Pred dnevi smo poročali o podatkih, ki vzbujajo skrb. Z ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti smo pridobili informacije, ki razkrivajo, koliko je v naši državi prejemnikov denarne socialne pomoči, kar neposredno pove, koliko je ljudi, ki so ranljivi.

Iz statistike, ki jo vodijo po letih, je razvidno, da je Slovenija v samo zadnjih dveh letih »pridelala« 20.000 revežev. Zgovorni so tudi podatki širšega obdobja: leta 2013 je bilo vseh prejemnikov denarne socialne pomoči 68.014, največ med starejšimi od 50 let in upokojenci, lani pa je bilo prejemnikov že skoraj 100.000, natančneje – 99.347! V sedmih letih je torej v Sloveniji v revščino zašlo še 31.333 ljudi!

Zadnje leto je seveda na povečanje števila prejemnikov državne pomoči močno vplivala epidemija, saj so mnogi izgubili službo ali pa so jo iskali in pri tem niso bili uspešni. Gmotni položaj Slovencev se je lani bistveno poslabšal. In ravno v tem kontekstu je težko sprejeti, kdo so postali novi najbolj ranljivi Slovenci.

Mladi revež

Največ prosilcev za denarno pomoč je bilo namreč lani med brezposelnimi, starimi od 50 do 59 let, in upokojenci, med njimi pa so se znašli tudi mladi, kar je težka informacija, saj gre za ljudi na vrhuncu življenja, ki bi možnost, da poskrbijo zase in za svojo družino, morali imeti. Če namreč govorimo o starostnem segmentu od 30 do 39 let, govorimo o osebi, ki najverjetneje svojo družino že ima; je torej poročena, z enim ali najpogosteje z dvema otrokoma. Novi profil ranljivih in izpostavljenih revščini so torej mladi. Mnogi od njih imajo sicer urejeno denarno socialno pomoč, a ne vsi, in ti se za pomoč obrnejo na humanitarce.

Zakaj je tako

anita-ogulin
Mateja J. Potočnik / Revija Zarja Jana
Anita Ogulin iz ZPM Ljubljana Moste-Polje opozarja na vse večjo razslojenost naše družbe.

Zakaj s svojimi težavami, ki so posledica izgube prihodkov, ne naslavljajo države? Zakaj se ne odločijo za prijavo na zavod, kar je predpogoj za zaprosilo denarne pomoči od države? Slovenske humanitarne sile znajo odgovoriti na to vprašanje. Predsednica Zveze prijateljev mladine (ZPM) Ljubljana Moste-Polje, Anita Ogulin, pravi, da je za to kriv diskurz, ki se še vedno pojavlja v družbi in gre v smeri, »da so brezposelni leni, da so revni sami krivi za svoj položaj, in podobno. To je med ljudmi, ki so se znašli v stiski, tako razširjeno prepričanje, da jih je sram odpreti katerakoli vrata in prositi za pomoč. Kar vidimo iz izkušenj, kaže na vse večjo razslojenost naše družbe in vzbuja vse večjo skrb ter prizadevanja za ustvarjanje pogojev enakih dostopnosti in možnosti. Naše izkušnje pa ne izražajo tega, da ljudje ne bi želeli delati in sami poskrbeti zase in za svoje družine,« poudarja. Na ZPM Ljubljana Moste-Polje se po besedah Ogulinove sicer že obračajo tudi mladi – visokoizobraženi starši, ki iščejo kakršnokoli delo, ki bi jim omogočalo osnovno preživetje.

Lahko bi delali, pa nimajo kje

Da bi lahko širše razumeli, kaj se dogaja v Sloveniji, da je v zadnjih letih toliko več uživalcev denarne socialne pomoči, je treba revidirati tudi podatke zavoda za zaposlovanje, ki pokažejo, kaj se pri nas dogaja z brezposelnostjo, predvsem med mladimi, in kako je nanjo vplivala korona. Z zavoda so nam sporočili, da je bila povprečna stopnja brezposelnosti v letu 2020 8,7-odstotna, v letu 2019 pa 7,7-odstotna. Konec leta 2020 je bilo v evidenci brezposelnih prijavljenih 87.283, konec leta 2019 pa 75.292 oseb. Število Slovencev, ki niso imela dela in lastnih prihodkov, se je torej v enem letu povišalo za 11.991, kar pomeni, da smo imeli leta 2020 za skoraj 16 odstotkov več brezposelnih kot leto prej.

19.772 jih nima službe

In kdo so najbolj ranljivi v tej statistiki, katera starostna struktura najbolj trpi zaradi brezposelnosti? Leta 2019 je bilo največ brezposelnih Slovencev starih od 50 do 59 let, kar je trend že nekaj let, a takoj za njimi sledijo mladi od 30 do 39 let ter odrasli, stari od 40 do 49 let. Torej so bili mladi – v delovnem smislu in zmožnosti zaslužiti svoj denar – precej ranljivi že pred krizo.

