365 dni korone

Roman Jerala: »Pričakoval sem, da bodo cepiva sprejeta z večjim navdušenjem«

Polona Krušec
27. 2. 2021, 19.30
Deli članek:

Ime Roman Jerala vam verjetno ni neznano. Gotovo ste že slišati zanj. Če ne prej, pa v zadnjem času, ko smo ga spoznali kot vodjo skupine raziskovalcev Kemijskega inštituta v Ljubljani, ki razvija cepivo proti koronavirusu. Je tudi tisti, ki se na družbenem omrežju Twitter trudi virus in vse v povezavi z njim predstaviti širši javnosti ter o njem govoriti poljudno.

Primož Lavre
Prof. dr. Roman Jerala je vodja odseka za sintezno biologijo in imunologijo na Kemijskem inštitutu.

Je predstavnik stroke, ki nas pomaga obveščati o tem, kar je nujno potrebno, da smo vsaj osnovno opremljeni za razumevanje covida-19 in cepiva, zato smo mu zastavili nekaj vprašanj. Predvsem pa je eden tistih, ki nam lahko pove, ali je strah pred cepivi utemeljen. Naš sogovornik je sicer še redni profesor za biokemijo in molekularno biologijo na Univerzi v Ljubljani, izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, član Academie Europaea in Evropske organizacije za molekularno biologijo (EMBO) ter dobitnik projekta Evropskega raziskovalnega sklada za uveljavljene raziskovalce.  

Kmalu bo leto dni, odkar živimo z virusom. Kaj ste si o njem mislili marca lani, ko smo v državi uradno zabeležili prve primere okužb, in kako na virus, ki povzroča bolezen covid-19, gledate danes? Ste si mislili, da nas bo tako zelo zaznamoval, ali ste upali na boljši razplet? 

Pred letom dni si nisem mislil, da se bo virus tako razširil in terjal takšno ceno. Pričakoval sem, da bomo uspešnejši pri njegovem omejevanju in da ne bo toliko žrtev med starejšimi. Menim, da bi lahko več storili s hitrejšim uvajanjem množičnega testiranja. To velja tako za hitre teste kot za manj zapletene in cenejše izvedbe PCR ter LAMP, kjer bi bilo za širšo vpeljavo ključno samostojno odvzemanje vzorcev posameznikov. Glede cepiv se mi je zdelo možno, da bi jih razvili in testirali do konca leta, ni bilo pa samoumevno, da bodo dobro delovala, saj je šlo za nov virus. Pomembna nejasnost je bila, ali bi lahko prišlo do ojačanja bolezni zaradi protiteles, tako imenovanih ADE, kar je značilno za nekatere druge viruse, vendar se to pri koroni na srečo ni zgodilo. Upal sem, da bomo na osnovi začetnih hitrih raziskav razvili učinkovite virusne inhibitorje in identificirali že registrirana zdravila za terapijo bolezni, vendar je nabor teh še vedno precej skromen. Bolezen zdaj precej bolje poznamo in zdravljenje je uspešnejše kot na začetku. Sem pa pričakoval, da bodo ljudje učinkovita cepiva sprejeli z večjim navdušenjem, čeprav se zaupanje v zadnjem času precej krepi.

Ali je najhujše že za nami? Ali, ker najbrž odgovora na to vprašanje ni mogoče dati, je sploh mogoče reči, kakšno pot bo ubrala korona v prihodnje? Kakšne so vaše prognoze?

Menim, da epidemija še zdaleč ni končana, in bojim se, da bo še trajala, čeprav so cepiva povsem spremenila situacijo, tako zdaj vidimo svetlobo na koncu predora. Ključno bo, ali se nam bo uspelo izogniti širjenju bolj nalezljivih različic virusa do začetka poletja, ko bo cepljen dovolj velik delež prebivalstva in bo svoje dodalo toplejše vreme, ko bomo več na prostem. Očitno nam obvladovanje epidemije z omejitvenimi ukrepi ne gre dobro od rok. Te dni dobivam obvestila gostiln, da so odprti za poslovne partnerje, kar se ne bo dobro končalo. A lahko računamo, da bomo jeseni že do tolikšne mere zaščiteni s cepljenjem, da bomo lahko v ta letni čas stopili precej bolj sproščeno. Ne smemo pozabiti na različice virusa, za katere so cepiva manj učinkovita. Širjenje teh bi lahko preprečili predvsem s čim hitrejšim in širšim cepljenjem ter globalno s pripravo cepiv, usmerjenih proti tem različicam, oziroma z večvalentnimi cepivi. To je za zdaj še neznanka, ne vemo, kako dobro bo osvežitveno cepivo usmerilo imunski odziv na variante. Kljub novim različicam, ki se pojavljajo, sem prepričan, da bo tudi obstoječe cepivo omejilo njihovo širjenje. Čeprav so cepiva manj učinkovita za preprečevanje nastanka bolezni pri nekaterih različicah virusa, pa po dosedanjih podatkih učinkovito preprečijo hujši potek bolezni in močno zmanjšajo smrtnost.

