Božo Repe je profesor zgodovine na ljubljanski filozofski fakulteti in eden vodilnih strokovnjakov za področje slovenske novejše zgodovine. S profesorjem Repetom smo se pogovarjali o osamosvajanju Slovenije, procesu, ki mu letos s kolegi zgodovinarji posveča veliko svojega časa. Po drugi strani je Urad vlade RS za komuniciranje zagnal lasten poseben spletni portal, na katerem lahko iz dneva v dan beremo tako o dogodkih izpred treh desetletij kot tudi intervjuje z nekaterimi akterji tega zgodovinskega obdobja. V tem projektu Repeta ni zraven, izbor pisateljev in sogovorcev pa daje bolj vtis propagandnega kot zgodovinopisnega projekta.

»S temi 30 leti se zgodovinarji zdaj že nekaj časa ukvarjamo, znanstveno in strokovno. Stanje v Sloveniji je sicer danes zelo podobno, enako ali morda celo hujše kot v preostalih naslednicah nekdanje Jugoslavije. Tudi tam se gradi neka etnocentrična mitologizirana zgodovina, ki sploh ne upošteva širšega konteksta, kjer se ljudje delijo na junake in izdajalce. To ni nekaj novega.«

Do napovedane gradnje Muzeja slovenske osamosvojitve, ki ga je napovedal minister za kulturo Vasko Simoniti, je Repe zelo kritičen, saj poudarja, da »imamo tri muzeje, ki se ukvarjajo z novejšo zgodovino. Po enega v Ljubljani, Mariboru in Celju. Vsi trije so kompetentni, vsi trije imajo gradivo. Gre pravzaprav za idejo o nekem moderniziranem spominu revolucije, kot si ga je prejšnja oblast zamišljala konec 70. in v začetku 80. let. Se pravi, tukaj gre za neki konstrukt zgodovine, ki naj bi prežel narod skozi šolski sistem, skozi izobraževanje, skozi medije, skozi spomenike ... To se zgodi ob vsakih prelomih, ampak družbe, ki so zrele, gredo potem čez to in po tisti prvi evforiji se običajno vzpostavi nek realen odnos. No, pri nas se zdaj vračamo tam nekje na začetek 90. let.«

Namesto novih muzejev bi tako bilo bolje vložiti sredstva v resno in strokovno preučevanje novejše zgodovine. Repe pravi, da je »stroka angažirana, je pa res, da se v to ne vlaga denarja oziroma se vlaga v neke ideološko ciljne stvari, ne pa v samo znanost. Tudi projekti se zavračajo. Lani sem prijavil projekt o 30 letih Slovenije, pa je bil zavrnjen, češ da je preveč ambiciozen, da ga ni mogoče izpeljati. Kar se zdaj dogaja – in kar se bo dogajalo v tem letu pod izrazito taktirko zdajšnje politike – je to, da se želi določiti način interpretacije zgodovine in vsi, ki na to gledamo drugače, ki pač poskušamo to obdobje prikazati kot vsako drugo obdobje, smo tukaj ne samo nezaželeni, ampak demonizirani. Tako pač žal to gre, in dokler bo ta vlada na oblasti, bo tako najbrž tudi ostalo.«

IMG_1131
Sašo Švigelj
"Zgodovino je treba gledati v nekem sosledju, zdaj pa se hoče vse to odrezati in začeti leta 1990

