Slovenija ima po vseh mednarodnih statistikah majhno zaporniško populacijo, hkrati pa ima po vseh mednarodnih kriterijih slabo zaporniško infrastrukturo. Če je zaupati informacijam Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij (Ursiks), je epidemija za rešetkami tukajšnjih zaporov pod nadzorom. Nekoliko drugačno sliko nam je naslikal obsojenec (njegovo identiteto hranimo v uredništvu), ki služi kazen v zavodu na Dobu pri Mirni. Po njegovem pričevanju namreč odgovorni ne komunicirajo z zaporniki o tem, kdo je bil okužen, zaradi česar pravi, da se pojavljata strah in obup med stanovalci zavoda, ki naj že tako ali tako ne bi bili zadovoljni z življenjskim standardom v dotrajanem in prenatrpanem objektu.

Rdeče cone tudi v zaporih

Ursiks je v pisnem odgovoru zapisal, da ima Zavod za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni v zaprtem režimu prostorsko zmogljivost 449 zaprtih oseb. »Te so nameščene v šestih bivalnih oddelkih, v sobah različne velikosti. Glede na epidemiološke razmere v zavodu se sproti presoja obseg bivalnih prostorov, v katerih se izvajata karantena in izolacija oziroma tako imenovani siva in rdeča cona. Teste na prisotnost virusa SARS-CoV-2 izvaja zdravstveno osebje Zdravstvenega doma Trebnje, ki v zavodu skrbi za zdravstveno oskrbo na primarni ravni.« Glede izvajanja PCR-testov so zapisali zgolj, da se izvajajo redno, ob pojavu simptomov, v zadnjem obdobju pa se izvaja tudi množično testiranje s hitrimi antigenskimi testi. Števila opravljenih testov od začetka epidemije nimajo, za zdaj pa je moral biti hospitaliziran le en stanovalec, okužen s koronavirusom. Iz urada varuha človekovih pravic smo dobili informacijo, da so tudi oni v zadnjem času prejeli nekaj pobud, ki se nanašajo na obvladovanje epidemije v zaporih, a o njih še ne morejo poročati, dokler ne dobijo odgovorov ustreznih organov.

Za zidovi

Poznavalec, ki je govoril za Svet24 pod pogojem anonimnosti, je pojasnil, da je Dob prezaseden objekt, v katerem je svojčas v sobah za osem bivalo tudi do 16 stanovalcev. Zato pozdravlja protikoronski ukrep, ki je zavodom omogočil, da (začasno) prekinejo služenje kazni določenim nenevarnim posameznikom. Ta instrument je bil po njegovem mnenju do neke mere zlorabljen, pa vendar smiseln v danih okoliščinah.

Stisko zapornikov in našega vira znotraj zavoda na Dobu je v vsakem primeru treba razumeti, saj nekateri že več kot sto dni niso imeli možnosti videti najbližjih. V zavodu so nekoliko poskušali omiliti to težavo s poskusnim programom videoklicev. Pri teh zaporniki ne uživajo zasebnosti kot pri navadnih klicih, razlog pa je po zagotovilih Ursiksa preprečitev zlorab ali poškodovanja tehnične opreme. Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij zaporu nalaga, da zaporniku omogoči telefonske stike z najbližjimi. Čeprav gre za pravico slehernika, pa ta ni zastonj in še vedno komunikacijo plačuje stanovalec iz svojega žepa prek posebnih kartic, na katerih ima vnaprej zapisane številke oseb, s katerimi lahko kontaktira. Poleg številk najbližjih lahko na seznam doda tudi morebitne druge kontakte, za kar pa potrebuje privolitev direktorja. Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij namreč direktorju daje proste roke pri tem, koliko svoboščin bo deležen vsak posamezen obsojenec, torej s kom se bo lahko pogovarjal in kako dolgo.

Direktor je odločevalec

bojan majcen
STA
Trenutni direktor zavoda na Dobu je Bojan Majcen.

Naš poznavalec pravi, da formalno odgovornost za te odločitve nosi direktor, ki pa v praksi deluje zgolj po priporočilih zaposlenih z bolj neposrednimi stiki z zaporniki. Pri tem je naloga direktorja, da odpravlja morebitne nepravilnosti in neravnotežja. Kot pravi poznavalec, so slovenski zapori praviloma liberalni, ko pride do teh svoboščin. Stike omejuje samo, če se oceni, da gre za vprašanje varnosti, ne pa denimo kot kazensko sankcijo za neprimerno vedenje, saj za to seveda obstajajo drugačni ukrepi. Do morebitnega snemanja klicev po njegovem prepričanju ne pride tako rekoč nikoli. Da v mednarodnem kontekstu Slovenija spada med bolj liberalne države na področju izvrševanja kazenskih sankcij, je za Svet24 potrdil tudi Rok Hacin s Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru.

Naš poznavalec dogajanja pravi, da so bile včasih telefonske povezave z zunanjim svetom mnogo bolj zamejene, zdaj pa so praviloma telefonske govorilnice dostopne ves dan. Kljub temu je bil naš vir iz zavoda po komaj dveh minutah pogovora z nami primoran prekiniti klic zaradi pritiska enega od paznikov, češ da si je vzel že dovolj časa. Mobilne naprave in dostop do interneta so v zaporih strogo prepovedani, a po prepričanju poznavalca je na Dobu trenutno vsaj 30, če ne več, nezakonito vnešenih mobilnih naprav.

Nove kapacitete

Tako naš poznavalec kot Hacin menita, da bo novi ljubljanski zapor v Dobrunjah, ki bo predvidoma zgrajen v nekaj letih, znatno pripomogel k razbremenitvi obstoječih zavodov, med katerimi je mnogo takšnih, ki so v starih objektih, ki so absolutno neprimerni za bivanje. Trenutna zdravstvena kriza daje tudi priložnost za premislek o zdajšnji ureditvi. Hacin vztraja, da bo zapiranje ljudi v zavode tudi v prihodnje smiselno, saj nekateri obsojenci predstavljajo nevarnost, da bi jih lahko pustili na svobodi. Je pa sam zagovornik določenih reform, predvsem kot problematične vidi kratkotrajne kazni: »V tako kratkem obdobju je praktično nemogoče doseči resocializacijo posameznika, hkrati kazen ni dovolj stroga, da bi imela odvračalni učinek.« Glede prekinitev kazni in predčasnega odpusta, ki sta bila podeljena številnim obsojencem med epidemijo, Hacin pravi, da bomo morali počakati in videti, koliko izmed njih se bo vrnilo v zapore. »Če stopnja povratništva pri teh osebah ne bo višja, kot je to običajno, bo to dober kazalec, da se lahko izrekajo milejše kazni oziroma da bi lahko sodišča številne obsojence kaznovala drugače, in ne z zaporom.«

zaopor, dob
STA
Zapor na Dobu od oktobra ne sprejema zunanjih obiskovalcev.