Za to, da se je po koncu srednje šole namesto za kemijo odločila za medicino, ji ni bilo nikoli žal. To so bili še časi sprejemnih izpitov in poleg preverjanja znanja pri različnih predmetih je točke prinašal tudi razgovor pri izkušenem kolegu zdravniku. »Nekdo je dejal, da bi morali tisti, ki bi želeli študirati medicino, preživeti 14 dni ob postelji bolnika. Tako bi spoznali, ali je to res poklic zanje. V tem je nekaj resnice. Sočutje do trpečega človeka, znati poslušati, pokazati simpatijo do bolnikovih problemov, se poskušati vživeti v njegove težave je zelo pomembno. Na podlagi tega, kar vidiš, ter razmisleka o dobrem tako za njegovo zdravstveno stanje kot njega kot človeka mu potem lahko najbolje svetuješ in pokažeš pot za naprej,« razmišlja Nevenka Mlinar, za katero je opredeljenih krepko čez 1600 bolnikov.
Ni ji tudi žal, da je postala splošna zdravnica. In zdi se ji, da je to zadovoljstvo prinašala domov, četudi je bila včasih utrujena ali naveličana. Ko se je spočila, pa se je vedno rada vrnila v službo. Misli, da je to prenesla tudi na svoje tri hčerke, med katerimi je najstarejša prav tako splošna zdravnica. Druga hči se je odločila za finančno matematiko, najmlajša za študij predšolske vzgoje.
Ljudje smo povsod enaki.
»Zadovoljna sem, da sem lahko koristna, da lahko ljudem pomagam, omilim njihove stiske, da lahko nekatere bolezni zazdraviš. Zdraviti ljudi, ki trpijo zaradi pretekle izpostavljenosti azbestu, obenem pa molčati o potencialnih posledicah novega onesnaževanja mi ni dalo miru.« V dvajsetih letih je diagnozo mezoteliom, to je zelo agresiven rak pljučne ali trebušne mrene, postavila 87 ljudem, medtem ko bi v povprečni slovenski ambulanti taka vest doletela le enega bolnika. Podobno je bilo v sosednjih dveh ambulantah.
Ko je na vse to padla informacija o nameravanem povečanju sosežiganja odpadkov – kar 30.000 odpadkov več bi sežgali, pa se je ob podpori nekaterih kolegov iz lokalnega okolja odločila prva podpisati pod poziv odločevalcem, naj zaščitijo zdravje ljudi, ne dobičkov. Poziv je sprejela tudi skupščina Zdravniške zbornice, podpisalo pa ga je skupno 600 zdravnikov.
»Ta nepričakovani, edinstveni in množični odziv zdravnikov me je zelo presenetil. Izjemno zadovoljna sem bila, ker so kolegi pritrdili mišljenju, da ni prav, da tako ogroženo populacijo v teh krajih še dodatno ogrožajo. In da naša zakonodaja ne dela v dobro človeka, če za sežigalnice veljajo strožji kriteriji kot za sosežigalnice. Ljudje smo namreč povsod enaki – enako izpostavljeni enim in drugim dimnikom.«
Zakoni, sporni za zdravje.
Njen glas se je s tako množično podporo okrepil in ni bila več sama – tista, ki je na občinskih sejah predstavljala podatke o obolelih in opozarjala na s škodljivim snovmi obremenjeno okolje. Žal pa se ni spremenilo (še) nič. »Minister za okolje vztrajno trdi, da je vse v skladu z zakoni. In tudi je, ampak zakonsko skladne meritve in dovoljene mejne vrednosti niso koristne za naše zdravje. Poglejmo samo primer benzena, ki je dokazano rakotvoren: po priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije bi moral biti dovoljen izpust iz Salonita Anhovo v celem letu le en kilogram. V letu 2018 pa so namerili več kot 2600 kg izpustov benzena! Vse v skladu z zakonom in zaradi akrobacij v predpisih. Zakonsko je že v redu, kaj pa to pomeni za zdravje? In kako se bodo učinki takih izpustov kazali čez leta?« se zaskrbljeno sprašuje Nevenka Mlinar.
