Intervju s predsednikom upravnega odbora Frontexa

Marko Gašperlin: »Če se na določeni smeri zmanjša pritok, se vzpostavi pritisk drugje«

Antun Katalenić
6. 3. 2021, 19.30
Deli članek:

Proračun Frontexa, Evropske agencije za mejno in obalno stražo, se je v petnajstih letih povečal s šestih na 420 milijonov evrov. Ali gre za zametke vseevropske policije?

Sašo Švigelj
"Ne vem ... če vprašate svoje sosede, ali bi bili veseli, če bi imeli za sosede kar naenkrat Afganistance, ki so pač zaradi življenjskih razmer, s katerimi niso bili zadovoljni, prišli sem ... "

Pritisk migracij na zunanje meje EU kljub pandemiji ne pojenja. Marko Gašperlin je pomočnik direktorja Uprave uniformirane policije, na evropski ravni pa predseduje upravnemu odboru Frontexa v času, ko ta agencija dobiva vse večjo vlogo, vse več pooblastil in sredstev za opravljanje svojih dejavnosti. Kakšna naj bo evropska migracijska politika in ali je ta sploh lahko humana? O aktualnih problematikah in prihodnjih rešitvah smo se z Markom Gašperlinom pogovarjali na sedežu policije na Litostrojski cesti v Ljubljani.

Mineva eno leto od začetka pandemije. Kako je ta spremenila migracije, kako je koronavirus vplival na tok beguncev in migrantov v Evropo?

Na to vprašanje je težko odgovoriti enoznačno. Če pogledamo malo širše, je bilo na vseh zunanjih mejah EU za približno 13 odstotkov manj obravnav ilegalnih migrantov. Če bi si ogledali posamezne dele meje, bi opazili 76-odstotno zmanjšanje v vzhodnem Sredozemlju, med Grčijo in Turčijo, v srednjem Sredozemlju (poti iz Libije in Tunizije v Italijo) zaznavamo porast (154 odstotkov), v zahodnem Sredozemlju (iz Afrike proti Španiji) 28-odstotno zmanjšanje, na drugi strani pa so na poti iz Afrike proti Kanarskim otokom obravnavali 22 tisoč ilegalcev, toliko jih ni bilo še nikoli v zgodovini. Skratka, nekje več, nekje manj, a če vse seštejemo, opazimo malenkostno zmanjšanje, pa še to predvsem v spomladanskih mesecih, takoj po izbruhu pandemije. Ko so začeli ukrepi popuščati, je ta migrantski tok oživel.

Ali ti podatki v bistvu nakazujejo, da bolj ko je Frontex uspešen pri omejevanju prihodov, bolj se ti tokovi preusmerijo na za migrante nevarnejše poti? Če zapremo vrata na eni strani, se bo ta tok neizbežno preusmeril?

Migracije so fenomen od vekomaj. Kot vemo, delujejo pod vplivom faktorjev pritiska in potega (push and pull), in če je na eni strani velik pritisk, na drugi strani pa poteg, se migracijske poti spremenijo, torej ta trditev drži. Če ukrepi na določeni smeri, kot smo videli predvsem v primeru Turčije in Grčije, začnejo učinkovati in se zmanjša pritok, se enostavno vzpostavi pritisk nekje drugje. Tudi organizirani kriminal se temu prilagaja.

Kakšne so sploh trenutno naloge Frontexa v relaciji s policijami držav članic in kakšna bo njegova vloga v prihodnje, z bistveno okrepljenim proračunom? Ta se je namreč s šestih milijonov (leta 2005) lani povečal na 420 milijonov evrov.

Mogoče je treba stvar postaviti v zgodovinski kontekst. Frontex je bil ustanovljen z namenom koordiniranja pomoči držav članic pri nadzoru najbolj izpostavljenih delov meja, da bi države članice s svojimi silami in opremo pomagale državam, ki so najbolj izpostavljene. Potem se je poleg te koordinacijske vloge postopoma oblikoval tudi tako imenovani rapid border intervention team (enota za hitro mejno posredovanje), kjer so bile države prvič dolžne v kriznih situacijah ponuditi pomoč določenega števila ljudi, a so ta princip uporabili samo v Grčiji. Ob zadnji spremembi uredbe so ustanovili tako imenovani stalni sestav. Tako bo EU prvič v zgodovini neposredno zaposlovala osebje s policijskimi pooblastili, orožjem ... Frontex zdaj razpolaga s tem stalnim sestavom, ki ga usmerja in napotuje, kamor je treba, a je to še vedno pogojeno z željo oziroma privolitvijo države, kamor naj bi sile napotili. Največ enot je trenutno v Grčiji, Španiji in Italiji.

