Slovenci ne moremo pozabiti vaše lanske poteze, ko ste se odločili javno razkriti, da zrete v korupcijo, da se dogajajo čudne stvari pri nabavi zaščitne in medicinske opreme. Kako zdaj, ko bo od tega kmalu leto dni, vidite svojo tedanjo potezo?

Pred letom dni je ravno v tem času začelo postajati zanimivo. Lani 24. marca se je ustanovila Medresorska delovna skupina za pregled ponudb zaščitne opreme s predstavniki šestih ministrstev, Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje (URSZR) in Zavoda RS za blagovne rezerve (ZRSBR). Potem je naslednji dan še gospodarski minister Zdravko Počivalšek odreagiral s famoznim »prostovoljcem« Mitjo Terčetom, vodjo projektne skupine za koordinacijo in izvedbo nabave zaščitne opreme. Za Terčeta je računsko sodišče zdaj ugotovilo, da je bil nezakonito imenovan, postavljen na to funkcijo, saj Počivalšek po predpisih na to pozicijo ne bi smel določiti nekoga, ki ni javni uslužbenec. Pa ga je. Ampak, ja, če vam odgovorim po človeški plati: moje življenje je bilo pred epidemijo precej bolj enostavno, sploh pred razkritji. Takrat sem se moral pač posloviti od udobja. Ja, je naporno in še ni prenehalo biti, čeprav je od vrhunca dogajanja minilo že toliko časa.

Ste kdaj obžalovali, da ste spregovorili?

Uf, kje pa! To pa nikdar! Pravzaprav se vsak dan potrjuje, da sem prav naredil. Namreč zdaj, kot tudi sami vidite, postaja črno na belem, da kar sem govoril, izpostavljal, a so vsi zanikali, drži.

Še vedno doživljate pritiske? Vam še grozijo, ker ste »žvižgali«?

Zadnje čase so pritiski vame uperjeni bolj na družbenih omrežjih. Tam se pojavljajo troli (trol je običajno anonimni uporabnik spleta oziroma spletnih forumov, klepetalnic, družbenih platform, ki se večinoma v negativnem smislu uperja v druge na neprijeten, žaljiv način, op.p.). To se v mojem primeru kaže na primer skozi agresivne komentarje. Prej je bilo pa več takih dogodkov tudi v resničnem življenju, ko so mi na primer na cesti ljudje grozili s kakšno žugajočo gesto ali pa so pljunili pred mano. Tudi to se je dogajalo. Prejemal sem razna čudna sporočila na telefon, pa pisma z neprijetno vsebino kar v domači nabiralnik. Včasih je bilo kakšno sporočilce zataknjeno za brisalce na vetrobranskem steklu avtomobila. Precej je bilo tega. Tudi medijski napadi name so že od vsega začetka stalnica. Zelo grda je bila poteza Bojana Požarja, ki v svojem članku piše o tem, da sem domnevno prejel 6000 evrov podkupnine. Objavil je namreč dokument, ki naj bi si ga z nekom izmenjal prek elektronske pošte in naj bi vseboval potrdilo o prejemu 6000 evrov, kar naj bi predstavljalo podkupnino, in pod katerim sem bil podpisan Ivan Gale. Ne samo, da je ta podpis ponarejen, tudi ta mail ni nikoli obstajal. Takega dokumenta si jaz z nikomer nisem izmenjal. Saj temu bo enostavno oporekati, ker je na strežnikih mogoče pogledati, ali je to e-sporočilo, s katerim razpolaga Požar, resnično. Ampak ni. Policistom sem, ko so mi povedali, da sem osumljen kaznivega dejanja jemanja podkupnine, dal dovoljenje, da na strežnikih preverijo, ali to v mojem elektronskem predalu obstaja. Tudi pri zavodu sem prosil, ali lahko v okviru seznanitve z osebnimi podatki v njihovi informacijski bazi preverijo, ali so bila na določene termine z mojega službenega elektronskega naslova prejeta oziroma poslana kakšna elektronska sporočila. Zaradi molka zavoda sem moral vložiti pritožbo pri informacijskem pooblaščencu, ki je ravno ta teden zavodu naložil, da se mora odzvati.

