Če imate napravo za merjenje CO2, si lahko z njo pomagate pri ugotavljanju, ali je prostor dovolj prezračen, kajti visoka raven ogljikovega dioksida pomeni tudi veliko virusov v zraku, če je v prostoru okužen človek. Zunanja vrednost CO2 je povprečno 400 delcev na milijon (400 ppm), dobro prezračena soba ima 800 ppm, še bolje pa je vzdrževati vrednost pod 600 ppm. V dokaz prilagamo tajvansko izkušnjo – na univerzi v Tajpeju so imeli izbruh tuberkuloze. V mnogih predavalnicah so namerili vrednosti nad 3000 ppm. Ko so izboljšali prezračevanje in vrednosti CO2 spravili pod 600 ppm, se je prenos okužb popolnoma ustavil. Če merilnika nimate, je zdaj morda pravi trenutek, da razmislite o nakupu – samo opomba, merilniki kakovosti zraka niso poceni (od 170 evrov navzgor, smo ugotovili po hitrem pregledu tega, kar ponujajo na spletu).
Čisto majčkeno teorije: v prvem naletu covida so še domnevali, da ga širijo večje kapljice, ki pa so pretežke, da bi ostale v zraku, zato kmalu padejo na tla meter ali dva stran od tistega, ki jih je ustvaril. Potem so ugotovili, da se virus širi tudi z aerosoli, to so majhni drobci vode in virusa, ki nastajajo pri dihanju, kašljanju, govorjenju in petju. So bistveno manjši od kapljic in vsebujejo manj virusa, vendar pa so tako lahki, da se težnosti smejijo v brk, v zraku lahko ostanejo več ur in se razširijo daleč, daleč. V zaprtih, slabo prezračenih prostorih, v katerih je veliko ljudi, se tako izdihani, izpljuvani, izkašljani virus kopiči. To je še posebej pogosto v hladnih mesecih, ko se ljudje več zadržujejo v zaprtih prostorih, kjer je zaradi ogrevanja zrak suh in draži dihalne poti, vse to pa virusu olajša vdor v telo. Verjetnost, da se okužite s covidom, je znotraj dvajsetkrat večja kot zunaj. Ampak obstaja zares učinkovito, preprosto in poceni (pravzaprav brezplačno) orožje: prezračevanje, ki razredči aerosole v zraku. Ali jih, če ga le znate pravilno uporabljati, povsem prepodi iz prostora.
Prezračevanje zares deluje, ni pa čarobna paličica, ki bi sama samcata odpravila nevarnost – še vedno je treba upoštevati tudi druge ukrepe, razdaljo, maske, higieno rok.
Gremo zdaj k praksi?
Kako pogosto?
Načelno velja, da je treba zračiti toliko pogosteje, kolikor manjši je prostor in kolikor več je v njem ljudi. Kako prezračen je prostor, se meri s številko, ki označuje, kolikokrat se v eni uri zrak v prostoru popolnoma zamenja, enota pa je izmenjava zraka na uro ali IZU (air changes per hour ali ACH). Za primer, v učilnici, veliki devet krat devet metrov, v kateri je 25 učencev, je treba zrak zamenjati vsaj vsakih 15 minut, štirikrat na uro, IZU je torej štiri. Še boljši je IZU šest, kar pomeni zračenje vsakih deset minut, šestkrat na uro.
Koliko zračiti, je torej odvisno od velikosti prostora in števila ljudi v njem, na splošno pa je doslej veljalo, da je za prostor, velik tri krat tri metre, v katerem so trije ali štirje ljudje, priporočen IZU šest – a pri pandemiji se je ta številka še povečala. Raziskava v neki hongkonški bolnišnici leta 2016 je pokazala, da je prezračevanje z IZU devet učinkovito znižalo širjenje SARSA, MRSE in svinjske gripe (H1N1).
Zrak v prostoru se lahko zamenja tudi s pomočjo klimatske naprave, ventilatorjev ali čistilcev zraka, najbolje pa je to narediti s svežim zrakom, ki iz prostora pomete ne le viruse, temveč tudi druge škodljive delce in izdihan ogljikov dioksid – seveda pod pogojem, da »sveži« zrak zunaj ni onesnažen. Kar je še posebej pozimi včasih problem.
Zelo učinkovita je lahko tudi kombinacija svežega zraka in klime. Kako učinkovita, je pa odvisno od več faktorjev, za začetek od tega, koliko svežega zraka zajame klimatska naprava in koliko ga samo kroži, pa seveda kako dober filter ima. Če naprava poganja naokrog samo isti nefiltrirani zrak, je v boju proti virusu neučinkovita. Po drugi strani pa je svež zrak zahtevno in drago segrevati ali hladiti, zato večina klimatskih naprav vsaj deloma uporablja tudi isti zrak, ki kroži. Razmerje je na napravah večinoma nastavljeno tako, da je »krožnega« zraka več kot svežega, ker je to energijsko manj potratno. A v boju proti okužbi se mora varčnost umakniti učinkovitosti – če svoj dom ogrevate s klimatsko napravo, preverite nastavitve in jih po potrebi popravite v korist svežega zraka.
