Morda ste prejšnji teden v našem časniku zasledili prispevek, ki je poskušal odgovoriti na vprašanje, kako ločiti lažne, zavajajoče informacije od resničnih. Pripravljen je bil z namenom, da bi nam pomagal bolje krmariti med poplavami informacij okoli nas. V času, v katerem smo tako ranljivi, je resnična informacija pomembna še toliko bolj.

Kako bomo postopali v življenju z virusom, česa se držali, upoštevali in, ne nazadnje, kako uspešni bomo proti njemu, je odvisno od tega, kakšne informacije imamo o njem. In seveda ni težko potegniti črte in reči, da je najlažje informacije črpati v krogu svojih ljudi. Naslanjamo se na tiste, ki so nam blizu, saj njim zaupamo. Zanašanje na svojo okolico je za človeka namreč preživetveno. Vendar ima naša okolica, in mi z njo, omejitve, okvire.

Za širšo sliko je tako treba pokukati izven tega, treba je onkraj svojega mehurčka ali pa ga vsaj razširiti. Da je to težko, je med drugim kriva oblast, ki je z marsikatero svojo potezo izpadla iz naše slike, saj se ni izkazala kot nekdo, ki mu lahko zaupamo, in tako je mehurček enako velik, ne širši. Še posebno škodo nam je naredila, ko nam je skozi svoje početje dala jasno vedeti, kaj si misli o stroki. S svojo držo do nje nam je vzela še eno pomembno naslombo. Epidemiologi, imunologi, infektologi in drugi strokovnjaki so bili za vlado bolj nujno zlo kot glavno orodje proti bolezni. Njim oblast ni dala posebne veljave, zakaj bi ji jo potem narod?!

Torej se napajamo med sorodniki, prijatelji, znanci ali pa med neke vrste vplivneži, s katerimi se poistovetimo. Ampak vsi ti nam ne morejo pokazati celostne, prave slike; oni nam servirajo že skozi svoje filtre prefiltrirane informacije. In te so najbolj nevarne. Kakšni so njihovi filtri, ne vemo. Vemo pa, da vedno so. Tudi mi imamo svoje filtre, vendar manjkrat ko filtriramo že filtrirane informacije, bolje je za nas. Najbolje pa je, da se znamo obračati za pravimi, čim bolj neoporečnimi informacijami in te je vedno mogoče dobiti pri strokovnjakih.

Kaj hočem povedati? Da se je težko sprijazniti, da mnoge bega, da je širjenje covida-19 povezano s širjenjem omrežij mobilne telefonije pete generacije (5G). Težko razumem tudi naklonjenost do uporabe koloidnega srebra, ker se je na spletu pojavila informacija, da zdravi covid-19. Zgolj tri ključne besede v spletnem brskalniku, kot so koloidno srebro covid-19, bi nas opolnomočile, saj bi kot prva med zadetke iskanja skočila novica Nacionalnega inštituta za javno zdravje, v kateri je mogoče prebrati, naj koloidnega srebra nikar ne uporabljamo, saj ne zdravi korone, ampak je za naše telo celo resen strup! Če nimamo interneta, da bi to storili, pokličimo v lekarno ali svojega osebnega zdravnika. Vendar tu trčimo že ob nov problem, ki je že snov za povsem nov komentar, in sicer: zakaj bi zaupali farmacevtu in zdravniku? In spet smo pri stroki, ki je Slovenci nimamo v krogu »zaupanja vrednih«.

Težko se sprijaznim tudi s tem, kar se je pretekli vikend slišalo na mariborskih protestih proti epidemiološkim ukrepom. Kaj so izražali udeleženci shoda: »Gre za gensko terapijo, ne za cepivo. Ko so tega testirali na živalih, so vse pocrkale«; »Smrtnost pri covidu-19 ni večja kot pri drugih boleznih«; »Ne verjamem v covid-19, ta bolezen ne obstaja«; »Edini na svetu imamo policijsko uro« in še in še.

Te informacije (me) bolijo. Še najbolj izstopata tista o nizki smrtnosti in tem, da virus sploh ne obstaja. Res sem mislila, da smo že prek tega. In prav zato, ker še nismo prek tega, nismo prek virusa …

polona.krusec@svet24.si