6. marca je bila uplenjena volkulja, ki se je je prijelo ime Bela. Dovoljenje za njen odstrel je bilo izdano konec leta 2020, rok bi mu potekel konec letošnjega leta.

Skoraj 20.000 evrov

Bila je, kot je mogoče zaslediti na spletnih prostranstvih, strah in trepet živinorejcev Zgornje Savinjske doline. Kot sta nam povedala Blaž Presečnik in Matej Bartol z Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS) je škoda, ki jo je Bela v treh letih povzročila skupaj s križanci in spuščenimi domačimi psi, znašala 18.288,50 evra. »Prvi škodni dogodek je povzročila na drobnici v jeseni 2018, in sicer na planini Ravni - Veža, ko je uplenila pet ovac. V letih 2019 in 2020 je volkulja z mladiči povzročila veliko škode na drobnici (predvsem na ovcah), ki se pasejo na visokogorskih pašnikih pod Ojstrico in tudi na Raduhi. Skupaj je bilo v letih 2018, 2019 in 2020 evidentiranih 98 pokončanih živali drobnice,« sta pojasnila sogovornika.

Volkulja je na območje Zgornje Savinje doline prišla leta 2017. Sodeč po njenem genetskem zapisu, jo je pot tja najverjetneje ponesla iz Srbije. »Ustalila se je predvsem na območju gozdnogospodarske enote Luče, občasno je prehajala proti Veliki planini ali proti Menini planini,« pove Presečnik, odgovoren za lovsko načrtovanje na Območni enoti Nazarje.

volkulja-bela
Boštjan Pahovnik
V družbi psov.

Križanje s psom

V zvezi z Belo je mogoče govoriti o redkem pojavu, ki se, tako Presečnik, »zgodi v izjemnih okoliščinah,« kot so »ugoden življenjski prostor, kjer ni drugih volkov, prisotni pa so izpuščeni domači psi«: križanje s psom. »Volkulja je imela dve legli z domačimi psi. V letu 2019 se je volkulja prvič parila, in to z domačim psom, saj v bližini ni bilo drugih volkov. To je bil prvi evidentirani primer neposrednega križanja volka z domačim psom v Sloveniji. Skotila je pet mladičev križancev, za katere je bilo izdano dovoljenje za odvzem iz narave, saj križanje z domačimi psi in posledično genetsko onesnaženje predstavlja eno največjih groženj populacijam volkov v Evropi. V zimi 2019-2020 so bili v skladu z dovoljenjem odstreljeni štirje križanci. Volkulja je v letu 2020 ponovno skotila vsaj štiri križance.«

»Križanci so po telesnih značilnostih zelo podobni volku, s tem da so večinoma temneje obarvani ali celo povsem črni, nekateri imajo povešane uhlje,« pojasni sogovornik. Kakšna usoda torej čaka njeno potomstvo? »Križance se bo poskušalo odvzeti iz narave. Če pa bodo ostali, so sposobni preživeti, saj so naučeni lovci, ki bodo plenili tako divjad kot pašne živali.«

Ocenjujete, da je stvar, kar se tiče križanja, ušla izpod nadzora?

»Ne, v našem primeru so bila dovoljenja za odvzem relativno hitro pridobljena, tudi realizacija odvzema je dobra. Kljub temu, da je volka ali križanca volka s psom zelo težko uloviti, naš primer dokazuje, da so upravljavci lovišč nalogo vzeli zelo resno in z realizacijo odstrela pomembno prispevali k preprečevanju širjenja pasjih genov v volčjo populacijo. Več bi se dalo narediti še na področju ozaveščanja lastnikov psov, o tem, da domači pes brez nadzora lastnika nima kaj početi v naravi, saj takšno neodgovorno ravnanje lahko privede do resne škode v naravnem okolju, denimo do križanja z volkovi ali plenjenja divjadi, in na pašnih živalih, denimo plenjenje ovac.«

volkulja-bela
Boštjan Pahovnik
S psi je imela dve legli.

Bila je torej alfa samica z manjšim tropom, ki ga je oblikovala s svojimi potomci. Presečnik pojasni: »V času gonjenja je volkulja privabljala samce, ker ni bilo volka so to izkoristili domači psi. Na veliko kmetijah imajo spuščene pse in klic narave jih je popeljal v gozd.«

Samo pobite

Bela je bila temno rjave in sive barve, njeno obnašanje tipično volčje. Na ZGS so nam povedali, da je najverjetneje štela pet let; tehtala je približno 30 kilogramov.