S profesorjem Repetom smo se dotaknili samo nekaj aspektov osamosvajanja, kolikor nam je omogočal čas. Primanjkljaj kontekstualizacije zgodovinskih okoliščin je tisto, zaradi česar nasprotuje interpretaciji osamosvojitve, ki se jo javno propagira, saj ta zanemarja ozadje in kontekst, ki sta nujno obvezna za razumevanje, kako smo prišli do leta 1990: »Vsa zgodba je v tem, da se pravzaprav želi izbrisati en del zgodovine, ki je tukaj ključen in brez katerega osamosvojitve ne bi bilo. Želi se izbrisati vse obdobje od druge svetovne vojne dalje. Pustimo ideologijo, naj jo ima, kdor jo hoče, ampak dejstvo je, da je slovenske država nastala med drugo svetovno vojno. Država s svojimi institucijami, volitvami, denarjem, strukturo, celo s svojim znanstvenim inštitutom. Po vojni je Slovenija dobila svojo državnost znotraj Jugoslavije. Bila je ena od šestih republik s svojo skupščino; prvič v zgodovini je dobila svoj parlament, svojo vlado, ki je bila, če gledamo zgodovinsko, sicer druga, ker smo prvo imeli tik po prvi svetovni vojni. Več kot 20 let je trajal zelo trd boj za to, da je bila z ustavo leta 1974 dosežena resnična federalizacija Jugoslavije, in od takrat naprej je Slovenija imela vso državno strukturo. Sama osamosvojitev ni prinesla nič novega; iz teritorialne obrambe je bila ustvarjena vojska, celovito pa je slovensko ozemlje zaščitila že slovenska milica leta 1989 ob napovedanem mitingu resnice v Ljubljani s tako imenovano operacijo Sever.«

»Se pravi, da je bil to dolg proces, državna struktura pa je bila z izjemo nekaj elementov že zgrajena. Ena od teh izjem je bila zunanja politika, ki je bila pač omejena na sosednje države. Ta osamosvojitev ni prišla iz nič, ampak ves ta del se zanika – zanika se tudi ves boj v drugi polovici 80. let, da v Sloveniji ne bi bile uvedene izredne razmere. Vsaj tri konkretne primere poskusov državnih udarov v obliki uvedbe izrednih razmer v Sloveniji poznamo. Prvič ob procesu JBTZ, kjer je bil v resnici cilj slovensko vodstvo, potem ob sprejemanju ustavnih amandmajev leta 1989 in nato še ob večstrankarskih volitvah aprila in maja 1990. Trikrat je Jugoslovanska ljudska armada imela konkretne načrte in trikrat se je umaknila. Če bi prišlo do uvedbe izrednih razmer ali rušitve slovenskega vodstva, bi bila to samo še ena liberalizacija in Jugoslavija bi še dolgo obstajala, čeprav bi verjetno prišlo do notranjih konfliktov in medsebojnih vojn. Ampak za Slovenijo bi bil odhod neprimerno težji. Zgodovino je torej treba gledati v nekem sosledju, zdaj pa se hoče vse to odrezati in začeti leta 1990. Po tej interpretaciji so ljudje, ki so branili Slovenijo, izdajalci, potem pa so pač prišli neki junaki, ki so Slovenijo osvobodili.«

Profesor Repe kot najbolj ideologiziran del zgodbe izpostavlja vojaški aspekt, za katerega pravi, da nima nobene osnove v realnosti: »Ko so se začele zaostrovati zadeve, je JLA želela razorožiti teritorialno obrambo, kar ji je na Hrvaškem uspelo, v Sloveniji pa le deloma. Ni šlo za to, da ga je vzela, kolikor je že večina tega orožja tako ali tako bila v skladiščih JLA, en del pa je bil tudi pri občinah, pri štabih TO ... Tukaj je ta glavni očitek, da se slovensko predsedstvo ni pravi čas odzvalo, a morate vedeti, da to ni bilo tako preprosto. Koliko je bilo to orožje res pomembno za poznejši boj, je težko soditi – mnogi menijo, da ne tako zelo, saj so navsezadnje v istem času že prodajali orožje Hrvatom. Sicer pa se je konflikt z armado ves čas stopnjeval, bilo je veliko napenjanja mišic z obeh strani. JLA je ugotovila, da jugoslovanskega predsedstva ne bo prepričala o uvedbi izrednih razmer v Sloveniji, zato je po razglasitvi prepričala vlado, da je ta izdala ukaz o zasedbi mejnih prehodov, kar je JLA izkoristila za intervencijo. Ob tej intervenciji se je v JLA začel osip znotraj takrat še multietničnih sil, kot drugo pa te vojaki sploh niso vedeli, kaj je njihov cilj. Ob neuspehu in ponižanosti vojske je bila v bistvu prava nevarnost morebiten maščevalni udar na Slovenijo z letalstvom, a do tega ni nikoli prišlo. Ključno je bilo to, da je posredovala mednarodna skupnost, tako da je bilo s pogajanji na Brionih končana vojna. To je bila tudi edina uspešna intervencija mednarodne skupnosti.«

božo repe
Sašo Švigelj
"Želi se določiti način interpretacije zgodovine in vsi, ki na to gledamo drugače, smo tukaj ne samo nezaželeni, ampak demonizirani."