Kje?
No, povsod, še posebej pa v cerkvah in v šolah. Pri gradnji cerkva učinkovito prezračevanje zagotovo ni bila prva in najpomembnejša misel graditeljev, v cerkvah se tudi zbirajo ljudje iz različnih gospodinjstev, v tujini pa so zabeležili nekaj hudih žarišč okužb pri cerkvenih zborih, čeprav so pevci upoštevali varnostne ukrepe. Zato strokovnjaki priporočajo, naj bosta glasnost in trajanje petja čim bolj omejena, pevci morajo nositi maske in stati po štiri metre vsaksebi, pogosto zračenje pa je seveda (trikrat podčrtano) obvezno.
Luftajmo
V še tako dobro prezračenem domu lahko ostajajo žepi, kjer zrak zastaja – na primer za zavesami, za pohištvom (na primer za posteljo ali pisalno mizo), v praznih, zaprtih sobah, v omarah, kotih, preveč natlačenih sobah, za velikimi predmeti, ki ovirajo pretok zraka. Zato odprite omare, pospravite navlako ..., ampak več kot toliko se v takih prostorih ne da zračiti, zato priporočajo, da se jih vsake toliko lotite z vlažno krpo iz mikrovlaken. Pohištvo in velike predmete premaknite vsaj vsakih šest mesecev. Ne velja le za čas pandemije, zgornjih nasvetov se velja držati ves čas.
V šolah, ki smo jih s tako muko pravkar spet odprli, je redno zračenje eden od najpomembnejših ukrepov, ki jih lahko pomaga ohranjati odprte. Nemci, ki so prezračevanje strastno ljubili že pred pandemijo (zračenje najetega stanovanja dvakrat na dan ne glede na letni čas je včasih celo obvezujoča klavzula v najemniških pogodbah), so posebej za šole izdali navodila za zračenje. Tole je bistvo obširnih navodil nemške agencije za okolje UBA: vsaj vsakih dvajset minut pet minut zračenja s široko odprtimi okni (IZU 3). Okna naj bodo na stežaj odprta tudi med odmori. Nemci so imeli jeseni burno razpravo o tem, ali naj pozimi učenci v razredu nosijo šale in kape, a je obveljalo, da to ni potrebno, ker pet minut prezračevanja temperaturo zniža le za nekaj stopinj, po zaprtju oken pa se ta hitro spet dvigne. Nasprotniki prezračevanja so pogosto citirali rek »zmrznilo jih je že veliko, od smradu ni pa še nobeden umrl«, ampak zdaj, ko je smradu primešan še virus covida, so previdno utihnili.
Portugalci, ki so raje na toplem, so v dve leti trajajoči raziskavi ugotovili, da je primerna temperatura za prezračevanje z odpiranjem oken nad 19 stopinj, zato pred mesecem dni izdana nova navodila šolskega ministrstva (lani poleti so šolam svetovali, naj zračijo čim pogosteje) zdaj priporočajo, naj zaradi mraza učilnice zračijo med odmori oziroma takrat, »ko s tem ne ogrožajo varnosti otrok«. Nova navodila so prišla po pritožbah učiteljev in učencev, ki so se morali v razredu ovijati v odeje, kape, šale, celo rokavice so si nadeli.
Praktični Avstralci v navodilih ministrstva za znanost, ki se naslanjajo tudi na tuje študije, šolam svetujejo, naj zračijo ne glede na mraz. Naj se vsi pač malo topleje oblečejo, pravijo, naj imajo delno odprta okna in odprta vrata učilnic. Da je potem prehrupno? Naj pa zmanjšajo hrup na hodniku.
Kako?
Najpreprostejši način zračenja: odprite okno. Vsaj eno. Raziskava harvardske univerze je pokazala, da že to, da priškrnete okna – če jih na primer odprete samo za petnajst centimetrov, to že pomeni IZU pet, torej petkratno menjavo zraka na uro. Povprečno prezračevanje doma, so namerili, je 0,5 IZU.
Še učinkoviteje kot odpreti eno okno je, da jih odprete več, po možnosti na nasprotnih koncih stanovanja. Odprite čim več oken čim bolj na široko, odprite tudi balkonska vrata. Vključite ventilator v kopalnici, če ga imate, in napo v kuhinji. Pozimi vključite gretje in odprite okna le do polovice. Ja, seveda je to energijsko potratno, je pa bistveno varneje kot sedeti na toplem v postanem zraku. Temeljito prezračite stanovanje po vsakem obisku – če jih že imate, kljub temu da se je veliko varneje odreči obiskovalcem.
Vrata prostorov morajo biti odprta, da ustvarite prepih. Kdo pa pravi, da ne morete imeti vetra v laseh tudi v notranjosti hiše? V večnadstropni hiši odprite najnižja in najvišja okna. Zraku lahko pomagate krožiti tudi z ventilatorji, ki pihajo v tisto smer, kamor se premika zrak. Kako ugotovite, kam se premika zrak? Opazujte premikanje zaves ali pa v roki podržite čisto lahko tkanino. Tretja možnost, iz rok izpustite papirčke in opazujete, kam jih bo odneslo.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