Volkulja naj bi použila le majhen delež tistega, kar je pokončala. »To je res, zelo veliko ovac je bilo samo pobitih. To je značilno za volka, ko naleti na čredo pašnih živali, ki pred njim ne beži, saj imajo volkovi zelo močan lovski nagon. Volk tega ne počne iz zlobe, kot mnogi zmotno mislijo, pač pa to kaže na njegovo vlogo regulatorja plenskih vrst v naravnem okolju. Če divjad pred volkom ni sposobna bežati, je z njo zelo verjetno nekaj narobe, torej je bolna ali ostarela, zato jo volk upleni in s tem posredno prispeva k boljšemu zdravstvenemu stanju prostoživečih živali. Ta njegov nagon pride do izraza tudi takrat, ko volk pride v čredo domačih živali. Takšno obnašanje je značilno tudi za čas, ko volkulja mladiče uči loviti plen. S tem ko je ubijala, jih je naučila loviti. Na koncu so požrli le ovco ali dve,« pojasni Presečnik. Kar se tiče škodnih primerov, so jih le nekaj zabeležili na ograjenih pašnikih pri kmetijah. Večina jih je tako bila na visokogorskih pašnikih, »kjer pa je varovanje živine z ograjo ali s pastirskimi psi oteženo. Večinoma so se pokoli dogajali ponoči ali ob svitu«.

131 volkov

Temu je Bartol pristavil, da volkulja ni bila označena s sledilno napravo. »Trenutno je v Sloveniji le en volk opremljen s telemetrično GPS ovratnico. Njegov trop ima teritorij na območju Jelovice. Najnatančnejše ocene številčnosti volkov temeljijo na genetsko-molekularnih metodah. Zadnjo takšno oceno številčnosti volkov imamo za sezono 2019/2020, ko je v Sloveniji živelo 113 (104–129) volkov, če pa upoštevamo še vse volkove, ki imajo teritorije na obeh straneh meje s Hrvaško (se torej del časa gibljejo na slovenski, del časa pa na hrvaški strani meje), je bilo volkov v sezoni 2019/2020 približno 131 (121–150; 95-odstotni interval zaupanja). Omenjeni volkovi živijo v 16 tropih. Vsak volčji trop vzdržuje svoj teritorij, ki ga srdito brani pred sosednjimi tropi in v povprečju obsega kar 400 kvadratnih kilometrov oziroma 40.000 hektarov.«

Na sledi. A čemu?

Ko je bilo izdano dovoljenje za odstrel, so bili aktivirani predvsem lovci lovskih družin Luče in Gornji Grad, »najbolj aktiven pa je vsekakor bil revirni lovec v Lovišču s posebnim namenom Kozorog Kamnik, Boštjan Pahovnik, ki je tudi uplenil volkuljo«.

Boštjan Pahovnik je poklicni lovec. Kot nam je povedal, prvi dve leti volkulja ni povzročala škode na drobnici. V njegovem revirju se je njena prisotnost poznala na muflonih, srnjadi in gamsih. »Prvo leto je gotovo šlo več kot 40 muflonov. Glede na to, da muflon ni avtohtona divjad in nima naravnega sovražnika, tega ne moremo smatrati kot škodo. Volk je naravni selektor in je pač naredil naravno selekcijo.« Ko je prišla, so gozdovi torej bili dobro založeni.

A ko je muflonov, ki so bili lahek plen, zmanjkalo, se je začela pojavljati škoda na drobnici. Pahovnik je tisti, ki je Belo prvi fotografiral. Kot je povedal, takrat še niti niso vedeli, ali dejansko gre za volka, saj da potepuških psov ne primanjkuje. »Nismo vedeli, kaj je. Ker sem domala neprestano prisoten v revirju, sem začel sumiti, da gre zaradi samega obnašanja za volka. Potepuški psi le gredo bolj med ljudi, med hiše, ta pa se je zadrževala v zelo odročnih krajih. Na kadavrih pokončanih gamsov in muflonov je bilo mogoče opaziti tudi za pse netipične ugrize.« Misteriju je konec nadredila analiza iztrebka, na katerega je naletel ravno Pahovnik. Dvomov več ni bilo: opravka imajo z volkuljo, ki je niso imeli v bazi podatkov.

Timsko delo in čista detektivka

Pahovnik si je pri sledenju volkulje pomagal z zapisi: ko ga je kdo opozoril na nekaj, kar bi lahko namigovalo na njeno prisotnost, si je to zabeležil in preveril. Po dveh letih mu je postalo jasno, da tudi, če bo izdana odločba za odstrel, ta ne bo mačji kašelj. Zakaj? »V štirih letih, kar je bila pri nas prisotna, sem jo 6. marca prvič videl podnevi.« Od izdaje odločbe jo prečakal cele noči, da bi naletel nanjo. Dejal je tudi, da po njegovih ocenah na širšem območju Luč ni deset ljudi, »ki so imeli to srečo, da so volkuljo videli«.

volkulja-bela
Boštjan Pahovnik
Podnevi jo je videl le enkrat ...