Kljub poznejšemu bridkemu koncu so bili Slovenci še v sredini 80. let večinsko naklonjeni Jugoslaviji in so jo tudi dojemali kot svojo državo. Repe pojasni, da so bile politične in ekonomske krize, ki so sledile, ključne za spremembo javnega mnenja, pri čemer pa ne smemo pozabiti na mednarodni kontekst: »Jugoslavija je zašla že po Titovi smrti v krizo. Ta kriza se je nakazovala že v času njegove bolezni, ampak niso hoteli spremeniti ničesar, dokler je veljalo prepričanje, da bo tudi po Titu – Tito, samo na njegovem mestu je bilo mišljeno skupno predsedstvo. A ta sistem ni funkcioniral in je nastopila politična kriza. Še hujša je bila ekonomska kriza, ker se je Jugoslavija konec 70. let zadolžila v znesku, ki je sicer malenkost proti temu, kar zdaj dolguje samo Slovenija, a takrat je bil to dolg, ki ga Jugoslavija ni zmogla poravnati. Ker je veljala ureditev, v kateri je država odgovarjala za dolgove, denar pa so dobile republike, ki ga potem niso bile zmožne vračati, je ta denar šel v razne politične investicije. Ob vsem tem je potekal proces evropskega združevanja, v katerega Jugoslavija, čeprav je imela zelo ugoden položaj in poseben gospodarski sporazum z Evropsko gospodarsko skupnostjo, ni želela vstopiti. Ekonomska kriza se je vse bolj kazala v pomanjkanju in raznih administrativnih ukrepih. Treba je vedeti, da se je Slovenija konec 70. let približala Avstriji na približno 80 odstotkov kupne moči, potem pa je v kriznih 80. letih ta padla pod 50 odstotkov in odtlej pravzaprav nismo bistveno dohiteli držav, s katerimi smo se primerjali. To je spet ena od teh zgodb 30 let Slovenije, ki pa so jo dohitele Češka, Slovaška in neke vzhodnoevropske države, ki so bile v razvoju 20 in več let za nami.«

»S temi evropskimi integracijami je izginjal tudi strah pred večnimi slovenskimi sovražniki, torej Nemci in Italijani. To je zelo važen element. Jugoslavija je bila ščit Slovencev, ki bi jih sicer po prvi vojni razkosali in bili bi manjšine. Ko je ta strah pred zunanjimi sovražniki začel izginjati, se je začel pojavljati strah zlasti pred Srbi in centralističnimi politikami Slobodana Miloševića, ki je znotraj Jugoslavije dobival prevlado. V teku je bila ekonomska vojna, ker so Slovenci podprli stavkajoče albanske rudarje na Kosovu, srbski časopisi so Slovence pošiljali, naj gredo iz Jugoslavije, slovenski politiki pa se v Beogradu niso več počutili varno. Takšne države seveda nek povprečen človek ne more več čutiti za svojo. Tu bi poudaril, da vendarle odnos Slovencev do Srbov ni temeljil na nacionalnem sovraštvu, v primerjavi s Hrvati in Srbi ali Srbi in Albanci, pač pa je šlo za dva popolnoma različna pogleda na razvoj Jugoslavije.«

