Alarm je sprožila veterinarska inšpekcija, verjetno se je to zgodilo zaradi pogina bika teden dni prej. O dveh ubogih bikih, ki sta še bila v hlevu, je obvestila Društvo za zaščito konj iz Velenja, prostovoljno in neprofitno organizacijo za pomoč živalim, ki že od leta 2012 rešuje in oskrbuje zavržene in pomoči potrebne konje ter jim išče nove domove. V zadnjem času pa so to tudi druge velike živali.

Natalija Nedeljko
N. Nedeljko
Natalija Nedeljko, velika ljubiteljica živali, ki zanje tudi ogromno naredi.

Kot pove predsednica društva Natalija Nedeljko, sta bila oba bika v zelo slabem stanju in shirana – pri petih letih sta tehtala komaj slabih 400 kilogramov, morala bi jih imeti okoli tisoč. Dejansko so ju bile same kosti in koža. Zaradi dolgega ležanja v lastnih iztrebkih je bila njuna koža polna glivic, zasušenega lastnega blata, ran, odpadajoče dlake. Pet let stoke na privezu je pustilo posledice tudi na sklepih, ki so otečeni, zaradi negibanja in premajhne mišične mase se tudi zdaj še ne moreta normalno gibati.

Niti za meso ali odkup

»Sprva sta bila ponujena mesarjem in odkupovalcem, vendar ju tudi zaradi shiranosti nihče ni želel prevzeti. Zanju so vsi predlagali evtanazijo, vendar se uradna veterinarka za to ni želela odločiti in nam je ponudila prevzem obeh shiranih živali, kar smo storili,« pove Nedeljkova.

Društvo za zaščito konj je samo organiziralo prevoz v njihov center v Laškem. Na posestvu jih je že čakal veterinar. Oba bika je takoj pregledal, napisal je poročilo o njunem stanju in jima nudil takojšnjo nujno veterinarsko pomoč. Cepljena sta bila proti notranjim zajedavcem. 

Pri zanemarjanju, trpinčenju ali zlorabljanju živali je vmes najpogosteje alkohol, sledijo starost in nezmožnost lastnikov poskrbeti za živali, neznanje, čedalje pogosteje pa tudi finančna nezmožnost, bolezni, depresija in podobno. 

»Čaka ju veliko lepše življenje, kot sta ga imela. Ker je politika društva, da se za zdrave živali iščejo posvojitelji ali vsaj botri, bomo zanju iskali primerne domove, po možnosti skupnega. Seveda bosta oba tudi kastrirana, ko bosta dovolj pri močeh. Če zanju ne bomo našli stalnega doma pod pogoji društva – se pravi, da nista namenjena in ne moreta končati za prehrano, v zakolu –, bosta ostala na našem posestvu v Laškem do naravne smrti. Srčno pa upam, da bosta, tako kot vol Pončo, pa rešene krave Mojca, Diga in Linda, našla vsaj botre, ki se strinjajo s tem, da so tudi te živali čuteča bitja. Tako lahko veliko lažje poskrbimo za te živali,« pripoveduje Nedeljkova in še doda, da so bikoma Lisku in Šeki za nov, lepši začetek življenja spremenili imeni: nista več Lisko in Šeki, ampak Mak in Lan.

Lastniki ostareli

Kako se je lahko zgodilo, da so lastniki obeh bikov na tej kmetiji na sevniškem območju tako slabo skrbeli za živali, pa tega ni nihče opazil? Vzrok naj bi bila starost lastnikov, ki za te živali očitno niso zmogli dobro skrbeti, čeprav imajo še nekaj malih živali, ki so urejene. A kot pravi Nedeljkova, imajo ti lastniki tudi otroke, ki so zreli in odrasli ljudje …

Shiran bik, sevnica
N. Nedeljko
Po zaslugi Društva za zaščito konj so nedavno shirana bika iz hleva v sevniški občini odpeljali v Center za rejne živali (CRŽ) Pončo v Laškem.

Kaj pa veterinarji?