Sašo Švigelj
"Ko govorimo o več tisoč ali zdaj več sto mrtvih v Sredozemlju ... Kaj pa odgovornost teh ljudi, ko gredo na pot v gumenjaku čez celo Sredozemlje?"

Napoveduje se tudi do deset tisoč Frontexovih stražarjev meje. Kaj je dolgoročna perspektiva agencije? Ali bi denimo lahko sčasoma nadomestila delo obmejnih policij Grčije, Španije, ne nazadnje tudi Slovenije?

Teh deset tisoč bo sestavljalo več kategorij, tako Frontexovo osebje kot osebje, napoteno iz držav članic. Ne bi rekel, da bo Frontex kogarkoli nadomestil, ampak bo pravzaprav lahko bolj učinkovito pomagal državam članicam na zunanjih mejah. Ne nazadnje je tudi po definiciji pravnega reda EU nadzor zunanjih meja deljena odgovornost EU in držav članic, in tukaj gre za implementacijo tega. Kar zadeva Slovenijo, bi teoretično morda lahko deloval na morju ali letališčih, sicer ima Frontex mandat samo na zunanjih mejah EU.

Frontex je nedavno kot prva evropska enota sploh predstavil lastne uniforme. Menite, da gre za zametke vseevropske policije ali vojske?

Za zametke vojske vsekakor ne, kar se tiče policije, pa na neki način – da. Ne nazadnje je poanta schengna, da se ves nadzor na zunanjih mejah opravlja v imenu vseh držav članic, tako da na notranjih mejah ne bi bilo kontrol. Če govorimo recimo o Grčiji, to vidimo že zdaj, v prihodnje pa bo tega še več; na eni strani je grška policija, poleg nje pa Frontexove enote, ki so sestavljene iz ljudi v Frontexovih uniformah, ki so tam kot EU-uradniki. Temu dodajte še policiste iz drugih držav v svojih nacionalnih uniformah ... lahko rečemo, da je to že neka evropska mejna straža, kar je navsezadnje uradni naziv agencije.

Frontex že nekaj časa deluje tudi zunaj meja Evropske unije. Kje so potemtakem njegove potencialne geografske meje delovanja? Ali bi ga lahko k sodelovanju povabile države Severne ali Zahodne Afrike?

Frontex s polnimi pooblastili deluje izven EU samo v Albaniji in Črni gori, predpogoj pa je podpisan statusni sporazum med EU in konkretno državo, ki ureja statuse, pravice, pristojnosti, odgovornosti, imunitete ... V prejšnji uredbi je bilo to možno samo v sosednjih državah Unije, zdaj pa je ta omejitev odpadla, tako da bi lahko pod določenimi pogoji delovali tudi v drugih državah. A pogoji za sodelovanje so zelo striktni in se tičejo spoštovanja človekovih pravic, azilnih postopkov in tako naprej. V tem trenutku je delo Frontexovih enot možno v državah, ki so na poti v članstvo v EU, ker so že dosegle takšen standard spoštovanja človekovih pravic.

