Če bi vso sladko vodo zbrali v krogli, bi imela po nekaterih izračunih ta premer pičlih 200 kilometrov. V primerjavi z Zemljo je videti kot mala modra frnikola, a je od nje odvisno več kot 7,9 milijarde ljudi, od katerih jih že danes 2,2 milijarde nima dostopa do čiste pitne vode.
Slovenija je leta 2016 postala prva država na svetu, ki je v ustavo zapisala pravico do pitne vode. S tem smo dejansko postali svetilnik, ki vsemu svetu kaže pravo smer in o katerem je Janez Janša govoril leta 2006, ko je prekopiral govor nekdanjega britanskega premierja Tonyja Blaira. Svetilnik, na katerega bi moral biti ponosen sleherni prebivalec Slovenije.
Potresni sunki, ki imajo epicenter v pravosodju, policiji, medijih, nevladnih organizacijah, tresejo tudi temelje vodnega svetilnika. S podporo spremembam novele zakona o vodah jih sproža tudi stranka SMC, ki je leta 2016 kot vladajoča stranka odigrala bistveno vlogo pri njihovi postavitvi.
To sicer ni čudno, če v aktualni vladi resor za okolje in prostor vodi oseba, ki je v vladnem mandatu 2004–2008 vodila ministrstvo za gospodarstvo. Ko je Andrej Vizjak leta 2014 začasno zapustil politiko, se ni zaposlil pri kateri izmed okoljevarstvenih organizacij, temveč pri njihovih neposrednih »sovražnikih«. Vizjak je dobil službo v družbi Hidroelektrarne na Spodnji Savi, kjer je prevzel vodenje službe za investicije in razvoj.
Če postavimo zadnje tri okoljske ministre v vrsto in primerjamo njihova delovanja, sta Jure Leben in Simon Zajc videti kot zagreta pripadnika Greenpeacea, medtem ko Vizjak deluje kot direktor holdinga kitajskih termoelektrarn.
Tu je bila priložnost, da bi v postopku sprejemanja novele zakona o vodah svojo vlogo odigral državni svet, ki je imel na mizi predlog veta. Že nasprotovanje številnim okoljevarstvenim in naravovarstvenim spremembam bi moral biti dovoljšen razlog, da bi državni svetniki pritisnili na zeleni gumb in podprli veto. Manjšinska koalicija bi morala v primeru veta za potrditev novele zagotoviti absolutno večino glasov poslancev, to je 46, s tem pa tudi za večjo podporo spremembam v državnem zboru, ki je novelo sprejel s 44 glasovi.
Potem ko je večina državnih svetnikov pritisnila na rdeči gumb, lahko privatizacijo vodnih in priobalnih površin preprečijo volivci in volivke, ki so v preteklosti že dokazali, da znajo ceniti naravo in čisto okolje. Konec koncev Slovenija spada med najbolj zelene in v trajnostni razvoj usmerjene države.
Svetilnik, ki preostalemu svetu kaže pravo pot ravnanja z vodo, od katere je odvisno več sto milijard živih bitij na Zemlji, tako za zdaj še stoji. Prepričan sem, da ga bo neizbežni referendum še okrepil. Politikam, ki se ne zavedajo pomembnosti ohranjanja čistega okolja, ne le za nas, temveč tudi za naše zanamce, pa bo pokazal njihovo mesto na smetišču zgodovine.
Nevladniki so vložili dve pobudi za začetek zbiranja 40.000 podpisov za razpis referenduma. Za vložitev pobude so morali v sedmih dneh zbrati 2500 podpisov, vlagatelji pa so jih zbrali skupno več kot 41.000. Pomenljivo je, da so jih zbrali v času zaprtja države in velikonočnih praznikov.
V Sloveniji smo imeli do zdaj le en »okoljski« referendum, leta 1999, ko so volivci z dobrimi 78 odstotki glasov zavrnili izgradnjo in financiranje Termoelektrarne Trbovlje 3. Podobno nasprotovanje se verjetno obeta tudi tokrat.
***KOMENTAR CITAT "Če postavimo zadnje tri okoljske ministre v vrsto in primerjamo njihova delovanja, sta Jure Leben in Simon Zajc videti kot zagreta pripadnika Greenpeacea, medtem ko Vizjak deluje kot direktor holdinga kitajskih termoelektrarn.***
