Igre na srečo v nesrečnem letu pandemije

Problematični hazarderji najbolj polnijo državni proračun

Antun Katalenić
21. 2. 2021, 07.49
Deli članek:

Padec števila vplačil loterijskih in stavniških listkov v Sloveniji je bil kratkotrajen. Igre na srečo ostajajo močno prisotne v mislih in denarnicah Slovencev.

STA
Ljudje še vedno najpogosteje vplačujejo srečke na prodajnih mestih
Država je pri reguliranju iger na srečo zaradi davkov v konfliktu interesov, problematično pa je, da denar prihaja iz žepov tistih z nizkimi prihodki.

Čez slab mesec bomo obeležili eno leto od začetka epidemije koronavirusa – že ali šele, odvisno koga vprašate. Epidemija je bistveno spremenila življenjske navade, še posebno v času prve karantene in drugega vala, ko se je javno življenje upočasnilo ali pa kar ustavilo. Za štiri stenami oziroma v lastnih občinah so si ljudje krajšali čas na razne načine, mogoče nekoliko presenetljivo – igre na srečo niso bile eden od teh.

Z Loterije Slovenije so sporočili, da so z ukrepi ter številnimi razvojnimi in prodajnimi aktivnostmi ublažili vpliv epidemije na promet družbe, ki je sicer v obdobju od marca 2020 do januarja 2021 glede na primerljivo predhodno obdobje upadel za približno deset odstotkov. Ob dejstvu, ki je navedeno v zadnjem dostopnem letnem poročilu, da se je samo deset odstotkov vplačil opravilo prek spleta, je padec prodaje majhen. Iz tega poročila je razbrati, da je Loterija Slovenije v letu 2019 ustvarila več kot sto milijonov evrov prometa in 3,8 milijona evrov dobička. Ta monopolist na trgu je v lasti Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij, Kapitalske družbe, Slovenskega državnega holdinga, Fundacije za financiranje športnih organizacij in (nekdanjih) zaposlenih. Loterija ima po drugi strani petinski delež pri Športni loteriji, ki prav tako ohranja monopol na slovenskem trgu in si jo večinsko lastijo panožne športne zveze. Pri slednji so zabeležili znatnejši upad prometa, tako da je bilo od marca 2019 do vključno januarja 2020 za dobrih sto tisoč evrov vplačil, v istem obdobju leto pozneje pa za skoraj 86 tisoč evrov vplačil. To si lažje razlagamo, če vemo, da se je v času prvega vala športna dejavnost tako rekoč v celoti ustavila, stavnice pa so praznino poskušale zapolniti z raznimi virtualnimi igrami. Ali to pomeni, da so se tudi zmanjšale težave z odvisnostjo od iger na srečo?

Začasni premor

O tej problematiki smo se pogovarjali z Marjanom Ornikom, ki je vodja Zavoda Etnika in svetovalec na portalu Mladi hazarder, ki nudi pomoč mladim pri spopadanju z zasvojenostjo s stavami. V raziskavi, ki so jo opravljali v času prvega vala, so opazili zmanjšanje števila vplačil in s tem tudi težav, povezanih s stavništvom. »To si je mogoče razlagati s tem, da se je na prvo mesto lestvice naših skrbi za nekaj časa povzpel strah pred okužbo s koronavirusom, ki je preglasil vse ostale težave. Ko smo se na prisotnost virusa in nevarnost okužbe nekoliko navadili, so na površje spet lahko priplavale druge skrbi, tudi težave, ki so posledica hazardiranja,« je zapisal Ornik. Kot je pojasnil za Svet24, je »hazarderska motnja oziroma zasvojenost bolezen sistema za nagrajevanje v naših možganih. Gre za nekemično obliko zasvojenosti, pri kateri se prikličejo simptomi, ki so povsem enaki tistim pri kemičnih oblikah zasvojenosti, na primer pri alkoholu.«

Problematičnih od 1 do 3 %

Po evropskih državah se ugotovljeni deleži problematičnega igranja gibljejo med enim in tremi odstotki, nekoliko višji so na severu Evrope. Ornik je zelo skeptičen do učinkovitosti raznih mehanizmov za varnejše igranje, ki jih nudijo online stavnice in igralnice same; na primer, ko si igralec lahko sam določi omejitve v času in denarju: »Žal se je izkazalo, da so samoomejitve primerne le za igralce, ki že tako nimajo težav.« Ornik opisuje patološko fazo igranja kot čas, ko si zasvojeni ne želijo nobenih omejitev. »Ti igralci so ves čas v hudem stresu, saj slutijo bližajoče se finančno in drugačno dno, in na koncu velikokrat igrajo z denarjem, ki ni njihov. Povsem dobro razumejo, kaj se jim dogaja, a se ne morejo ustaviti. Različne študije so pokazale, da kar od 15 do 50 odstotkov realizacije iger na srečo prispevajo 1–4 odstotki problematičnih igralcev,« je zapisal Ornik, ki ob tem izpostavlja absurd, da del tega denarja roma v državne blagajne v obliki igralniških davkov.

Prelaganje odgovornosti

Ornik pojasnjuje, da »vlade in prireditelji iger na srečo že dalj časa igrajo igro, katere ključni del je potiskanje odgovornosti za zasvojenost s svojih ramen na ramena igralcev. Ko uvajajo spremembe, uvajajo take, ki ne spreminjajo kaj dosti, predvsem pa ne škodijo realizaciji iger na srečo in davčnemu izplenu. Države imamo za to, da ljudem služijo, ne pa da ranljivost majhnega segmenta ljudi izkoriščajo.« In dodaja, da je »moč interesnih skupin enostavno prevelika«, da bi se lahko resno spopadli s temi težavami na zakonodajni ravni.