Zdaj vas sprašujem ne nujno kot predstavnika Frontexa, ampak nekoga, ki se spozna na migracije in se ukvarja z njimi. Ali je migracijska politika lahko humana? Vsako leto namreč poročajo o več tisoč mrtvih v Sredozemlju, EU podpisuje sporazume s Turčijo, da bi ta zadrževala begunce, v Bosni in Hercegovini so begunska taborišča …

Odvisno, s kakšnega zornega kota na to pogledamo. Ko govorimo o več tisoč ali zdaj več sto mrtvih v Sredozemlju ... kaj pa odgovornost teh ljudi, ko gredo na pot v gumenjaku čez celo Sredozemlje, ker jim tihotapci razložijo – ne vem, kaj? Seveda stvari niso črno-bele. Naj vam odgovorim s primerom: ko se je zaradi državljanske vojne v Siriji sprožil mehanizem solidarnosti in se je leta 2015 odprla balkanska pot, smo videli, kaj se je zgodilo ... In na koncu je bilo med temi množicami, ki so šle čez Slovenijo (tudi do 12 tisoč ljudi v enem dnevu), vse več drugih nacionalnosti. Če ni učinkovite migracijske politike, se bo cel svet začel seliti brez kontrole, posledice pa si lahko predstavljamo. Povsod morajo biti nek red, neka pravila. Oglejmo si Nigerijo, to je država z več kot 200 milijoni prebivalcev, ki so ali niso zadovoljni … Če jim enostavno rečemo, pojdite, kamor se vam zdi, da bi bilo bolje, se zelo hitro sesuje vsa civilizacija.

Da se sesuje civilizacija, je kar močna izjava.

Pod tem mislim pač na sistem, ki ga poznamo. Ni naključje, da ima EU komisarja, ki skrbi za »naš način življenja«. Ne vem ... če vprašate svoje sosede, ali bi bili veseli, če bi imeli za sosede kar naenkrat Afganistance, ki so pač zaradi življenjskih razmer, s katerimi niso bili zadovoljni, prišli sem ... Dosti sem bil na terenu v času tako imenovane begunske krize in se spomnim, da ko smo se pogovarjali s temi ljudmi, so imeli popolnoma nerealistične, lepe predstave, češ da bodo tu študirali, igrali nogomet, dobili stanovanje ... Kot vemo, pa je imigrantski kruh zelo trd.

Sašo Švigelj
"Če ni učinkovite migracijske politike, se bo cel svet začel seliti brez kontrole."

Afganistan je verjetno slab primer, glede na to, da je država v vojni vsaj zadnjih dvajset let.

Pa naj si kje drugje ogledamo našo begunsko »klientelo« ... Alžirija, Pakistan, Bangladeš ... V slednjem ni nobene vojne. Še vedno se pojavljajo tudi Albanci, pri katerih gre preprosto za iskanje boljšega življenja.

Ampak dokler je dejavnik potiska tako močan, je torej ta represija všteta v enačbo.

Nekatere države imajo urejene sisteme, ne nazadnje migracije vse zahodne države potrebujejo. Poznamo države, kjer to poteka organizirano, s kvotami, istočasno pa ne tolerirajo preseljevanja na črno in ilegalnega dela. Na drugi strani pa so države, kjer določene veje gospodarstva, denimo kmetijstvo, funkcionirajo z napol legalno, napolilegalno delovno silo.

Znotraj Frontexa še vedno poteka interna preiskava o tem, ali so njegovi pripadniki gledali stran ob domnevnih nelegalnih pushbackih, torej nezakonitih potiskih migrantov nazaj čez mejo, v grških vodah. Tudi sicer, nevezano na Frontex in s številnih drugih meja, slišimo številna pričevanja in ne nazadnje ugotovitve sodišč o tovrstnih spornih praksah mejnih policistov. Kako to komentirate?

Pushback je zelo moderna beseda. Kaj pa to je? Najprej moramo pojasniti, o čem se sploh pogovarjamo. Za nekatere nevladne organizacije je pushback tudi vračanje ilegalnih migrantov po meddržavnih sporazumih. Tu ne govorim o prosilcih za azil, temveč o migrantih, ki jih v okviru sporazuma o vračanju, ki je del pravnega reda standardov znotraj Evrope, po obravnavi vrnemo na Hrvaško. Na drugi strani so sodbe, tudi sodbe evropskega sodišča, ki govorijo tudi kaj drugega. Zelo znana sodba je tista glede pushbackov iz španskih enklav v Maroku, Ceuta in Melilla, kjer je sodišče odločilo, da imajo ljudje možnost iti na veleposlaništvo in zaprositi za azil, ne pa da plezajo čez ograjo in da vsak, ki mu to preprečijo, govori o pushbacku. Podobna zgodba se dogaja med Grčijo in Turčijo. Ali je vsak primer, ko Grčiji uspe ustaviti čoln in ga na meji obrniti, pushback? Glede slovensko-hrvaške meje pa lahko povem, da smo vsak očitek, vsak incident in vse, kar je bilo prijavljeno, resno proučili. Praviloma se izkaže, da so stvari izpeljane v skladu s predpisi.