Prebivalci srednje Soške doline pa nimajo težav samo zaradi benzena in drugih težkih kovin v izpustih (ti gredo nato v zemljo in vrtnine), temveč v zadnjih mesecih tudi s pitno vodo. Ravno pretekli vikend jo je bilo spet treba prekuhavati. »Prekuhavanje lahko v vodi uniči bakterije, težkih kovin pa ne odpravi. Poleg tega so v vodi odkrili tudi policiklično aromatske ogljikovodike, ki so tudi rakotovorni.«
Ne samo zdravnik, tudi človek.
Ob vsem tem bi težko bila »samo« zdravnica, nujno se mora boriti za bolnikovo zdravo okolje. »Vedno si tudi človek. In ko sem videla prizadevanje teh ljudi za boljše razmere in mnogokrat njihovo nemoč pri tem, sem morala nekaj storiti. To je del mene. Mar ni lepo, da vsak naredi nekaj, da bi bil svet lepši?«
Najpomembnejše je zanjo zadoščenje, da naredi tisto, kar misli, da je prav. To jo žene, kot tudi plaz podpore po vsej Sloveniji in spodbuda najtesnejših prijateljic. »Na koncu si sam svoj sodnik – si naredil vse, kar si lahko? V tej zgodbi sem spoznala veliko poštenih ljudi. Takih, ki bi veliko naredili za to, da bi bilo bolje. In včasih tako zelo boli, ko vidiš, da nekomu ni mar.«
Tisti, ki se upirajo in dvigajo glas na področju okolja ter se postavljajo na pot velikim igralcem z ogromno finančnimi in drugimi sredstvi, priznavajo, da to ni lahek boj. Jo je bilo kdaj strah? »Ja, res me je bilo.«
O tem ne govori podrobno, a zaveda se, da sodne poti človeka izčrpajo, in to je verjetno tudi namen velikih nasprotnikov. »Z zdravniki smo tudi odklonili mediacijo. Zakaj bi se morala zagovarjati zaradi navajanja resnice o tem, koliko je bolnih ljudi? Da ti po toliko izrečenih grozljivih diagnozah in spremljanju umirajočih in po tem, ko o vsem javno spregovoriš, predlagajo mediacijo, me je zelo prizadelo.«
Zmaga pameti in poštenja.
Največje zadovoljstvo in nagrada za njeno izpostavljenost bi bila, da bi se izenačili normativi za mejne vrednosti med sežigalnicami in sosežigalnicami ter da bi se na objekte namestilo ustrezne filtre, ki bi lahko zaščitili življenja in zdravje ljudi. »Da ne bi bil dobiček tisto gonilo razvoja, ampak da bi bilo naše zdravje tako cenjeno, da bi škodljivi procesi za naravo, kot je sežiganje smeti, potekali ob ustrezni zaščiti z najnaprednejšo tehnologijo s čim manjšimi posledicami za naravo in človeka. Za našo družbo si želim, da bi zmagala pamet in poštenje nad drugimi interesi.«
Knjige, smučanje in morje
V drugem življenju bi bila morda slikarka ali pisateljica. Že v tem življenju rada bere, to ji je v neizmeren užitek. Všeč so ji sodobni romani, nazadnje je prebrala Lainščkovega Kurjega pastirja, za vedno pa jo je ganila knjiga Mostovi Madisona Roberta Jamesa Wallerja. Branje jo sili k razmisleku, ponese jo v druge svetove. Prav rada bi tudi v resnici kam odpotovala, a tudi v bližnjih hribčkih in gričkih najde obilo lepote.
V mladosti je bila tabornica in v okviru te skupnosti so se ji ustvarili eni najlepših spominov v življenju. Preizkusila se je tudi v alpinizmu, zlezla čez kakšno steno, a je strah pred poškodbami in nesrečo prevladal. Njena strast sta ostala smučanje in morje. »Moj popolni odklop je: samoten zalivček, mož bere časopise, jaz dobro knjigo. Nekdo, ki ga imaš rad, voda, sonce, veter in dobra knjiga.« Življenje jima poleg hčera izpolnjujejo tudi trije vnuki: Tinkara, Martin in Vid.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
