Manj gibanja, počasnejše razmišljanje

Zgodil se je najbrutalnješi poseg v gibalni razvoj populacije v zgodovini

Marija Šelek / Revija Zarja Jana
6. 3. 2021, 17.41
Posodobljeno: 6. 3. 2021, 21.21
Deli članek:

Od gibalne sposobnosti ni odvisno samo naše zdravje, temveč tudi učni uspeh, brez dovolj raznolikega gibanja se tudi mišljenje upočasni. Gibalni razvoj je pomemben za človekov razvoj v celoti.

Profimedia
Nizka gibalna učinkovitost je povezana z nizko delovno učinkovitostjo.
Ustvarili smo novo ranljivo skupino – otopele otroke – in za to ni cepiva! – Poznamo rešitve, a jih ignoriramo! – Otroke moramo nujno spraviti v pogon

Raziskovalec življenjskega sloga otrok dr. Gregor Starc je prepričan, da smo z zapiranjem šol in športnih dejavnosti naredili več slabega kot dobrega. Strokovnjaki v njegovi ekipi so vedeli, da se bo po prvem valu epidemije s slovenskimi otroki nekaj zgodilo, a tako poraznih rezultatov vseeno niso pričakovali. Naši otroci so vsako leto po poletnih počitnicah gibalno nazadovali – za en odstotek. Koronsko zaprtje šol pa je potisnilo otroke nazaj za dvajset odstotkov! Na podlagi pri nas zbranih podatkov in analiz, za katere se lahko zahvalimo edinstvenemu sistemu v svetu (vzpostavljenemu leta 1989), se odločajo v kabinetih pristojnih ministrov v Nemčiji, Švici, Veliki Britaniji in na Danskem. Kaj pa počnemo mi?

Po alarmantnih opozorilih v septembru nismo prilagodili ukrepov, poiskali nobene druge rešitve, ampak naredili še huje: še za dlje časa zaprli šole. »In to je tisto, kar našim odločevalcem najbolj zamerim,« je jasen Starc, ki je vpet v strokovna združenja po vsem svetu, preko katerih so prišle slovenske analize v kabinete ministrov drugih držav. Medtem ko se drugod zavedajo, kako dragoceni so podatki o gibalnem nazadovanju otrok zaradi zaprtih šol, so se naši raziskovalci morali najprej soočiti z vprašanjem s šolskega ministrstva, ali je vzorec reprezentativen, češ da so gotovo nekaj narobe zajeli. »To se nam je zdelo smešno, saj imamo najdaljšo zgodovino tovrstnega raziskovanja, sistem in metodologija sta utečena – vse to imamo v malem prstu.«

Financiramo nekaj edinstvenega v svetu, nekaj zelo koristnega, a potem ne vemo, kaj bi počeli z rezultati tega? Raje smo lakmusov papir za druge države. »Drugi se zavedajo, da so bili naši otroci po gibljivosti najvišje v svetovnem merilu, in lahko sklepajo, kaj se bo zgodilo pri njih. Zdaj pa so zaradi najdaljšega zaprtja šol in športnih vadb v Evropi slovenski otroci padli najglobje. Druge države so spoznale, kako pomembno je opazovati, kaj se dogaja z otroki. To vidijo na vrhunskih dosežkih slovenskih športnikov, ki so za nas strokovnjake najmanj pomembni. Sprašujejo se, kaj se dogaja v dvomilijonski državi, ki nima najboljših pogojev za vrhunski šport – niti po količini denarja niti po številu ljudi – pa je domala v vseh športih konkurenčna za medalje. To ni nekaj, kar bi imeli Slovenci v krvi. Mi nismo izjemen športni narod! To je pridobljeno, to je strategija, vzgoja, to je znanje, v naših šolah so najbolj izobraženi učitelji športne vzgoje. Vsakemu, ki se pritožuje čez naše učitelje športne vzgoje, bi predlagal, naj gre v najrazvitejše države, tudi v zasebne šole, ter naredi primerjavo. Jaz sem jo in razlika je velika.«

Naši otroci so neverjetni

Mar hoja ni dovolj?
»Za odrasle je, za otroke pa so taki impulzi premalo intenzivni. Iluzorno je tudi pričakovati, da bodo starši ob obilici dela za službo in doma skrbeli še za ustrezno športno vzgojo otrok. Lahko pa jim zmanjšamo čas pred zasloni, jih pošljemo ven brez telefonov in vključimo v različne vadbe v popoldanskem času. Otroke moramo spraviti v pogon!«

»Celotna slovenska populacija je gibalno na tako visoki ravni, da lahko v kakšni naši šoli v vsakem razredu najdeš dva učenca,ki sta lahko potencialna svetovna prvaka. To se vidi! Zdaj nam pošiljajo podatke tudi šole iz drugih držav – lani nas je prosila neka španska šola, naj na podlagi meritev po našem sistemu povemo, kakšni so njihovi otroci.«

Sliši se kot znanstvena fantastika, ampak njihovi otroci se s slovenskimi ne morejo primerjati. »Mi se sploh ne zavedamo, kako neverjetni so naši otroci! Tistim iz španske šole pa bi moral povedati, da so gibalno na takšni ravni, da bi jim v Sloveniji svetovali, naj se z njimi počasi ukvarja zdravstveni sistem.«

Od leta 2010, ko smo uvedli projekt (financiran z EU) Zdrav življenjski slog – otroci so namesto dve ali tri ure športa na teden dobili pet ur – je Slovenija edina država na svetu, kjer se je gibalna učinkovitost otrok izboljšala in debelost upadala. Kljub vsem negativnim pritiskom na življenja otrok.