Ivan Gale
Sašo Švigelj
»Žena me malo nazaj drži, da ne grem predaleč, namreč dejstvo je, da sem tak, da ne molčim, če okoli sebe zaznam, da nekaj ni v redu.«

Težko si je predstavljati, kako je živeti z neprenehnim občutkom, da bi te nekdo zaradi tvojih dejanj najraje »fental«? Vse te grožnje in gnev, uperjeni v vas, so močno zaznamovali ne samo vas, ampak tudi vašo družino.

Prijetno ni, ne. Se bojiš, žena še toliko bolj. Saj so mi tudi odkrito grozili, da mi bodo razrezali soprogo in otroka ter mi jih poslali v ne vem kakšni obliki. Ampak jaz pravim tako: da tisti, ki grozijo tako odkrito, mogoče niti niso tisti, ki se jih je treba najbolj bati. Morda so tisti, ki so bolj tiho, nevarnejši. Kako naj vam odgovorim na to, kar sprašujete?! Ja, kadar vozim, pogledujem okoli, in če se kdo za mano vozi dlje časa, mi je sumljivo, sem seveda bolj previden. To, da si na preži, je potem že kar del tebe … Kadar kam grem, včasih uberem tudi kakšno drugo pot, ne najbolj običajne, pričakovane. Ali pa nekje parkiram avto in grem naprej s skirojem.

Kakšno je tako življenje?

Moral sem ga sprejeti. Če se odločiš storiti nekaj takega, kot sem jaz, se moraš zavedati, da to za sabo povleče marsikaj. Ženo je bilo kar strah. Ona v resnici do oddaje Tarča, v kateri sem prvič spregovoril, niti ni vedela podrobno, kaj se dogaja. Ko sem po oddaji prišel domov, je bila vsa bleda. Prej sem ji namreč bolj obrobno pričal o dogajanju na zavodu. Vedela pa je za to. Podpira me, mi stoji ob strani. Tudi malo nazaj me drži, da ne zaidem s poti, da ne grem predaleč, namreč dejstvo je, da jaz sem tak, da ne molčim, ne popuščam, če okoli sebe zaznam, da nekaj ni v redu.

Kdaj ste, ko ste zrli v dogajanje na zavodu za blagovne rezerve, opazili, da nekaj ne poteka prav?

Da nekaj ni okej, mi je bilo jasno že marca, ko so se podpisovale prve pogodbe. Najprej je bil sicer še direktor Anton Zakrajšek na delu in je on držal niti. Na dan razglasitve epidemije je bilo na zavodu dogovorjeno, da zaradi virusa vsi začnemo delati od doma, in smo se zmenili, da bom, če bo kaj nujnega za postoriti, podpisati, kar jaz šel na zavod in to naredil. Ker bil sem pooblaščen za zastopanje zavoda, pa tudi Zakrajšek živi 60 kilometrov od zavoda, medtem ko sem jaz bližje, smo se dogovorili, da bom sam prišel v naše pisarne, če bo potreben kakšen podpis. Sicer pa smo kasneje z zavodom kar padli v to zgodbo o nabavi zaščitne in medicinske opreme. Zakrajšku je poveljnik civilne zaščite Srečko Šestan sporočil, da so se na sestanku dogovorili, da bomo mi to urejali. Potem je Zakrajška poklical še Počivalšek in mu naznanil vlogo zavoda. Smo kar na hitro izvedeli, da bomo mi skrbeli za centralne nabave. In ker se je vse odvijalo tako hitro, nismo imeli ne znanj ne resursov, da bi bili temu kos. Naj omenim še, da kar smo takrat imeli v rezervah, je bilo zelo malo. Saj to se ve. Pa so nam mnogi očitali, da smo pustili skladišča prazna. Imeli smo toliko, kolikor je bilo treba imeti po vladnih dokumentih. Nesramno se mi zdi, da nas napadajo, nam to očitajo, saj vemo, da je bil Počivalšek že šest let prej na tem resornem področju. Ministrstvo za obrambo in s tem upravo za zaščito in reševanje je pred nastopom te vlade obvladoval Desus, oba pa sta bila člana vladne koalicije med prvim valom epidemije.   

