Gospod Gregor Pečan je v teh dneh, ko se šole pripravljajo na ponovno odprtje, ena najbolj obleganih oseb. Njegov telefon zvoni neprestano, vprašanj učencev, staršev in učiteljev je veliko. Na klice, ki jih ne more sprejeti, odgovori z SMS-sporočilom, v katerem je zapisano, da je trenutno zaseden in da življenje ni lahko. In s tem smo tudi začeli pogovor: Gospod Pečan, zakaj vaše življenje ni lahko?

Veste, nekoč smo bili Slovenci razdeljeni med tiste, ki so razmišljali bolj levo, in tiste, ki so razmišljali bolj desno. Zdaj pa smo razdeljeni na tiste, ki so za maske, in na tiste, ki so proti njim. Pa na tiste, ki so za teste, in tiste, ki so proti. Pa na tiste, ki bi se cepili, in na tiste, ki se ne bi. Ob tem pa smo seveda še vedno razdeljeni na tiste, ki mislijo bolj levo, in na tiste, ki mislijo bolj desno, pa še kaj tretjega bi se našlo. In včasih je res težko delati. Po šolah dobivamo pisma staršev, od njihovih odvetnikov pa grožnje. Jaz jih dobivam res veliko. Eni nam grozijo s kazenskimi ovadbami, drugi z ustavnim sodiščem, zgolj zato ker na svojih šolah izvajamo ukrepe, ki jih predpisuje vlada. Nato je tu druga stran. Grozijo nam namreč tudi zato, ker šole odpiramo. Ljudje ne razumejo, da nismo mi, torej ravnatelji, tisti, ki šole odpiramo in zapiramo, in nismo mi tisti, ki sprejemamo odloke oziroma ukrepe za boj z epidemijo. Imamo torej dva čisto diametralno nasprotna pola, mi pa smo v sredini, in to se v tem trenutku tako močno kaže, kot se ni še nikoli.

Otroci se s ponedeljkom vračajo v šolske klopi. Bo tako življenje kaj lažje?

Za otroke je brez vsakega dvoma bolje, da so v šolah. Imajo pa nekateri starši s tem velikanske probleme. Nekateri zaradi tega, ker ne želijo, da bi njihov otrok v šoli nosil masko, drugi zaradi tega, ker ne želijo svojih otrok pošiljati v šolo, ker tam ne nosijo mask, in menijo, da je preveč nevarno. Torej za vodstvo šole in za organizacijo dela bo nedvomno težje, ampak tukaj smo zaradi učencev, zaradi otrok. In šolanje v šoli je zanesljivo boljše kot pa nadomestek, torej šolanje od doma. Zato vrnitev v šole z veseljem podpiramo, ker je to edina prava pot. V javnosti se morda ustvarja napačen vtis glede volje in želja staršev. Zelo zelo glasni so namreč zlasti tisti starši, ki so proti nošenju mask, proti testiranju in proti cepljenju, in videti je, da predstavljajo večino. Ampak število podpisov (privolitve k samotestiranju, op. p.) kaže, da je teh staršev mogoče, če sva zelo velikodušna, ena petina. Ostale skupine staršev, torej te, ki jim ni všeč, da v šoli ne nosijo mask vsi in da testiranje ni obvezno za vse, v glavnem molčijo, kar daje v javnosti čudno sliko, torej da je velika večina staršev proti ukrepom.

Kaj pa zadržki pri učiteljih?

Tudi učitelji so ljudje, starši, stari starši in ravno tako imajo lahko zadržke ter imajo svoje pravice tako kot vsi ostali. Testiranje zanje je obvezno, v čemer ne vidim nekega večjega problema. V ta poklic smo šli z zavestjo, da bomo delali z otroki in z velikim številom mladoletnih ljudi, in to s seboj prinese določene posledice. Nekateri sicer na noben način niso želeli pristati na predpisane ukrepe. In čeprav je bilo testiranje zapovedano s strani vlade, so morali nastala nesoglasja razreševati ravnatelji in vodstva šol. In tukaj je bila asistenca, ki smo je bili deležni s strani države, premajhna in absolutno preslaba. Dejansko smo v večini primerov ravnatelji ostali sami. Ob tem pa bi opozoril na sledeče: če verjamemo, da testiranje pripomore k zmanjšanju širjenja okužbe, se je treba vprašati, ali je dovolj, da je v prostoru, kjer je do 30 ljudi, testiran samo eden. Glede na to, da starši potem vedo, da pošiljajo svojega otroka v učilnico, kjer je bila tista edina odrasla oseba, ki je notri, testirana, in potem zajamčeno ni kužna, je to sicer v redu. Ampak da za vse ostale nimamo testiranja in podatka, ali so v resnici zdravi ali ne, to je pa druga zgodba. V Avstriji si lahko v šoli le, če si testiran. Če ne, si deležen šolanja na daljavo ob le minimalni podpori šole. Preprečevanja širjenja okužbe so se lotili resno.