Od vsega začetka je jasno, da bo cepivo ključno v tej zgodbi. Zdaj, ko ga imamo, pa smo se ga prestrašili. Ampak vi cepiva, ki so na trgu, dobro poznate. Poznate tehnologije, ki so jih uporabili, da so jih ustvarili, sestavine, principe delovanja, stranske učinke ... Kaj nam lahko poveste o cepivih proti covidu-19 in kako varna so? Je strah pred njimi utemeljen?

Doslej se je cepilo že več kot sto milijonov ljudi po svetu in ne poročajo o škodljivih posledicah cepiva, ki bi se sicer zagotovo že pokazale. Prav nasprotno, tudi pri cepljenju celotnih populacij, kot je izraelska, se kaže, kako uspešna so cepiva, kar je tudi povečalo njihovo sprejemljivost. Nisem pričakoval, da bo tehnologija cepiv mRNA tako uspešna pri tej bolezni, celo bolj kot vektorska cepiva, ki so znana že dlje časa in za katera smo pričakovali, da bodo ključna pri obvladovanju te epidemije. Da ne bo pomote, tudi ta cepiva (AZ, J&J, sputnik V) so zelo učinkovita in jih bo mogoče pripraviti v velikih količinah ter za nizko ceno, da bi lahko po vsem svetu omejili pandemijo. Vendar bo to trajalo, ker se zadostna kapaciteta proizvodnje cepiv šele vzpostavlja. Strah pred cepivi za covid-19 je neutemeljen. Podatki o sestavi, mehanizmu delovanja in rezultatih testiranja cepiv na desettisočih ljudi so javno dostopni. Postopki odobritve so zelo podrobni, saj se bo s temi cepivi cepilo stotine milijonov zdravih ljudi, in marsikdaj bi želeli, da potekajo hitreje, vendar je pomembno, da javnost ohrani zaupanje v odobrena cepiva.

Se boste vi cepili?

Da, takoj, ko bo mogoče.

Primož Lavre/Reporter
Prof. dr. Roman Jerala pravi, da je v Sloveniji, pa tudi drugod, znanost pogosto zapostavljena ali včasih celo demonizirana.

Zakaj Slovenci tako težko zaupamo stroki? In kako znanost uspešneje, na poljuden način predstaviti javnosti? Vi se na družbenih omrežjih zelo trudite podajati verodostojne informacije v zvezi s covidom-19, zraven pa objavite še preprostejše razlage. 

Sodobni način komuniciranja s hipnim in neselektivnim širjenjem informacij ponuja tudi takojšnja, odločna mnenja ljudi, ki o tem, o čemer govorijo, ne vedo nič, medtem ko je znanstvena razlaga običajno nekoliko bolj zapletena. Znanstveni odgovori pogosto vsebujejo omejitve razlage, marsikomu so morda dolgočasni, zahtevajo nekaj predznanja in pogosto znanost nima vseh in takojšnjih odgovorov, saj mora operirati z omejenimi podatki. Znanost bo dobila večjo veljavo, če bo znanstvene vsebine bolj prisotne v medijih in če jo bodo odločevalci bolj upoštevali. Še resorno ministrstvo se precej bolj odziva na športne kot na znanstvene dosežke. Na družbenih omrežjih, predvsem na twitterju, se oglašam, ker informacije, ki se mi zdijo zanimive ali pomembne, rad delim z drugimi. Seveda to ni nadomestek novinarskega poročanja, lahko pa včasih opozorim na kakšen pomemben ali zanimiv vidik, ki je v medijih manj izpostavljen. Žal ne gre brez poenostavljanja, kar poskušam nadgraditi z navajanjem povezav na izvor informacij, običajno članke, kjer lahko tisti, ki jih vsebina zanima, preberejo bolj podrobno razlago. Odzivanje na sodobne probleme družbe, ki so povezani s strokovnim področjem, se mi zdi pomembna odgovornost znanstvenikov, čeprav je bolj udobno in »lahko ostaneš filozof«, če molčiš. Twitter ima sicer kar nekaj slabosti. Zaradi pomena hitrosti deljenja informacije na tej konkretni družbeni platformi je marsikateri »strel« prenagljen in premalo premišljen, pri nekaterih je kultura komuniciranja nizka, v veliki meri zaradi anonimnosti. Po drugi strani pa je prav hitrost pomembna kvaliteta twitterja kot vira novih informacij; ta me pogosto opozori na vsebine, tudi povsem znanstvene, ter tudi na drugačne poglede, ki bi jih sicer prezrl. Včasih se znanstveni rezultati, pomembni za epidemijo, najprej pojavijo na twitterju in šele nato sledi objava drugod. Na twitterju najdem objave ljudi, ki jih spoštujem in zaupam njihovemu mnenju, pogosto pa je treba uporabiti presojo, kaj je kredibilno in kaj ne.