Opišite nam trenutek, ko ste se dokončno odločili, da greste pred oči javnosti in poveste, kako potekajo posli ...

Pa od vsega začetka sem vedel, da bom na to, kar vidim, nekako moral kar hitro odgovoriti. Pika na i je bila mogoče, ko je Počivalšek Zakrajška čisto uničil po telefonu in šel nad njega z grožnjami in obtožbami. V bistvu so bili pritiski do vseh zaposlenih na zavodu, ne samo nanj. Kasneje, po prihodu Rumpfa, so se pritiski nadaljevali in postali tako veliki, da so nekateri pristali celo na psihiatriji. No, Zakrajšek me je po prvem tednu aprila lani prosil, naj malo bolj aktivno prevzamem. In sem. On je bil še vedno na čelu, jaz sem bil samo pooblaščenec. Govorilo se je sicer, da sem bil alfa in omega. Če ne bi šel v javnost s tem, kar sem povedal, verjamem, da bi me omenjali zelo malo, ne bi bil pomemben, v glavnem bi govorili o Zakrajšku. Eden od prelomnih trenutkov je bil tudi, ko sem, ne da bi Zakrajšek to vedel, Terčetu odpovedal svetovalno pogodbo. Odpravil sem ga z besedami, da ne potrebujemo nekoga, ki grozi z izgubami zaposlitev in meče predmete po sejni sobi. Potem pa je eksplodiralo. Na mojo potezo s Terčetom je besno reagiral Počivalšek in mi žugal, kdo da sem, da mu rušim ekipo, da je njega vlada pooblastila, da odgovarja za vse, čeprav je kasneje znal povedati, kako je imelo njegovo ministrstvo obrobno vlogo – pa ni res, imelo je ključno vlogo. Za pomoč zavodu se je ustanovila medresorska delovna skupina, ki jo je imenovala vlada. Namreč, bilo je neobvladljivo – nismo zmogli sami, saj nas je bilo na zavodu samo deset zaposlenih. Zelo zahtevno je bilo tudi, ker nismo imeli nič informacij, kako so videti te nabave, koliko časa imamo zanje, in nič o drugih specifikah poslovanja v procesih nabave, skratka, dali so samo denar in rekli: znajdite se.

Ivan Gale
Sašo Švigelj
Gale je trenutno brez službe, se pa veliko ukvarja z na novoustanovljenim Centrom za zaščito žvižgačev.

Ali sprejmete Počivalškov argument, ki sporne nabave oziroma favoriziranje nekaterih ponudnikov opreme upravičuje, češ da so reševali življenja, je bilo treba hiteti, in zato mogoče posli niso bili najbolj premišljeni, racionalni?

To je floskula, ki jo gonijo že od vsega začetka. Že dejstvo, da je bilo ob razglasitvi drugega vala epidemije v oktobru 74 odstotkov vseh dobavljenih respiratorjev neuporabnih za zdravljenje pacientov s covidom-19, pove marsikaj. Bil sem tudi zraven, ko je bila prisotna Jelka Godec, ki je koordinirala vse te nabave, tudi to z Geneplanetom, ko govorimo o neuporabnih respiratorjih. Za konkretno te medicinske pripomočke je bilo precej ponudb. Med njimi tudi »raketa« med respiratorji, če se slikovito izrazim, pa je kar odpadel iz izbora. Je bilo slišati: tega raje ne, to je brez zveze, dajmo izbrati Geneplanet. So vsi forsirali, da se nabavi od njih.