V letu 2020 so bili še vedno najbolj množično brezposelni od 50- do 59-letniki, takoj za njimi pa se ponovno pojavijo mladi od 30 do 39 let. In ta segment je treba še posebej podrobno razčleniti, da bi razumeli, kaj se dogaja in kako je mogoče, da so državljani, na vrhuncu svoje delovne moči, ostali brez možnosti, da se zaposlijo in si služijo kruh. Kar 19.772 Slovencev v tej starostni strukturi lani ni imelo službe, kar je kar skokovit porast od leta prej. Za več kot 4000 je od leta 2019 do 2020 poskočilo število mladih Slovencev brez službe.

Kdo so ti mladi

Med brezposelnimi iz te ciljne skupine po besedah zavoda za zaposlovanje prevladujejo mladi z izobrazbo do poklicne ravni. »Četrtina ima le osnovno šolo. Delež višje- in visokoizobraženih skupaj znaša 23 odstotkov. Iz teh podatkov bi lahko sklepali, da izobrazba pri zaposlovanju bolj koristi kot pa ovira,« so povedali. Omenili so tudi, da se je lani povečal priliv te starostne skupine v brezposelnost predvsem iz panog, »ki jih je epidemija najbolj prizadela. To pa so gostinstvo, turizem in predelovalne dejavnosti.«

Je sploh kaj rasti?

Na zavodu za zaposlovanje ob tem strnejo svoje misli in povedo, »da je težko komentirati, pa tudi primerjati brezposelnost v letih 2019 in 2020, kajti posledice epidemije so močno vplivale na starostno strukturo brezposelnih. V letu 2019 je bilo med brezposelnimi največ oseb, starih 50 let in več. Njihovo število se je lani še nekoliko povečalo, vendar bistveno manj, kot se je povečalo število brezposelnih oseb, starih od 30 do 39 let ter od 40 do 49 let, pa tudi mladih.«

Nekoliko bolj spodbudni so podatki za stare do 29 let, saj kažejo, da se je lani v primerjavi z letom 2019 zaposlilo 2366 ali za 13 odstotkov več mladih, in to kljub koronakrizi. »Rast zaposlovanja je v veliki meri posledica ukrepov za zajezitev epidemije, ki so v prvi polovici leta vplivali na odpuščanje delavcev, v času rahljanja ukrepov, v poletnem obdobju, pa na ponovno zaposlovanje,« utemelji zavod za zaposlovanje.

Kaj se je zgodilo

Kaj se torej dogaja s trideset in več let starimi Slovenci, saj so postali starostna struktura z drugo najvišjo stopnjo brezposelnosti v zadnjih dveh letih? Kdo so? So preveč izobraženi in se ne morejo preriniti na mesta, za katera so se izobraževali, na nižja pa nočejo? So bili odpuščeni, ker je njihove delodajalce prizadela koronakriza? Nimajo dokončanih šol in težko kotirajo na delovna mesta, ki so na trgu dela? Jih preživljajo starši? Delajo na črno? Honorarno? Deloma je na to vprašanje odgovoril znani humanitarec Boris Krabonja, ki je dejal, da država mladih očitno ni sposobna preskrbeti v najširšem socialno-ekonomskem smislu, »zato se morajo ti znajti sami in se zatekati v negativne oblike dela, kot so prisilno espejevstvo, delo na črno, prek napotnice in tako naprej«.

Odločevalci naj ukrepajo

Da je nujno treba nekaj ukreniti, ponavljajo tudi mladi sami. V njihovem imenu je lani od prazniku dela Sindikat Mladi plus, ki predstavlja študente, dijake in mlade brezposelne, še posebej jasno naslovil problematiko zaposljivosti mladih. »Odločevalce pozivamo, naj oblikujejo ukrepe, s katerimi bodo pomagali mladim, v bodoče pa pričakujemo, da bodo vse skupine delavk in delavcev obravnavali enakopravno, in ne samo dodatno poglabljali ekonomskih in socialnih razlik med njimi. Pri tem morajo nujno upoštevati tudi socialni dialog in priporočila sindikatov,« so izpostavili in poudarili tudi, da politike zaposlovanja ne nastajajo samo na nacionalni ravni, temveč je pomemben tudi evropski okvir.

Prvi odpuščeni

Sindikat opozarja, kako podvrženi so negotovim oblikam dela, kot je delo za določen čas, honorarno delo prek avtorske ali podjemne pogodbe, študentsko delo, prisilno odpiranje samostojnih podjetij in podobno, »in da so bili in ostajajo prve žrtve vsake krize, saj je delodajalcem najlažje prekiniti tovrstne pogodbe oziroma sodelovanje. Tudi v tokratni krizi se je to pokazalo, saj so bili mladi (ne samo v Sloveniji, ampak tudi širše po Evropi) med prvimi, ki so jih odpustili, jim prekinili začasne oblike dela ali sodelovanje (prek študentske napotnice, avtorske, podjemne pogodbe ali espeja), in tudi ob vladnih ukrepih za pomoč prebivalstvu ter gospodarstvu jih veliko ni dobilo ustrezne finančne pomoči.«

-----------

Boris Krabonja
M24
Boris Krabonja

Boris Krabonja, ustanovitelj in predsednik društva UP-ornik, o tem, kako dobrodelne organizacije, kot je njegova, vidijo, kar se dogaja z mladimi, in ali se ti že obračajo nanje za pomoč.

