Naša sogovornica skuša žalitve preslišati in ignorirati. »Sploh na Twitterju, ki je postal gnojnica zlobe.« Na srečo uredništvo trdno stoji za njo. »Na hujše napade se sproti odzivamo v naših oddajah.« Marsikaterega anonimnega tviteraša pa so tudi prijavili ustreznim organom. Sicer pa je odločna: »Ne pustim se ustrahovati in utišati.«

Novinarstvo ni za mevže

»Novinarjem, ki so kritični, ni nikoli lahko, najtežje jim je v nedemokratičnih režimih, a tudi v cvetoči demokraciji je treba razkrivati nečedne posle, kar lumpom nikoli ni všeč,« ugotavlja Tatjana Pirc.

»Najbolj normalno je, da med oblastniki in mediji prevladuje rahlo napet odnos, ki ni ne sovražnost in ne zavezništvo, omogoča pa sobivanje z distanco.« Mediji v imenu javnosti nadzirajo nosilce moči in oblasti. »Je pa res, da prav nihče ne vidi rad, če mu kdo gleda pod prste.« Tistim, ki nimajo čistih računov, gre tak nadzor najbolj na živce. Ker želijo novinarje utišati, govorijo, da mediji lažejo. »Ko je Washington Post pred skoraj petdesetimi leti poročal o aferi Watergate, mu je Bela hiša očitala, da zavaja in laže. Novinarja Woodward in Bernstein sta opravila izjemno delo, saj sta odkrila številne zlorabe in nezakonitosti. Ameriški predsednik Nixon, ki je bil s tem škandalom tesno povezan, pa je moral zaradi njunih razkritij odstopiti.«

Pravi, da javnost potrebuje takšne medije in novinarje. »Zato novinarstvo ni za mevže. Vsak dan znova si na preizkušnji, saj ne gre le za pritiske, obstajajo tudi različni poniglavi načini, zaradi katerih moraš o temah, o katerih pišeš, veliko vedeti, da prepoznaš slabe namene, ko te želijo žejnega prepeljati čez vodo.«

Marsikdo si novinarstvo predstavlja zelo poenostavljeno, v resnici je to nenehno učenje in samoizpraševanje: »Ali v članku, prispevku, oddaji še kaj manjka, sem izbrala verodostojne sogovornike, sem vse dobro preverila …« Ko si prepričan, da imaš prav, in če te pri delu omejujejo, je novinarstvo pogosto tudi upor. Profesionalnost pa je najboljša in edina prava pot, ki je včasih zelo naporna, a le tako lahko prideš neomadeževan do cilja, čeprav te obmetavajo z blatom in psovkami.

»Ljudje na visokih položajih, ki s svojimi nespoštljivimi in nesprejemljivimi izjavami v medijih ali na družbenih omrežjih prilivajo olja na ogenj sovražnosti do medijev, novinark in novinarjev, pa se pogosto pri tem sklicujejo na svobodo izražanja. Se res ne zavedajo teže in posledic svojih besed? Za vse velja, da je svoboda izražanja pravica, pa tudi odgovornost.«

Nešteto možnosti ustrahovanja

»Največ nasilja, tako psihičnega in fizičnega kot tudi spolnega, doživljajo novinarke. To kažejo tudi rezultati mednarodne raziskave o vplivu spletnih zlorab na novinarke, ki jih je 23. novembra 2018 objavila Mednarodna zveza novinarjev. Pokazali so, da je kar 64 odstotkov novinark že doživelo vsaj eno vrsto spletnega nadlegovanja. Med drugim gre za grožnje s smrtjo in posilstvom, žalitve, razvrednotenje njihovega dela, seksistične opazke, spletno zalezovanje in ustvarjanje lažnih profilov,« je povedala Špela Stare. Večina novinark je zaradi tega trpela za tesnobo in stresom, več kot tretjina pa je začela samocenzurirati svoje delo. »Cilj vseh teh napadov je čim bolj diskreditirati in utišati raziskovalne ter kritične novinarke.«

V društvu novinarjev so zadnji dve leti spremljali napade in ugotovitve povzeli v poročilu, to je bilo objavljeno januarja 2021 in je dostopno na društveni spletni strani. »V Sloveniji smo zaznali veliko različnih tipov napadov na novinarje, od fizičnih napadov, poškodovanja lastnine, spletnega in spolnega nadlegovanja ter groženj, profesionalne diskreditacije do groženj z izgubo službe, onemogočanja dostopa do dogodkov, informacij ali sredstev za financiranje, pritiskov prek nadrejenih, pa tudi grožnje z uporabo pravnih sredstev in na koncu sistemske ukrepe, kot sta ukinitev financiranja in sprememba zakonodaje.«

Vsekakor pa so novinarke deležne najbolj grobih in žaljivih napadov. Poveden je tudi pregled redkih napadov na novinarke, ki so dobili sodni epilog. V vseh so bile napadene novinarke (Jelena Aščić, Mojca Pašek Šetinc, Evgenija Carl, Branka Bezjak, Mojca Dumančič). Storilci teh napadov so bili vedno moški.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_16
Zarja Jana
Revija Zarja Jana