Lilijana Kozlovič je ena od štirih ministrov Stranke modernega centra, ki se, z izjemo predsednika stranke in ministra za gospodarstvo Zdravka Počivalška, vse bolj kot avtonomni ministri obnašajo kot ujetniki vladavine premierja Janeza Janše.

Praviloma nevidno ministrstvo za pravosodje je minuli teden prevzelo pobudo pri redefiniciji posilstva, a šele po tem, ko jih je v to prisililo uspešno zbiranje podpisov s strani Inštituta 8. marec. 

Spomnimo se samo na vidno nemoč ministrice za šolstvo Simone Kustec pri očitkih o dolgotrajnem zaprtju šol in njenih praznih obljubah o tem, da se šole ne bodo ponovno zapirale. Podobno nebogljen je bil minister za upravo Boštjan Koritnik, ko je nominalno stopil na stran Slovenske tiskovne agencije v njenem sporu z vlado, ob vprašanju, če je tako tudi glasoval, pa je le sklonil glavo. Še en vidni SMC-jevec in predsednik državnega zbora Igor Zorčič je še ta teden ob ponovnem pogrevanju iste problematike STA predlagal, naj kar poišče pravico na sodišču, kot da njegova stranka ne bi bila ena od treh koalicijskih partneric. Lilijana Kozlovič se je prav tako kot njen pravniški kolega Zorčič odločila za legalistično obrambo, ko je bila soočena s tem, zakaj vlada še ni potrdila kandidatov za evropska delegirana tožilca, ki ju je predlagal državnotožilski svet, vlada pa bi se z njima morala zgolj seznaniti in to sporočiti dalje v Luksemburg, kjer je sedež Evropskega javnega tožilstva.

Kdo nam vlada

Kljub temu, da jo je k pospešitvi postopkov pozval kar evropski komisar za pravosodje Didier Reynders, ministrica vztraja, da je storila vse, kar je v njeni moči, vendar v bistvu ni zakonskih rokov, do kdaj bi to vlada morala storiti. Za vsem skupaj naj bi stale osebne zamere predsednika vlade do predlaganih kandidatov Mateja Oštirja in Tanje Frank Eler, Kozlovičeva pa lahko pri tem le nemočno čaka, da vlada uvrsti njuno potrditev na dnevni red. Na vprašanje, kaj bo storila, če bo Janša še nadalje trmasto vztrajal pri svojem, je bila ministrica za pravosodje zgolj tiho in je skomignila z rameni – kaj drugega modernemu centru očitno niti ne preostane.