Gregor Pečan
Sašo Švigelj
»Ostale skupine staršev v glavnem molčijo, kar daje v javnosti čudno sliko, da je velika večina staršev proti ukrepom.«

Samotestiranje prihaja tudi v naše šole in že ob predstavitvi je ideja naletela na znaten odpor.

Kako se bo uveljavil ta ukrep, bomo šele videli. Tako nizke stopnje zaupanja v strokovnost, kot je prisotna v Sloveniji, ni v nobeni državi na svetu. Ker Slovenci vedno vemo vse bolje od kogarkoli: o boleznih vemo več od zdravnikov, bolj smo strokovni od nogometnega selektorja, ki ne zna sestaviti reprezentance, bolj smo strokovni od vseh učiteljev, ker znamo vse bolje … In tako imamo izjemno visoko število odloženih vpisov v prvi razred osnovne šole, zdaj že več kot tisoč vsako leto, čeprav po celi Evropi otroke vpisujejo v šolo pri šestem letu starosti, in ne verjamem, da lahko še kje drugje starš sam presodi, ali je njegov otrok zrel za vpis v šolo ali ne. Slovenci smo očitno nezaupljivi po naravi. Z razmahom medmrežja pa so vsi postali google strokovnjaki za vsa področja in očitno lahko vse fakultete ukinemo, ker strokovnjaki ne vedo nič.

Menite, da je samotestiranje tisti ukrep, ki bo omogočal nemoten potek šolanja? Smo k ukrepu pristopili pravilno?

To je težko reči. Jaz kumulativnega podatka o tem, koliko ljudi se je odločilo za samotestiranje, nimam. Na šoli, ki jo vodim, smo do zadnjega dne čakali, ali bomo morda le dobili kakšna dodatna pojasnila, a jih seveda ni bilo. V sredo smo preverili interes pri učencih in starših. Odzvali so se praktično vsi starši tretjega triletja, pripravljenost na samotestiranje pa je več kot 50-odstotna. Dober odziv pripisujem dejstvu, da nam ljudje zaupajo, ker komuniciramo transparentno. V zadnjem letu na spletni strani objavimo vse okrožnice, ki jih dobimo, saj ne želimo ustvarjati vtisa, da šola karkoli dela na lastno pest. Mislim, da je v Sloveniji veliko šol, ki delujejo na tak način, pa tudi zelo veliko ravnateljev in ravnateljic, ki so pridobili zaupanje učencev, učenk in njihovih staršev. Žal se v zadnjem letu prepogosto dogaja, da smo najprej soočeni z ukrepi in šele nato sledijo pojasnila. Čudi me, da visok zdravstveni strokovnjak, tako kot je doktor Poklukar, ki je zdaj minister za zdravje, šele po enem letu javno in na preprost način razloži, v čem je razlika med gripo in novim koronavirusom. Torej da pri gripi najprej razviješ simptome in si potem še kužen, pri covidu pa si lahko kužen že teden dni, preden se razvijejo simptomi, in da je zato pomembno, da se testiramo. Zakaj tega nihče ni povedal pred enim letom? Zagotovo bi bila stopnja pripravljenosti na testiranje višja in tudi javnost bi to verjetno bolje sprejela. Zdaj pa je že celo leto mimo in lahko se le vprašamo, koliko je še takšnih zdrsov.

Delavci v prosveti ste bili večinoma cepljeni s cepivom AstreZenece, okoli katerega se pojavlja veliko dvomov. To najbrž ni pripomoglo k pozitivnejši naravnanosti do ukrepov?

Ogromno razočaranje je bilo med odločevalci, ko so ugotovili, kakšna nizka stopnja pripravljenosti na cepljenje je v šolah in vrtcih. V tujini komaj čakajo, da se bodo lahko cepili, in ni nobenega dvoma v cepiva, pri nas pa drugega kot dvom niti ne zaznavamo. A v člankih lahko preberemo, da so zabeležili 35 primerov strdkov ob 15 milijonih izvedenih cepljenj. Nekdo se je nedavno dobro pošalil in zapisal, da so jabolka izvir vsega zla, češ da lahko 15 milijonom ljudem damo vsakemu eno jabolko in bo najbrž že v prvi minuti po zaužitju umrlo več kot 30 ljudi. Gre pač za verjetnostni račun. In največji problem trenutno je, kot ga vidim jaz, popolno nezaupanje v stroko. Je pa treba povedati, da je za to kar precej zaslužna politika. Zaupanje v stroko se zagotovo ni dvignilo, ko je prišlo na dan, da je strokovna skupina predlagala bistveno drugačne ukrepe, kot jih je politika nato sprejela. In tako zdaj politika plačuje davek samovoljnosti. Ker če vrh države v svojih odločitvah kaže bazično nezaupanje do stroke, kako lahko nato pričakuje, da bomo običajni ljudje zaupali stroki?