Kako se je po vašem mnenju Slovenija spoprijela z epidemijo?

Epidemija je terjala visoko ceno in izjemne napore vseh, od zdravstva, šolstva do praktično vseh državljanov. Podatki razkrivajo, da žal nismo bili prav uspešni. Po uspešnem premagovanju prvega vala smo se poleti preveč in za predolgo sprostili in se nismo dovolj hitro odzvali, ko je v začetku jeseni začel rasti drugi val. Najbrž se nam je zdelo, da smo se spomladi odzvali pretirano strogo, in smo jeseni zanemarili ter premalo stimulirali večji obseg dela na daljavo, nismo dovolj hitro uvedli rednega testiranja zaposlenih v domovih za starejše in v zdravstvu, in posledica je bil zelo dolgotrajen vrh z velikim številom žrtev. V nezanemarljivi meri je to tudi posledica širjenja všečnih informacij o tem, kako nekatere države brez omejitev udobno obvladujejo epidemijo, kar je mamljivo še zdaj.

Kako naj nestrokovna javnost »preseje« informacije, ki jih prejema? Kako naj si ustvarjamo stališča, se opredeljujemo, ali se naj držimo ukrepov, se cepimo? Kako naj se po vašem mnenju opremimo s pravimi informacijami?

Zelo se strinjam, da je, še posebej za nestrokovnjake, težko pretehtati, katerim informacijam velja zaupati, saj se pojavljajo posnetki številnih strokovnjakov z vsaj na videz kredibilnim pedigrejem, od zdravnikov do pravnikov, ki širijo predsodke, teorije zarot in recepte za preproste rešitve. Zagotovo je pomembno pretehtati, kdo je vir informacij, kaj je ta oseba ali organizacija dosegla v preteklosti, ali ima svojo agendo. Ljudje najbolj zaupamo tistim, ki jih osebno poznamo, in prek družbenih omrežij se nam je pomembno razširil krog spletnih znancev. Po drugi strani pa velik del podatkov na družbenih omrežjih predstavlja posredovanje informacij, ki se na ta način razširijo tudi, če jim del ljudi v omrežju ne nasede. Najboljši filter za informacije je izobrazba, znanje, pridobljeno med šolanjem, ki bi se lahko dodatno utrjevalo z večjo prisotnostjo znanstvenih vsebin v medijih. Povečanje izobraženosti širše javnosti o imunologiji in molekulski biologiji v zadnjem letu je osupljivo, zdaj lahko tudi za širšo javnost omenjam titre protiteles ter RNK, kar so bili še pred letom za večino bralcev neznani pojmi.

Zakaj je v zgodbi o epidemiji toliko prostora za teorije zarote? In zakaj je na družbenih omrežjih enostavneje deliti članek, ki poveže cepljenje, čipiranje in tehnologijo 5G, kot članek, ki je strokovno argumentiran in jasno razloži, zakaj cepljenje, čipiranje in 5G nimajo nič skupnega?

Ljudje raje sprejmemo preproste razlage kot take, za katere je potrebno predznanje ali miselni napor. To je zelo lepo opisal nobelovec Daniel Kahneman v svoji odlični knjigi Razmišljanje, hitro in počasno. Pomembna značilnost sodobnih komunikacij je površnost in kratkotrajna pozornost, osredotočenost na nekajsekundne koščke informacij, ki so pogosto poenostavljene in pretirane, da si izborijo svoj delež pozornosti. V svetu družbenih omrežij si vsakdo sam izbira, kaj ga zanima in čemu bo verjel, kar vodi v miselne mehurčke, kjer se povezujejo takšni koncepti, kot sta čipiranje s cepljenjem in 5G. To je morda še dobro, ker je tako absurdno, da jih hitro prepoznamo kot popolno neumnost. Precej bolj nevarne so napačne informacije, kot je na primer ta o povezavi cepiva z neplodnostjo. V tem primeru se bojim, da je kljub znanstveno utemeljenem zanikanju te trditve pri marsikom ostala kal nezaupanja v cepiva. V Sloveniji, pa tudi drugod, je znanost pogosto zapostavljena ali včasih celo demonizirana, če se spomnimo na primer samo na odnos medijev in posledično širše javnosti do gensko spremenjenih rastlin, ki bi lahko pomagale rešiti marsikateri problem človeštva, pa je vsaj v EU prevladala politična korektnost. V takšnem miselnem okviru je manj prostora za racionalni premislek, naslanjanje na podatke in modele, in potem politika sledi glasu ljudstva.