Brezposelnost med mladimi narašča. Večina se jih prijavi na Zavod RS za zaposlovanje in zaprosi za denarno socialno pomoč, nekateri pa se za to ne odločijo in finančne stiske rešujejo z vami, humanitarci. Zakaj?

Sram jih je. Sram tega, kar se jim je zgodilo. Ključna, da se v svoji stiski ne obrnejo na državo, pa je sicer stigma. No, saj sram in stigma sta prepletena. Biti reven, je pri nas stigma. Če si brez službe in zaradi tega v stiski, si označen za delomrzneža, nesposobneža, intelektualnega omejenca in še bi lahko našteval etikete, ki jih nadene okolica. Potem je prisotno tudi izrazito nezaupanje do institucij, prek katerih moraš, da pridobiš državno pomoč. Ker veste, poslužitev institucij naše države se običajno sprevrže v dolgo kalvarijo, ki je podprta s številnimi birokratskimi absurdi. Tako da ti mnogokrat že tako zbito moralo, ko si povsem na dnu, dodatno zbijajo še oni, in sicer s tem, ko ti dajo vedeti, da si nesposoben, ker ne moreš slediti birokratskim zahtevam. Že ena navadna vloga je tako zapletena, da imam že jaz, ko jo izpolnjujem, in to kljub svoji visoki izobrazbi, težave z njo in izpadem povsem funkcionalno nepismen. Kaj šele, če jo mora izpolniti in oddati nekdo z nižjo izobrazbo. Ker dejstvo je, da večina populacije, ki potrebuje socialno pomoč, ni visoko izobražena in imajo res težave s postopki, vlogami.

Veste, da se je pojavil nov profil ranljivih, kar jih poriva v revščino? Gre za mlade ljudi, stare med 30 in 40 let. Imamo namreč kar visoko število brezposelnih v tej starostni strukturi. Se že obračajo na vas po pomoč?

Imam občutek, da nas val teh mladih še ni dosegel. Premalo časa je preteklo od takrat, ko so izgubili službe, do tega, da bodo pahnjeni v polno revščino. Ker k nam se obrnejo takrat, ko izčrpajo vse vzvode pomoči, ki so jim na voljo. Zdaj tem mladim verjetno pomagajo starši, razširjena družina, prijatelji. Morda imajo še neke rezerve, prihranke. Čez nekaj časa, ko bodo vse to izčrpali do skrajnosti, pridemo pa nevladniki na vrsto. Vsekakor val teh mladih k humanitarcem še pride, kot sem omenil – z zamikom. Lahko vam povem, da pomoč pri našem društvu najpogosteje iščejo upokojenci. Je pa res, da na pet upokojencev zdaj že pride tudi neka mlajša oseba v stiski (gre za stare od 25 let naprej), v kateri je pristala zaradi posledic korone. Večinoma gre za samohranilce, ki so pred pandemijo še imeli službo in so nekako shajali, potem pa so jo zaradi zdravstvene krize izgubili in ostali brez denarja. Ker če gre za enostarševske družine, je izguba enega dohodka zanje 100-odstotna izguba družinskih prihodkov, kar pomeni, da je zanje s tem izgubljena zmožnost za preživetje.

A ni hudo videti vse te mlade v takšnem položaju?

Jezen sem. To pa zato, ker mislimo, da naši mladi nimajo težav. To je samo navidezno, imajo jih! Oni so v socialni stiski, ker nimajo službe. Primorani so se, da lahko živijo in preživijo, znajti in tako delajo honorarno, na črno, prek študentskega servisa, pod prisilo odpirajo samostojna podjetja. Ampak to ni v skladu z normalnimi standardi v družbi. Zato ne spreglejmo, da imajo naši mladi resne težave. Ker oni bi imeli svoj dom, družino. Se čudimo, da imajo pozno otroke. Saj kako pa naj jih imajo prej, če nimajo pogojev za življenje!? Če ne živijo v okolju, kjer bi se počutili preskrbljene v socialnem in ekonomskem smislu. Naj mi nekdo pove, kako naj si mlad par kupi vsaj enosobno stanovanje za 100.000 do 150.000? Pa saj nima tega denarja.

Vedno ponavljate, da si želite državo, v kateri humanitarne organizacije ne bi imele tako pomembne, nepogrešljive vloge.

Tako, ja. Mi bi morali biti tu samo za kozmetične popravke. Za nianse, ne pa za globalno reševanje revščine v Sloveniji. Poslušajte to, kar vam bom zdaj povedal: jaz na dan v svojem prostem času porabim več časa za humanitarnost kot za službo. Toliko dela imam, toliko je pomoči potrebnih!