Na notranjepolitični sceni Repe identificira proces nacionalne homogenizacije, ki pa začne potekati na zelo nenavadne, nepolitične načine: »Prva takšna homogenizacija se zgodi ob akciji Podarim-dobim, športno-loterijski akciji, s katero so Slovenci zbirali denar za alpsko reprezentanco, ker zanjo ni bilo zanimanja na jugoslovanski ravni. Druga homogenizacija pa se zgodi ob turistični akcija Slovenija - Moja dežela, ki je bila še najuspešnejša ravno interno. Hkrati se je začela homogenizirati tudi politika ob poskusih JLA, da uvede izredne razmere kot na Kosovu, nato ob podpori četverici ... Torej na političnem polju se najprej začne homogenizacija skozi mirovna, ekološka, protijedrska, civilnodružbena gibanja in se potem postopoma oblikuje neka opozicija, pri formiranju katere ima zelo pomembno vlogo tudi (sub)kultura. Iz alternativnih gibanj se oblikuje kritično mišljenje, kar še ni politika v klasičnem smislu, je pa zagovarjanje pravic, širjenje misli. Ob tem imate še tako imenovano meščansko opozicijo zlasti v društvu pisateljev, okoli Nove revije ... In iz tega nato nastanejo zveze, predhodnice strank. Prva je bila leta 1988 Slovenska kmečka zveza, ki jo je vodil Ivan Oman. Tako rekoč vse stranke, ki se nato oblikujejo po Jugoslaviji, so nacionalne stranke in vse izhajajo iz nacionalnih, ne jugoslovanskih pozicij. Ko je spomladi 1990 zmagal Demos, se je okrepila ideja, da ni videti izhoda iz Jugoslavije, ki se vse bolj pogreza v spopade.«

IMG_1137
Sašo Švigelj
"Če nisi zmožen razumeti svoje zgodovine, potem ne moreš percipirati sedanjosti in prihodnosti."

Pomembno je poudariti, da slovensko osamosvajanje ni potekalo v vakuumu, pač pa ravno v obdobju velikih sprememb na zemljevidu Evrope ob koncu hladne vojne. Repe v tem tudi identificira razlog, zakaj so sploh velike sile po začetnem upiranju dopustile razpad Jugoslavije. Zveza komunistov je dokončno razpadla na 14. izrednem kongresu, ki ga je slovenska delegacija protestno zapustila, saj so bili njeni predlogi vselej zavrnjeni. Repe pojasnjuje, da so bile osnove slovenskega predloga »politični pluralizem, tržna ekonomija s socialno državo, usmerjenost v Evropo in spoštovanje človekovih pravic, poleg tega so imeli še zahteve o ukinitvi smrtne kazni, depolitizaciji armade, ločitvi države in partije ... Oni so šli s tem na kongres brez velikih iluzij, da bodo lahko karkoli spremenili. Tam so bili rdeči in zeleni kartončki za glasovanje in na vsak slovenski predlog so se večinsko dvignili rdeči. V šali bi dejal, da če bi takrat Slovenci prosili za kavo, bi vsi dvignili rdeče kartone. V slovenskem primeru je bila ključna taktika. Zakaj? Če bi namreč Slovenci šli, drugi pa ostali, bi to pomenilo, da so separatisti. Po tej percepciji bi Slovenija ostala recimo kot neka Katalonija; država, ki je razglasila samostojnost, a je nihče ne priznava. Zato je bilo ključno pokazati, da smo za Jugoslavijo, a za reformirano Jugoslavijo in reformirano Zvezo komunistov, tako da nihče ni mogel reči, da se Slovenci niso trudili. In to je potem dalo osnovo tudi Hrvatom, da so lahko sledili.«

Repe zato ob 30. obletnici Slovenije poziva k podajanju celotnih resnic: »Če nisi zmožen razumeti svoje zgodovine, potem ne moreš percipirati sedanjosti in prihodnosti, saj sta ti postavljeni na popolnoma zgrešenih temeljih, pravzaprav na neki izmišljotini o svoji sposobnosti, o svojem junaštvu, ne da bi stvari postavili v širši zgodovinski kontekst in upoštevali vse dejavnike. Ne moreš samopostrežno potegniti ven samo svojih junakov, ampak takšen koncept se v veliki meri razvija že vseh 30 let in v veliki meri to razvija tudi nacionalna televizija. Če malce spremljate televizijo, boste zelo hitro ugotovili, da imajo te tematike v svojem fevdu vedno isti ljudje, tako da se ponavljajo vedno iste floskule. Slika seveda tudi v medijih ni črno-bela. Ampak glede na to, kakšna je zdajšnja oblast, bo ob obletnici prevladoval mitološko-narodnjaški princip.«