Vas so potem na zavodu odpustili.

Saj sem se pritožil na to izredno odpoved, vendar je zaradi korone, še kakšnih drugih ovir in spletk ta zadeva še nedokončana. Prvi narok smo sicer imeli nedavno. Na njem smo se pogovarjali o možnosti poravnave. Če je zavod za poravnavo z mano, bi se morali izreči prejšnji petek, vendar ni bilo z njihove strani nobenega odziva. Oni bi se še kar pogajali, saj pravijo, da kar sem zahteval v poravnavi, je preveč.

Zakaj so vas izredno odpustili?

Očitali so mi, da sem izdal naročilnico za prevoz neke nabave za zavod, in sicer za nazaj, kar da je kaznivo dejanje ponareditev poslovne listine. Izdajati naročilnice za prevoz, ki se je že zgodil, naj se ne bi smelo, čeprav, pozor na to: enako je počel tudi zdajšnji v. d. direktorja Tomi Rumpf. Kako to vem? Imam srečo, da imam še vedno dobre odnose z bivšimi sodelavci, mi stojijo ob strani, se dobro razumemo, in so mi dali zelo zanimivo dokumentacijo, iz katere je razvidno, da je počel enako. Vidite, to z mojo izredno odpovedjo je ena, oprostite, velika svinjarija.

Kako, prosim? Vas naženejo za nekaj, kar je sicer ustaljena praksa oziroma so to počeli tudi drugi?

Iskali so pač neko oslarijo in se nanjo obesili, da so se me lahko znebili. No, to je tako, kot če bi mi rekli, da mi odpovedo pogodbo zato, ker z desno nogo preveč močno stopam po stopnici in njim pač to ni všeč. Pa veliko pove tudi, da je bil tisti član, ki je na seji upravnega odbora zavoda dejal, da je izredna odpoved, ki so mi jo vročili, na trhlih nogah, potem kmalu zamenjan … Preden bo to dobilo epilog, postopek je odprt, bo še trajalo, ampak lahko že napovem odškodninsko tožbo, tudi za zlorabo instituta izredne odpovedi.

Zakaj kljub vsemu, saj ste se prijavili na razpis za direktorja zavoda za blagovne rezerve, spet želite delati tam? Poleg Rumpfa ste edini kandidat za mesto direktorja.

Ravno pred najinim pogovorom sem imel razgovor. Ne vem, ali so pričakovali, da se bom sploh pokazal tam. To delo obvladam, poznam. In sodelavci, kot sem že omenil, so mi naklonjeni. Vse to me nagovarja k temu, da poskusim kandidirati za nastop tega mesta.

Rad bi vzpostavil neko normalno delovno okolje, delovno vzdušje, saj so tam zaposleni že čisto obupani. Še posebno tisti, ki so zaposleni na upravi, saj kot sem že omenjal, se nanje vršijo grožnje, pritiski. Rad bi se njim in zavodu postavil v bran in predvsem preprečil, da bi zavod predstavljal samopostrežno trgovino za politike in gospodarstvenike. Če bom imel možnost, bi rad delovanje zavoda povzdignil na nek višji, pregleden, predvsem pa transparenten nivo.

Ivan Gale
Sašo Švigelj
Zaradi informacij, ki jih je razkril v Tarči, mu je bila po oddaji dodeljena policijska zaščita, saj je po izpostavitvi na javni televiziji obstajal sum na ogroženost njegovega življenja.

Kako ste se odzvali na nedavne ugotovitve KPK in računskega sodišča, ki stase glede nabave zaščitne in medicinske opreme strinjala? Ugotovili so, na kar ste vi opozarjali že pred enim letom.