Pozanimali smo se na Veterinarski postaji Sevnica, kjer so bili s pojasnili skopi. Povedali so le, da je bil zadnji pregled gospodarstva na kmetiji, kjer sta bili odvzeti živali, opravljen v letu 2019. »Lastniku je bilo izdano pisno navodilo o odpravi pomanjkljivosti. Živali so ob pregledu imele na voljo hrano, njihovo rejno stanje ni bistveno odstopalo od normale,« pravijo.

Kdo je pozneje preveril, ali je lastnik odpravil ugotovljene nepravilnosti, menda glede higienskih razmer? Očitno nihče.

Natalija Nedeljko jasno pove, da je v prvi vrsti krivec za nastale razmere lastnik živali, a veliko krivde nosijo tudi veterinarske postaje, »še zlasti tiste, ki imajo koncesije za redne letne veterinarske preglede, kot tudi sami terenski veterinarji, ki zdravijo živali. Ti vidijo, v kakšnem stanju so, pa ne javijo inšpekcijskim službam, da bi se lahko pravočasno odzvale. Nikakor ne morem razumeti, da koncesionarji nekatere kmetije pregledujejo tudi večkrat letno, drugih pa tudi po več let ne. Konec koncev je treba te živali vsako leto tudi cepiti, razglistiti …« pravi.

Obstaja namreč register, imenovan Volos, kjer si lahko pooblaščene veterinarske postaje ogledajo, kdo vse je rejec na njihovem območju, katere živali poseduje in kaj mora pregledati. 

Edino takšno društvo

V Sloveniji je Društvo za zaščito konj iz Velenja edino društvo, ki lahko na svojih treh najetih posestih nastani in oskrbuje inšpekcijsko odvzete živali. Občasno sicer pomagajo tudi lastnikom, ki jih prosijo za pomoč z res utemeljenim razlogom (smrt, nezgoda, nenadna bolezen), saj je po zakonu vsak lastnik sam dolžen poskrbeti za svojo žival. 

Dela jim nikoli ne zmanjka. Še vedno je največ konjev, vendar sprejemajo tudi ostale rejne živali, kot so kokoši, koze, ovce, race, gosi, kunci, govedo. Za pujse žal še vedno nimajo primernih nastanitvenih zmogljivosti. 

Nedeljkova pove, da inšpekcijsko odvzete živali niso vse nujno bolne ali stare. V večini so bolj ali manj mlade živali, ki se jih ljudje naveličajo ali jim pomenijo prevelik finančni zalogaj, preveč dela, preveč prostega časa in podobno. Do zdaj so vse vrste živali, razen govedi in pujsov, nameščali v svojih enotah RC Petra v Polzeli in CKPP Alisa v Cerkljah na Gorenjskem, od lani pa še v novem CRŽ Pončo v Laškem. 

»Seveda za vse zdrave živali po opravljeni rehabilitaciji in socializaciji iščemo primerne imetnike in jih oddajamo v posvojitev pod pogoji društva. Živali, ki za posvojitev niso primerne, pa ostajajo v društvu do smrti,« pojasni Nedeljkova.

Bik
N. Nedeljko
Ta pogled enega od bikov v novem domu je že bolj optimističen, kajne?

Nič od države in občine

Vsa pomoč bikoma je financirana izključno s sredstvi društva, ki pa jih pridobijo le s prostovoljnimi prispevki, donacijami, licitacijami, botrstvi. Od države ali občine niso še nikoli dobili ničesar. »Če že zaračunamo kakšne stroške odvzemov ali oskrbe do odločbe o trajnem odvzemu, moramo čakati na povrnitev stroškov. Enkrat smo 200 ali 300 evrov upravičenih stroškov prejeli šele po letu in pol,« pove Nedeljkova. 

Zadovoljna je, da so ljudje postali bolj pozorni in čuječni, opazujejo okolico in jih tudi obvestijo o neprimerni skrbi za živali. Sami vendar ne morejo hoditi po Sloveniji od hiše do hiše in preverjati stanja živali. 

»Zagovarjam pa, da se lastnike, ki slabo ravnajo s svojimi živalmi, kaznuje s primerno kaznijo. Ta je trenutno smešno majhna, vsaj zaporna. V zakon bi dodala – kot je tudi drugod po svetu –, da morajo takšni lastniki društvom in zavetiščem poravnati vse nastale stroške. Ti so vedno visoki, pa naj je to mačka ali konj,« doda.