Torej vemo, dokazali smo, da imata na gibanje otrok in posledično na debelost največji vpliv šola in količina športne vzgoje. V času trajanja projekta je tako imel slovenski četrtošolec, ki je izbral šport še za izbirni predmet, možnost celo šestih ur športa na teden. Poleg tega je bilo v tistem letu uvedenih mnogo različnih splošnih vadb za otroke, v katere so se vključevali že vrtčevski otroci. Ko je leta 2018 ta projekt ugasnil, se je že v naslednjem letu stanje rahlo poslabšalo.

Manj gibanja, počasnejše razmišljanje

Starc pravi, da se je zgodil najbrutalnejši poseg v gibalni razvoj populacije v zgodovini, in to nameravajo na pristojnih ministrstvih, kljub opozorilom za ukrepanje, prepustiti, da se bo uredilo samo od sebe. Samo od sebe se bo uredilo za kakšen odstotek, ampak še vedno bomo globoko v pritličju, medtem ko smo bili poprej že na strehi.

Veste, zakaj ste morali na tako imenovanih testiranjih pri športni vzgoji v osnovni šoli izmenično tapkati z roko? Mi smo se vedno spraševali, zakaj hudirja to počnemo. Ta vaja se nam je zdela malce trapasta, a hkrati zabavna. Gre za prenos pretoka živčnih impulzov, in po poletnih počitnicah je prišlo do velikanskega upada hitrosti izmeničnih gibov. Kakšne težave lahko pričakujemo zaradi tega? »To pomeni upad hitrega mišljenja in posledice za kognitivni razvoj, za delovanje možganov. To je samo delček tega, kaj se lahko zgodi. Če se naši možgani počasneje odzivajo na vse dražljaje iz okolja, se počasneje odzivamo, kadar nas kdo kaj vpraša, počasneje rešujemo probleme, se odzivamo na težave – vsi procesi našega delovanja se upočasnjujejo. Večji problem pa je, če ne delujejo mišice, saj proizvajajo dve tretjini snovi, ki omogoča rast možganov. Nedejavni otroci imajo manjše možgane od tistih, ki so dejavni.«

Osebni arhiv
Dr. Gregor Starc: »Mi smo edini osli v Evropi, ki se učimo na lastnih napakah. In jih celo ponavljamo. V psihologiji dobi človek, ki neko napako še enkrat ponovi, diagnozo. Če nenehno počneš stvari, ki ne delujejo, in misliš, da mogoče pa le bodo, pomeni, da nisi čisto pri pravi.«

Dr. Gregor Starc je izredni profesor na fakulteti za šport, vodja nacionalnega sistema SLOfit, profesor športne vzgoje in antropolog, ki se z raziskovalno ekipo ukvarja z življenjskim slogom otrok – njihovo telesno dejavnostjo in debelostjo, za to področje je tudi svetovalec pri Svetovni zdravstveni organizaciji; zadnja leta se raziskovalno še posebej posveča vplivu telesne dejavnosti na delovanje možganov.

Manj gibanja, manj denarja?

Nekateri razumejo škodljive posledice samo skozi denar in nastalo škodo zaradi upada gibalne sposobnosti je res težko finančno natančno ovrednotiti, a je Starc prepričan, da lahko govorimo o milijardnih zneskih v prihodnosti. »Dragoceno bi bilo vrednotenje nevropediatrov in psihologov, jaz pa lahko le povem, da je nizka gibalna učinkovitost povezana z nizko delovno učinkovitostjo. Če je gibalna učinkovitost otrokom upadla za 15 odstotkov in če jih pustimo, kjer so, bodo s takim minusom prišli na trg delovne sile. Če vzamemo najnižje plačana mesta, recimo v Gorenju, bodo taki otroci proizvajali pol milijarde minusa na leto za svoje delodajalce. Ob deset odstotkov višji gibalni učinkovitosti bi imeli tudi za pol milijarde boljšo delovno učinkovitost. In tako leto za letom njihove delovne dobe. Zato je vsakršno vlaganje v delo učiteljev za več športne vzgoje danes drobiž v primerjavi s posledicami. Pri čemer smo povsem ignorirali zdravstvene težave, zaradi katerih bodo ljudje več odsotni z dela, padec odpornosti, prej bodo obolevali zaradi kroničnih obolenj, umirali bodo mlajši. Že pred korono se je v drugih državah pokazalo – pri nas ne –, da bo sedanja generacija otrok prva generacija v zgodovini človeštva, ki bo umirala mlajša kot generacija njihovih staršev.«

Kakšen bi moral biti naš bojni načrt?