Gregor Pečan
Sašo Švigelj
»V zadnjem letu se prepogosto dogaja, da smo najprej soočeni z ukrepi in šele nato sledijo pojasnila.«

Omenili ste grožnje, ki ste jih deležni. Kako se soočate z njimi?

Ljudje se odzovemo vsak na svoj način. Žal se je kar nekaj ravnateljev, ki so uspešno opravili mandat ali celo dva mandata, odločilo, da ne bodo ponovno kandidirali, čeprav bi bili skoraj zagotovo ponovno imenovani. Očitno so presodili, da ne bodo več ogrožali svojega zdravja za tako slabo podporo, kot smo je deležni. In ne nazadnje tudi za zelo slabe plače. Morate vedeti, da smo ravnatelji edina kategorija javnih uslužbencev, ki ji ne pripada dodatek za delo v nevarnih razmerah in dodatek za stalno pripravljenost, čeprav v obdobju epidemije praktično ni šole v Sloveniji, kjer v zadnjem letu niso vsaj nekaj vikendov preživeli tako, da so organizacijsko pripravljali delo za ponedeljek, se ob petkih zvečer ukvarjali z okrožnicami in ob sobotah pošiljali karantenske odločbe za posamezne oddelke ter obveščali starše. Država je na nas velikodušno prevalila tudi karantenske odločbe ter obveščanje o stikih, hkrati s presojanjem, ali je šlo za tvegan ali netvegan stik. To so zelo resne stvari, ki se jih nihče ne zaveda. Mi imamo pogosto občutek, da nas visoka politika jemlje kot neki nebodigatreba: Če želimo dajati vtis resne države, moramo imeti tudi šolstvo, ker ga pač vse druge države imajo. Je pa v resnici ena taka nepotrebna zadeva in ljudje, ki tam delajo, so ibržniki, kot pravi Dane Zajc.

Omenili ste pritiske odvetnikov, ki ste jih deležni. Je poskrbljeno za vašo pravno zaščito?

Ne. To mora vsak reševati sam, kakor ve in zna. Lahko se zgodi tudi to, da se svet zavoda spotakne ob odvetniške stroške in jih razglasi za neupravičene. Ne šalim se, tudi taki primeri so. Ko pa posredujemo pravna vprašanja na ministrstvo za šolstvo, kjer imajo kar obsežno pravno službo, na odgovore zelo dolgo čakamo, pogosto jih niti ni. Tako na koncu ostaneš sam in moraš reševati pravne težave, kakor veš in znaš. Pojavljajo se sicer raznorazne pravne pisarne, ki šolam nudijo pavšalne storitve, kar pa spet lahko vznemiri svet zavoda, in to določi za neupravičene stroške, saj štejejo, da bi ti vse to morali znati sami. Ampak to ne gre. Na naši šoli je 160 zaposlenih. Kakršnokoli podjetje s 150 zaposlenimi vodita najmanj dva človeka ali trije direktorji, imajo pravno službo, kadrovsko službo … Mi pa smo za vse sami. V administrativnem delu šole nas je zaposlenih osem in pravno pomoč moramo naročiti od zunaj, ter jo seveda plačati po tržni ceni.

Gospod Pečan, bojim se, da bomo z objavo vašega odgovora dali tistim, ki vas tožijo, še dodaten zagon.

Ah, tisti odvetniki, ki so na nasprotni strani, nam pošiljajo grozilne dopise in nas tožijo, to že zdaj zelo dobro vedo. Torej če boste napisali, da nimamo pravne pomoči, ne boste napisali nič novega.

Ta teden je javnost pretresel podatek o številu hospitalizacij na oddelku otroške psihiatrije. Ali tudi v šolah opažate povečano stisko otrok?