Večji del pokončanih ovac po njegovih besedah odpade na širšo okolico Luč. Zato razume prizadevanja tamkajšnjih živinorejcev, ki od tega živijo, da bi prišli do volkulje in njeni strahovladi naredili konec. Skratka, šlo je, kot pove Pahovnik, za timsko delo. »Da smo jo dobili, je bila čista detektivka. Naštudiral sem intervale, kdaj in kje pride okrog.«

Vstala od mrtvih

Bilo je v njenem drugem letu pri nas, ko je ugotovil, da je v fazi gonitve, in sicer po sledovih urina, pomešanega s krvjo. Naslednje leto se je parila z domačim psom. Narasla je potreba po hrani, začeli so se napadi na ovce. Pahovnik si je že tistega leta, ko so na svet prišli prvi križanci, prizadeval, da bi jo dali za odstrel. »Vsaka divjad mora biti v naravi, ampak v mejah normale. Ne vidim pa logike v tem, da se ščiti volkuljo, ki se pari s psom, zato ker je to polom za populacijo slovenske volka, saj s tem v naravo prinesemo le divje pse,« pove. Prvo leto so bili za odstrel križanci; slikovno gradivo, pridobljeno s pomočjo tako imenovanih foto pasti, je kazalo na veliko izčrpanost volkulje – bilo je ravno po prvem leglu križancev, videla so se ji vsa rebra na prsnem košu –, »zato smo vsi mislili, da volkulje ni več. Vsi smo bili 100-odstotno prepričani«. Tako so do lanskoletnih napadov živeli v veri, da je kruti konec storila. Dokler ni v napadih nastradalo več kot 60 ovac. »Ko sem videl ugrize pri teh ovcah, ovnih, sem vedel, da gre za to volkuljo.«

Vse pozornost je šla njej

Eden od omenjenih živinorejcev je, ko je na Facebooku delil novico o slovesu volkulje, zapisal, da se po lanski obupni sezoni letos živali z malo večjim zagonom vračajo na pašnike. Ter se iskreno zahvalil lovcu »LPN Kozorog za vse neprespane noči in vso vloženo energijo«.

Uplenil jo je pod Veliko planino – na območju, kjer je predvideval, da imajo dnevno bivališče. Miren, dobro pogozden kompleks, ga opiše. Ljudi ni. Sodeč po njegovih kronoloških zapisih se je čez dan največkrat zadrževala tam. »Kadarkoli se je začela premikati, se je pogostokrat začela s tistega konca,« pojasni Pahovnik in doda, da jo je nemalokrat čakal na ravno tistem mestu.

Splet srečnih okoliščin, pravi temu sogovornik. »Do treh zjutraj sem čakal in šel zjutraj gor pogledat, če so sledi v novozapadlem snegu.« Bile so, tako da do volkulje in psa, ki ji je delal družbo, ni bilo daleč. »Po mojem mnenju je bil z njo približno tri tedne. Od 12. februarja imam fotografijo volkulje s psom.« Lastnike pozna. Kdaj točno je pobegnil, mu niso povedali. Pokazatelj torej, da je bila v obdobju gonitve. »Tri dni prej je v bližini bil še en drug pes, opazil ga je tudi moj pomočnik v revirju.« Pahovnik bo preveril, ali se bo omenjeni pes vrnil domov, a … »Ta pes je bil tri tedne zraven. Je podivjal. Vsak domač pes ima v sebi 95 odstotkov volka. In nobena druga žival ni bila tako hitro udomačena kot volk,« navrže in doda, da se je to zgodilo v desetih generacijah oziroma stotih letih. Pes se zato zelo hitro »vrne« v volka. To je tudi razlog, da spuščeni psi ponoči po gozdovih koljejo »sto na uro«.

Če Pahovnika primerjamo z Ahabom, je bila volkulja njegov Moby Dick; ne zanika namreč, da se je v tem času posvečal le njej. Sicer ne bi bilo miru pri ovčereji, pove.

Jezersko-solčavska ovca

Ovce so lahek plen, pojasni, zato so bile bolj na udaru. Sploh kadar je bila breja. Ko je lova učila potomstva, obgrizenih ovac ni primanjkovalo. »Volkulja je mladiče učila ubijat, ti tega še niso bili vešči, zato so ovce samo poškodovali. Takšne so hodile naokrog, dokler niso poginile.«

Pahovnik poudari, da beseda teče o rodovniških, avtohtonih jezersko-solčavskih ovcah. In se spominja, kako so si prišli situacijo ogledovat pristojni in modrovali o ograjah in mrežah. Po dveh urah hoda na planino je eden od njih vprašal, kje so zdaj ti pašniki … »Tole, kar te dve uri hodimo, so ti pašniki,« se priduša sogovornik. Skratka, tega ni mogoče zagraditi, niti primerjati s Krasom in Primorsko. Rešitev ne bi bili niti pastirski psi; rešitev bi bila le zaposlitev nekoga, ki bil bdel nad čredami. »Kar pa finančno ne gre skozi.«

Prostora za volka ni

Pahovnik je prepričan, da se bodo z uplenitvijo volkulje vremena za živinorejce Zgornje Savinjske doline zjasnila. »Zaradi svojega mira upam, da tu še lep čas ne bo volka,« pove in doda, da po njegovem mnenju tam prostora za volka ni. V primeru krdela se lahko od solčavsko-jezerske pasme ovce poslovimo, poudari. Dodal je še, da Slovenija »zmore« 20 do 25 volkov. V vrsticah višje ste lahko prebrali, da jih je skoraj 130. »Lahko sami sklepate, pri čemu smo,« da za konec vedeti Pahovnik.