Z eksperimenti so pri nas že dokazali, da je edina stvar, ki deluje, pet ur športa na teden, vadba pa mora biti na strokovno visoki ravni. Najbolj idealno je, če v nižjih razredih šport skupaj poučujeta razredna učiteljica in športni pedagog, saj ta zna voditi rdečo nit vadbe in ničesar ne prepušča naključju. »To je idealna situacija in tako bi dosegli najboljše učinke. Zato pričakujem, da tudi naša šolska ministrica stori, kar so obljubili šolski ministri EU – uro športa na dan. To so pred korono storili le Danci in Madžari. Po koroni pa so pet ur športne vzgoje na teden takoj uvedli Kitajci. Hkrati je pri njih postala ocena iz športa enakovredna kitajščini, matematiki in angleščini za vpis na srednjo šolo. Kitajcem je pri pogledu v prihodnost in tem, kakšno populacijo potrebujejo za konkurenčnost na svetovnem trgu, vse jasno in načrtno delajo na tem.«

Naša strokovna politika na področju izobraževanja je za tak ukrep že nekaj časa gluha. »Nekdo mora odpreti predmetnik, in tega se zelo bojijo. Očitno bo zaprt za vekomaj, izjema so le tisti s politično podporo. Nič nimam proti poučevanju tujih jezikov v prvem triletju, a nobenih znanstvenih dokazov ni, da gredo zaradi zgodnjega učenja otrokom tuji jeziki pozneje bolje. Na drugi strani imamo trdne dokaze, kaj povzroči pet ur športa na teden. Takšna sprememba je pri nas odvisna od enega človeka – in to je minister za šolstvo. Čakamo na mesijo, ki bo enkrat spremenil stvari.«

Znanje tujih jezikov ti lahko zagotovi dobro službo, gibanje je pa »samo« gibanje? »To je vsakdanje razmišljanje ljudi, v resnici pa je stvar drugačna: razvojne krivulje nevrološkega razvoja otrok kažejo, da potencial za učenje jezikov ostane zelo dolgo, medtem ko potencial za osvajanje gibanja začne upadati že ob vstopu v osnovno šolo. Zato bi veljalo že v vrtcu zelo sistematično delati z otroki.«

Absolutni zmagovalci

In kar še moramo storiti, da zlezemo približno nazaj, je, da država ali lokalna skupnost subvencionira športno vadbo v društvih zunaj šole otrokom, ki si tega ne morejo privoščiti. Če torej uvedemo pet ur športne vadbe na teden, poskrbimo za strokovno vodenje vadbe tudi v nižjih razredih osnovne šole ter omogočimo vadbo pri društvih vsem otrokom, bomo storili ogromno. Pred vsemi na svetu bomo neulovljivi. Že zdaj vemo, da je bila povprečna slovenska deklica (od 6 do 18 let) med zgornjimi dvajsetimi odstotki najbolj gibalno učinkovitih otrok v Evropi. Če bi imeli evropsko prvenstvo povprečnih otrok, so slovenski otroci absolutni zmagovalci.

---

Kaj pa dijaki?

Ti so utrpeli škodo, ki je sploh še ne poznamo. Že podatki samo z ene srednje šole kažejo, da so njihove gibalne sposobnosti upadle za 50 odstotkov! »Samo mislimo si lahko, kaj to pomeni za njihov kognitivni razvoj in delovanje. To je velik riziko za to generacijo mladostnikov in z njimi bomo morali v prihodnjih letih veliko in premišljeno delati. Ko bodo nadaljevali študij, se delo z njimi ne sme ustaviti, če bomo hoteli iz njih narediti enake diplomante, kot smo jih ustvarjali doslej. Šolski sistem je naša edina konkurenčna prednost – to je osnova za našo delovno učinkovitost, za našo uspešnost, za zagotavljanje kakovostnega življenja.«

Ne kaznujte otrok s prepovedjo športne vzgoje

To, da nekateri učitelji otroke zaradi nemira pri matematiki ali kakšnem drugem predmetu kaznujejo z odtegovanjem športa, bi morali nenehno prijavljati, je prepričan Starc. »Takšno ravnanje ni samo v nasprotju z zdravim razumom, je tudi v nasprotju s šolskimi pravili, zakonskimi določbami. Na tak način smo otroku odvzeli košček njegovega razvoja in mu povzročili veliko škodo, učitelj pa s tem otrokom sporoča, da šport ni pomemben. Fiziološko je otrok pri določeni starosti sposoben omejenega časa koncentracije. Pri sedmih letih približno sedem minut – in če bi po tem času naredili gibalni odmor, aktivirali mišice, bi spodbudili hormonski sistem, da se naše miselne kapacitete povečajo. Ko bodo učitelji to razumeli, se bodo stvari izboljšale. Marija Montessori je to vedela in že leta 1907 v svojem učnem načrtu uvedla dve uri gibanja na dan. To ni uspelo še nobenemu šolskemu sistemu!«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
naslovnica