Glede slovensko-hrvaške meje je upravno sodišče nedavno še drugič odločilo, da je bil Kamerunec nezakonito vrnjen v Bosno in Hercegovino. Sodišče je v tej sicer še nepravnomočni sodbi navedlo tudi dolžnost slovenske policije, da preverja navedbe o nasilju in slabem ravnanju z migranti s strani hrvaške policije. Kako vi gledate na to?

Hrvaška je članica EU. In nobeno evropsko sodišče ni razsodilo, da Hrvaška kakorkoli ne bi spoštovala svojih obveznosti do migrantov. Na Madžarskem so denimo sprejeli nekaj tovrstnih sodb, zaradi česar je tudi Frontex umaknil in suspendiral aktivnosti, dokler se zadeve ne uredijo. Pri Hrvaški te situacije ni. Treba je razsojati natančno, od primera do primera. Vem pa, da smo imeli pred kratkim poplavo teh očitkov, vključno z izjavami oseb iz Bosne, pri katerih se je sicer v veliko primerih izkazalo, da jih v Sloveniji sploh ni bilo.

Ko je leta 2018 pri nas v kratkem času prišlo do znatnega upada prošenj za azil, ste bili tudi vi podpisnik ene od depeš, naslovljene Sprememba taktike izvajanja nadzora državne meje z Republiko Hrvaško, kjer je zapisano, da se azilni postopki zlorabljajo in da osebe, ki zaprosijo za mednarodno zaščito, večinoma izkoriščajo te postopke, da bi nadaljevale svojo pot. Ali je v domeni policije, da odloča o takih stvareh? Kaj kmalu za tem je sledil ta padec števila prošenj za azil in razni nevladniki so eno povezali z drugim.

V azilnem postopku odloča ministrstvo, ne policija. Vendar prve postopke s tujci praviloma vodi policija. In tu je šlo samo za napotke, kako opravljati pogovore, kako ugotavljati vsa dejstva in tako naprej. O zlorabah azilnega postopka pa že same številke povedo dovolj; če pogledate, koliko namer za azil je bilo podanih v postopku, je jasno, da velika, velika večina sploh ne počaka do konca postopka. To je najboljši dokaz, da je edini namen teh ljudi izogniti se vračanju in drugim postopkom. Te napotki pa so imeli za posledico izboljšanje, in tako nam danes med velikimi skupinami ilegalnih migrantov marsikdaj uspe identificirati tudi tihotapce, ki so del tihotapskih družb. Te nato identificiramo in damo pred sodišča. Če si ogledate statistiko, ugotovite, da stvari niso tako preproste. Denimo, če karikiram, pride petnajst Afganistancev in rečejo, da so begunci, vse večkrat pa se med njimi znajde tisti, ki jih je pripeljal ...

Spet mislim, da je Afganistan slab primer – zaradi tamkajšnje vojne.

Pa poglejte kak drug primer: Pakistan, Bangladeš ali Maroko. Sicer pa tudi za Afganistan ne vem, ali je vse skupaj eno veliko bojišče. Tudi Afganistan je velika država za življenje, takšno in drugačno.

Ali se lahko EU po kom zgleduje glede uspešne migracijske politike? In naj odgovor ne bo otok, kot je Nova Zelandija, ali Kanada, ki ima samo mejo z ZDA.

Migracijska politika je rezultat toliko dejstev, da je za vsako državo specifična. Odvisno tudi od tega, s katerimi problemi se ukvarjamo: azil, prosilci oziroma kvazi prosilci, ki želijo čim prej nadaljevati svojo pot v drugo državo ... Na primer Švedska se s tem problemom ne sooča, tako da bi bilo težko določiti državo, ki bi nam lahko bila za vzor, ker je toliko specifike.