Slovenci imamo dobro karmo

Marjan Ogorevc o urokih, primatu znanosti nad resnico in karmi Slovenije

Jure Aleksič / Revija Zarja Jana
15. 2. 2021, 06.28
Deli članek:

Magija – most med znanostjo in religijo. Tako se glasi naslov nove knjige Marjana Ogorevca. V uvodu nam pove, da so bile vse prejšnje samo nekakšna predpriprava nanjo. Sam Albert Einstein je nekoč izjavil: »Lažje je razbiti atom kot predsodke.« In tako se zdi, da je bil avtor knjige pred še posebej težavno nalogo. A njegovi terapevtski vajenci so ga prosili, naj razišče in razčleni zdravljenje energijskih napadov na človeka, in je to tudi storil. Ter spotoma odkril še marsikaj zanimivega.

Šimen Zupančič
Marjan Ogorevc: »Slovenci nismo bili nikoli ne kolonialni ne zavojevalski narod. Mi nismo nikomur kradli ozemlja, temveč so ga kvečjemu drugi kradli nam. In po mojem nam je ‘od zgoraj’ tudi zato dovoljeno danes živeti tako lepo, kot živimo.«

Ježeš, Marjan, v teh vraževernih časih ste se spravili napisati prav knjigo o magiji.

No, saj mogoče sem jo pa napisal, da malce prevetrim pojme o tem, kaj je vraževerje in kaj ne. Drži, svet se kopa v vraževerju. Trdim pa, da je vraževerje tudi marsikaj, kar pravi moderna znanost. Recimo njen zakrknjeni materializem – torej da je resnično samo tisto, kar lahko otipamo in objektivno potrdimo. Če to ni vraževerje, potem ne vem, kaj je.

Zanimiv zasuk.

Ena od glavnih poant knjige je, da si je v modernih časih znanost prigrabila primat, ki ga je nekoč uživala vera. Moj namen pa je bil nekaj malega prispevati k temu, da se zopet vzpostavi ravnovesje med vero, znanostjo in magijo. Ker obstaja res ogromno znanja, ki je danes prepovedano – oziroma zastrto z mistiko in strahom.

Ampak kaj po vašem pravzaprav je magija?

Magija je skupek postopkov in ritualov, s katerimi lahko spreminjamo tako materialni kot nematerialni svet okoli sebe. Velik del mistike, ki jih takim postopkom pripisujemo, je zgolj posledica našega nepoznavanja in nerazumevanja. Tistega, česar ne razumemo, pa se praviloma bojimo. In zato med ljudmi prevladuje prepričanje, da je večina magije nekaj slabega, celo zlega. Pa sploh ni res. Tako imenovana črna magija je samo majhen del vseh magijskih praks. Prevladuje pa bela ali koristna magija, ki so jo ljudje skozi zgodovino uporabljali, da bi pomagali sebi in svojim.

K pisanju vas je posebej vzpodbudila konkretna zgodba neke pacientke. Nam lahko poveste več o njej?

Bila je drobne postave in vsa zgrbljena … Zaradi močnih bolečin po vsem telesu je zelo težko hodila. Pravzaprav celo sedeti ni zmogla prav dolgo časa skupaj. »Na sebi imam prekletstvo,« mi je povedala takoj ob snidenju, »zaradi tega sem zbolela.«

Pa je res?

V tem primeru je dejansko šlo za energijski napad. Ker sosedom ni hotela prodati dela svoje zemlje, so se je lotili s črno magijo. Izvedela je, da so pri »čarovnici« iz hrvaškega Zagorja naročili uroke – in potem so ji začeli na vrt zakopavati razne kosti in jajca in podobne reči. Malo pred obiskom pri meni jih je pri tem tudi zasačila. Sosed in žena sta desetletnega vnuka dvigovala preko ograje, da bi nekaj zakopal na njenem vrtu. Ko je začela moja pacientka nanje kričati, je bil sosed tako prestrašen, da je doživel možgansko kap. Teden dni kasneje je umrl. A soseda je nadaljevala z energetskimi napadi. In zato je ženica prišla k meni.

Kako je šla zgodba naprej?

Pomagal sem ji ozavestiti, kaj sama počne, da se ji vse skupaj dogaja. S čim je torej sama sebe napravila občutljivo za črno magijo. S svojimi mislimi in dejanji je dobesedno naredila luknjo v svojem obrambnem sistemu.

Aha, tu se najbrž tudi skriva odgovor na vprašanje, kako se zaščititi pred črno magijo …

Tako. Pri upiranju psihoenergijskim napadom na človeka je ključna raven zavesti pri tarči. Če doseže dovolj visoke frekvence, je človek za črno magijo neranljiv. Ko govorim o visokih frekvencah, seveda mislim na čistost misli in etično delovanje. Velik del tega bi bil, da človek na dovolj visokih frekvencah nikomur sploh ne da povoda, da bi ga energijsko napadel. To je najboljša zaščita. Pa tudi če do česa pride, je čistost duše zelo učinkovit požarni zid pred napadi. Če si dobro energijsko postavljen, ti ne more nihče nič. Razen pri tistih res ekstremnih napadih, ki pa so tako redki, da jih morda sploh nima smisla omenjati.