Meni je bilo od začetka jasno, kaj se dogaja. In čeprav so vsi, od Počivalška naprej, celo leto trdili, da ni res, kar jim očitam, je zdaj nesporno jasno, da to ne drži. Naj glede tega rečem le še, da bi bilo treba še marsikaj zapisati v poročilo računskega sodišča, ki sicer ugotavlja, da omenjeni deležniki (vlada, ministrstva) pri javnem naročanju in nabavah zaščitne in medicinske opreme niso bili učinkoviti. Ampak do več odkritij korupcije ni moglo priti, ker zavod kljub pozivom sodišča, naj jim predloži dokumentacijo, ki jo potrebujejo, da revidirajo nabave, tega ni storil. Prvič v zgodovini obstoja računskega sodišča se je zgodilo, da so morali izdati poseben nalog – prisilno sredstvo za poziv za dokumentacijo. Sploh dokumentacijo od takrat, na začetku, ko so bile tiste prve ponudbe, skrivajo. Namreč, marsikatere ugodnejše ponudbe niso obravnavali. To je računsko sodišče v svojem poročilu jasno zapisalo.

Kaj pa počnete zdaj, ste zaposleni?

Ne. Rad bi najprej rešil ta delovnopravni spor, glede izredne odpovedi, potem pa bomo videli, kako naprej. Po eni strani sicer pričakujem, da ne bom imel težav pri iskanju novega delodajalca, po drugi strani pa nasprotno. Veliko ljudi mi je dejalo, da bi me zaposlili, ase to bojijo storiti, ker poslujejo z državo. In, saj veste, kaj pomeni zaposliti Galeta. Ovira zanje.

Veliko časa vam zdaj verjetno vzame tudi na novoustanovljeni Center za zaščito žvižgačev, ki ste ga ustanovili z Evropskim inštitutom za skladnost in etiko poslovanja iz Ljubljane. Kaj je namen tega centra?

Povedati Slovencem, da jim ščitimo hrbet. Z ustanovitvijo centra jim sporočamo: ko boste (za)žvižgali in boste zaradi tega deležni kakršnihkoli pritiskov, smo tu mi, da vam pomagamo. Ker če ne bomo žvižgali, ne bomo imeli normalne države. Jaz si res želim samo normalno Slovenijo. Ne delitev na leve, na desne, ampak kvečjemu na tiste, ki spoštujejo predpise, in tiste, ki jih ne. Čeprav so te razprtije v politiki, ki jih vidimo opazovalci, bolj navidezne ... V ozadju je vse prepleteno. So kar prijatelji, ko gre za večje posle. A je treba malo prepira za javnost ustvariti, da lahko oni v ozadju čim bolj nemoteno mešetarijo. 

Za zaključek: kaj je pravica v korupciji, ki ste jo osvetlili?

Da vsi ti počivalški, godčeve, potočnikove, tonini, terčeti, cantaruttiji in ostali odgovarjajo za to, kar so storili. Tudi z zaporom in odškodninami, če bo treba.

Stranka Ivana Galeta?

Morda. Če bodo ob meni pravi, pogumni ljudje. No, saj nekaj jih je že. Ampak zdaj so moje prioritete drugje. Pa tudi, če bom stranko imel, mi ne diši, da bi se imenovala po meni, oziroma je sploh ne bi smatral kot neko svojo last. To se mi zdi preveč skregano z mojim karakterjem.  Sicer pa pogrešam več žensk v politiki in na vodilnih položajih na splošno. Sistem jim ni ravno naklonjen, a so po mojem mnenju pogumnejše od moških. Prav rad bi doživel eksperiment, ko bi na vodilne položaje za nekaj let imenovali same ženske. Sem prepričan, da bi bilo stanje v družbi boljše. Zdaj jih bom po tej izjavi spet slišal od nekaterih, kakšne neumnosti kvasim. Ženske imajo v sebi več čuta za skupno dobro, so bolj družinske. Kot pravijo nekateri: »Prihodnost je ženskega spola.«