Kaj je vzrok za te stiske, je seveda vprašanje, na katerega je treba odgovoriti: Ali je to v resnici zaradi odsotnosti in pomanjkanja socialnih stikov s kolegi ali zaradi tega, ker je bistveno višja stopnja izpostavljenosti slabemu družinskemu okolju. Dejstvo je, da se je izkazalo, da je tudi nasilja med štirimi stenami več v tem obdobju epidemije, in verjetno bodo vsi pedopsihiatri, psihiatri, psihologi in psihoterapevti imeli v bližnji prihodnosti kar precej dela s tem, da se bodo vse te anomalije pojasnile in pozdravile. K temu pa je treba prišteti še vse tisto, kar je sicer tudi zelo pomembno, ne pa tako usodno. To so minusi, ki so jih učenci pridelali pri znanju. Treba bo namreč vložiti kar precej dela, da bomo ponovno šli na pot tega, da bi postali družba znanja.

Težava bo najbrž tudi oceniti stanje, saj ima praktično vsak posamezni razred v tem času svoj način dela.

To bo morala narediti vsaka posamezna šola zase. Sistemski problem so zaključni razredi, torej deveti razred in četrti letniki srednjih šol, kjer bo primanjkljaj znanja prešel iz osnovne šole v srednjo šolo in iz četrtega letnika na fakulteto. Ampak ocenjujem, da so to stvari, ki se jih da rešiti z neko komunikacijo in z neko empatijo. V šolah bomo za tiste oddelke, ki niso zaključni, to uredili postopoma. Dejstvo pa je, da bo celotna družba morala začeti počasi razumevati, da je prišel čas, ko moramo zapustiti svojo cono udobja. To velja za vse: za otroke, za starše in za učitelje. Ob takem izpadu izobraževanja lahko primanjkljaj nadoknadimo le na dva načina: prvi je, da se vloži bistveno večja količina dela, in drugi je, da se vloži bistveno večja količina časa. Verjetno pa bomo morali kombinirati oboje. Moje mnenje je, da bomo morali minuse razporediti na naslednjih nekaj let. Najmanj časa imamo v primeru osmih razredov, ki bodo drugo leto zaključni, največ pa pri tistih, ki so najmlajši.

Menite, da bi zaostanke lahko nadomestili tudi med počitnicami?

Če bom rekel, da ja, me bodo raztrgali. (smeh) Ampak saj sem povedal že prej: Če izgubiš neki čas, ga lahko nadomestiš tako, da investiraš bodisi več časa bodisi več dela. Časa pa se iz neke druge dimenzije ne da preslikati ali prestavljati. Torej ali bomo več delali v tistem času, ki nam bo na voljo, ali pa bomo morali pristati tudi na to, da se mogoče skrajšajo kakšne počitnice. Ob tem pa bo morala tudi država razmisliti o tem, kako bo financirala vse to dodatno delo. A o tem se bo pogajal sindikat, ne jaz.

S poukom od doma smo starše dobesedno spustili v učilnice. Menite, da bo to kaj spremenilo njihov pogled na izobraževanje? Bodo še bolj zaščitniški?

Rekel bi, da so starši imeli priložnost poskusiti, kako je biti učitelj. Ocenjujem, da zdaj velika večina staršev veliko bolj ceni delo učiteljev, kot pa ga je cenila prej. Nekateri so bili zelo nejevoljni, ker se dobili občutek, da so šole nanje prevalile svoje delo. Zaradi tega mi je žal, ampak v danih razmerah se je delo lahko organiziralo le na določen način. Veliko pa je bilo odvisno od tega, na katerem področju se nahaja posamezna šola. Ponekod so povezave boljše, računalniška oprema boljša in je okolje bogatejše, drugje pa so pogoji bistveno slabši in se pouka ni dalo organizirati, da bi potekal na enak način kot v učilnici. Šol, ki jim je to uspelo, je v celi Sloveniji morda deset. Res se moram zahvaliti vsem staršem v državi za gromozanski napor, ki so ga vložili v pomoč in asistenco, da smo sploh lahko stvari izvajali. Vsi smo se trudili, ampak dejstvo je, da če so imeli starši doma svoje delo, ni bilo konstantnega nadzora, ker ga ni moglo biti. In ko devetošolce v šoli povprašam, zakaj so rezultati pri preverjanju znanja tako slabi, prostodušno priznajo, da ni bilo prisile. In ker ni bilo ukaza, kdaj je treba delati in kaj je treba v nekem trenutku narediti, tega pač niso naredili. Tako pač je. To je človeška nrav. Od pubertetnikov pričakovati, da bodo delali zaradi tega, da bodo imeli lepše življenje in boljšo službo, je nesmiselno. Oni se tega še ne zavedajo. Že v šolah, ko so v učilnicah, imamo težave z njihovo motivacijo. Lahko pa si le predstavljate, kaj se dogaja, ko prisile ni. Tu je vloga staršev najpomembnejša in zdaj so starši lahko spoznali, da je največja težava prav motivacija.