Aha.

No, če se še za hip vrneva k tej konkretni ženici: res je sicer, da je bil nanjo položen urok. A velik del svojega trpljenja in bolezni si je prizadejala sama. Ker se je črne magije tako bala in o njej ves čas razmišljala, je objektivnim škodljivim vplivom samo dovajala energijo in jih krepila. Vse to se je nabiralo, dokler je ni na koncu zdravstveno zlomilo.

Po drugi strani pa ste v knjigi posvarili tudi pred šarlatani, ki za mastne denarje obljubljajo zdravljenje in zaščito pred črno magijo.

Ja, opravijo pa čisto nič ali pa stranki v najboljšem primeru nalepijo neki energijski obliž, namesto da bi ji pomagali ozavestiti prave vzroke za nastalo situacijo. Takih ponudb je res ogromno. Kar ni seveda prav nič čudnega, ko je pa toliko povpraševanja. Problem je v tem, da ljudje za svoje težave veliko prehitro okrivijo črno magijo. Mnogi si samo domišljajo, da so žrtve uroka, njihovo trpljenje pa ima povsem druge vzroke. Vidite, tukaj pa prav res lahko govorimo o vraževerju.

Zelo podrobno ste se posvetili odnosu med magijo in znanostjo. Zanimivo, koliko kolosov znanosti v zgodovini je bilo v resnici tudi magov.

Res je. Zelo zanimiv je recimo Isaac Newton, ki je ne samo odkril gravitacijo, temveč je bil tudi mag, teolog, alkimist … No, potem imamo tu enega največjih psihologov vseh časov, Carla Gustava Junga, ki se je v drugi polovici življenja ukvarjal skoraj samo še z mistiko. Ne smemo pozabiti na Alberta Einsteina, ki je večkrat povedal, da vsa njegova inspiracija prihaja »od zgoraj« … In na Nikolo Teslo, ki je pa sploh živel v nekih povsem mističnih svetovih in tudi redno komuniciral z zunajzemeljskimi entitetami. Med drugim je izjavil: »Takrat, ko bo znanost začela preučevati nefizične fenomene, bo v desetih letih napredovala bolj kot v vsem času do sedaj.«

Andrej Križ
Marjan Ogorevc

Pravkar ste našteli sam Olimp znanosti!

Ja, kaj ni zanimivo? To so bili največji umi, kar jih je človeštvo kdaj poznalo, a so njihove ideje o presežnem in nematerialnem preprosto prezrli. Torej nekako v stilu: »Ja ja, saj si eden najpametnejših ljudi v zgodovini in hvala za iznajdbo, recimo, elektromotorja ali teorije relativnosti, ampak tvoje druge ideje in svetovni nazori so pa navadne blodnje.« Kaj ni to vseeno malček preveč arogantno? Kaj pa če bi tem velikanom raje prisluhnili tudi glede idej, ki so zunaj našega trenutnega dometa razumevanja?

Pri nas ste, recimo, navedli Valvasorja, ki naj bi se tudi precej konkretno posvečal mistiki in magiji.

Tudi njega so te reči izjemno zanimale. Veliko je potoval, zato se je srečal s številnimi zanimivimi viri. Da je bil njegov interes pristen, lahko sklepamo po dejstvu, da je s svojim raziskovanjem mistike in magije kar veliko tvegal. Zaradi tega bi ga namreč lahko pohopsala inkvizicija. Takrat se je seveda vera na vse kriplje in za vsako ceno trudila ohraniti primat nad resnico, ki ga je takrat uživala. Torej ta isti primat, ki ga danes uživa znanost.

Zapisali ste, da vlada danes nič manj kot »teror dogmatske znanosti«.

Dogmatsko cerkev je zamenjala dogmatska znanost z religijo znanstvenega materializma. Vse, kar je proti znanosti, je postalo krivoverstvo. Magija pa je bila po krivici stigmatizirana in postavljena na stranski tir. Po krivici pravim zato, ker je magija močno soustvarjala zgodovino človeštva. In to pod črto bolj v dobro smer kot v slabo. Kakorkoli, čedalje več pričevanj o dogmatski naravi moderne znanosti je na voljo tudi s strani samih znanstvenikov. Ti so se do danes razdelili na dva osnovna profila. Prvega tvorijo tisti, ki veselo plavajo s tokom in jim je zato dovoljeno objavljati v prestižnih časopisih, dovoljene so jim zelo udobne profesure in jim je na vse načine olajšan dostop do javne besede. Drugi profil pa tvorijo enako sposobni znanstveniki – oziroma pogosto še veliko sposobnejši – ki pa se ne želijo ukloniti dogmam, kaj je uradno dovoljeno in kaj ne. In zato jim je večina vrat zaprtih.

Kot pišete, sta tudi moderna politika in šport preplavljena z magijskimi praksami.

Vrhunski šport ima to prednost, da ga ne zanima, ali je nekaj znanstveno priznano. Nak, trenerje in selektorje zanima le, ali stvar deluje. In tako imajo danes mnoge velike ekipe uradno zaposlene razne akupunkturiste, kiropraktike in tudi ljudi, ki delajo z energijami.

Priznam, da bi to tudi sam odpisal kot larifari, če ne bi v hrvaškem tisku prebral, kako je Zdenko Domančić s svoje ladjice na Jadranu pozdravil rokometnega zvezdnika Ivana Balića. Pred odhodom na evropsko prvenstvo na Norveškem je bil zaradi poškodbe odpisan. Po treh dneh bioterapije na daljavo pa je lahko Hrvaški pomagal celo do medalje.

Z druge strani pa so v športu vse bolj prisotne črnomagijske prakse, ki želijo nasprotniku preprečiti uspešnost in s tem prinesti zmago svojim. Pri nas ni ne prvega ne drugega, ker smo tako majhni, da itak komaj zberemo za moštvenega zdravnika. Še za psihologa pogosto nimamo, zato se potem opleta z bizarnimi argumenti kot: »Pa saj fantje niso nori, kaj bodo vendar rabili psihologa?« Nasploh je na naših tleh žal prevladala neka dodatna zaprtost do teh nematerialnih dimenzij. Vsaj v javnosti. Ker je na voljo tako malo služb, morajo napredni ljudje še toliko bolj paziti, kaj je pametno reči in kaj ne. Drugje se izobraženi ljudje mnogo bolj upajo izpostavljati in javno povedati tudi kaj onkraj še dovoljenega. Podtalno pa tudi pri nas seveda deluje neki povsem vzporedni svet.

Ampak karmo ima pa Slovenija dobro, kajne? Tako ste mi že večkrat pravili in bo bralke gotovo veselilo to še enkrat slišati …

Mislim, da je res tako. Drži sicer, da kot člani Evropske unije oddelujemo tudi neki delček Evropine karme, ki je seveda zelo zapackana. Evropa je namreč, zelo poenostavljeno, v zadnjih petsto letih oropala ves svet. Ves blišč in arhitekturni presežki od Bruslja do Londona in Amsterdama, vse to je zgrajeno na hudem človeškem trpljenju. Evropa je v tem času oropala, zasužnjila, pokristjanila in uničila kulture velikega dela tretjega sveta. Nekje se to mora poznati. Slovenci pa nismo bili nikoli ne kolonialni ne zavojevalski narod. Mi nismo nikomur kradli ozemlja, temveč so ga kvečjemu drugi kradli nam. In po mojem nam je »od zgoraj« tudi zato dovoljeno danes živeti tako lepo, kot živimo.

No ja, kaj pa vem.

Oh, treba je samo prisluhniti tujcem, ki nas obiskujejo in se čudijo nad našo kvaliteto življenja. »Glede na vaš delovni vložek živite fenomenalno,« mi razlagajo. »Za vaše materialne potrebe je poskrbljeno, imate ogromno prostega časa – in sploh še ne poznate sistema, v katerem mora ženska že mesec dni po porodu nazaj v službo.« Zunaj je to marsikje že norma. Tako, kot se je nekoč tretji svet spreminjalo v suženjske države, skuša neoliberalizem danes zasužnjiti zahodni svet. Tako pač deluje karma. No, ampak osebno se mi zdi, da imamo Slovenci dovolj dobro, da se bomo znali upreti dvanajsturnim delavnikom in delovnim nedeljam. S tem pa si bomo izborili čas in energijo, da si poiščemo vsak svoj smisel življenja.

Smisel življenja? Kaj pa je to?

Veste, kako je s tem? Izkustva osmišljenosti so deležni tisti, ki v tem življenju izpolnjujejo naloge, ki si jih je predhodno izbrala njihova duša. Razsvetlitev pa ne pomeni, da zapustimo ta planet, ampak da je naše življenje odtlej pač drugačno – tudi če se objektivne okoliščine niso spremenile. Razsvetlitev pomeni, da nismo ujeti v nič, še najmanj pa v zapor lastnega uma. Kitajska modrost pravi: »Preden se razsvetlim, sekam drva. Ko se razsvetlim, še naprej sekam drva.« Spet za nekoga tretjega pa celo to ne drži, saj ima neki povsem svoj smisel, torej neki povsem svoj skupek nalog, ki si jih je izbrala njegova duša.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
Naslovnica revije Zarja Jana