Novice Svet24

Osebni arhiv

Že med doktorskim študijem v Ljubljani na Inštitutu Jožef Štefan jo je raziskovalna pot vodila najprej za pol leta v Avstralijo na Inštitut Peter MacCallum Cancer Centre, po doktoratu je bila za tri mesece povabljena na Medicinsko fakulteto na Reki, kmalu zatem pa je za tri leta in pol dobila mesto raziskovalke na Cambridgu. Po vrnitvi v Slovenijo se na tej strani Alp ni zadržala dolgo, temveč je vodji raziskovalne skupine sledila na Portugalsko. Tam je zadnja štiri leta delala na Inštitutu za molekularno medicino, kjer je v prvem valu epidemije tudi prostovoljno pomagala pri analiziranju odvzetih vzorcev virusa SARS-Cov-2. Novembra (zdaj že lani) se je vrnila v Slovenijo, na Fakulteto za kemijo in kemijsko tehnologijo, kjer poučuje imunologijo.

Bistvo odpornosti je v črevesju

Njeno področje so celice ubijalke in citotoksične T-celice, pozneje se je usmerila predvsem na študij imunskega odziva v črevesju – kako znajo v tem kompleksnem sistemu na različne imunske izzive odreagirati imunske celice. Naše črevesje je pomemben ekosistem in je bistvo naše odpornosti. »Divja narava ima svoj ekosistem, v katerega ljudje čedalje bolj posegamo in ga izrabljamo, prav tako z leti tudi ekosistem v črevesju uporabljamo po svoje in ga s tem spreminjamo. Če si ravnovesje v njem porušimo, na primer z antibiotiki, je svetovano jemanje probiotikov. Sliši se preprosto in radi bi, da bi tako tudi bilo. Probiotike, ki vam bodo dobro deli, je treba preizkusiti. Neki probiotik bo pri meni deloval drugače kot pri vas, z vašim načinom prehranjevanja. Poskusite tri različne in opazujte učinek. Najboljše pa je, da zdravo črevesno floro vzpostavite s kakovostno izbiro hrane, izogibajmo se tisti z gensko spremenjenimi organizmi ter stresnim dejavnikom. Stanje našega črevesja je odraz našega življenjskega sloga.«

V gensko spremenjenih organizmih nekateri vidijo našo prihodnost, a Špela Konjar priznava, da je še veliko nepreverjenih stvari ali kombinacij, ki jih ne bomo mogli nikoli povsem dojeti, med njimi recimo sovplivanje antibiotikov in gensko spremenjenih organizmov pa kombinacije gensko spremenjenih organizmov in stresa. »Zato je najbolje, da se vrnemo k načinom od prej – torej nazaj k naravi – saj je to delovalo dobro in je tak pristop omogočal našemu organizmu naravno zaščito, ki pa jo izgubljamo. Ko so v različnih poskusih nekaterim izzivom (diete, antibiotiki …) izpostavili miške, so se tiste iz narave veliko bolje odzvale in niso razvijale patologije kot miške, vzgojene v laboratoriju. Seveda sem za to, da se znanstveniki še naprej trudimo raziskovati in poskušamo doumeti zapletene procese, ampak narava je močnejša od nas. Vzpostavila je procese, ki delujejo, in nekaterih od njih ne bomo mogli nikoli zmanipulirati.«

Skrbno izbirajte hrano

Za skrbno izbrano, torej kakovostno hrano ne moremo reči, da bolezen ravno ozdravi, gotovo pa pomaga, da smo bolj odporni. »Pri prehranjevanju je pomembno ne samo, da jemo tisto, kar je zdravo ali je morda trenutno celo samo modna muha, ampak tudi tisto, kar nam je všeč po okusu. Spomnim se, da se je moja mati ob obisku Lizbone čudila, zakaj ne nakupujem na lokalni tržnici, kjer so pridelke prodajali okoliški kmetje. Tam sem nato po njeni zaslugi naletela na jagode, katerih okus me je ponesel v moje otroštvo. Tega okusa že desetletja nisem doživljala. Danes ga v jagodah s trgovinskih polic ne prepoznaš več, a na portugalski tržnici sem ga našla,« se zasmeje sogovornica. 

Strah odpira pot virusu

S strahom prežeto družbeno ozračje ne koristi k odpornosti. So prestrašeni ljudje res bolj dovzetni za viruse? »Strah je oblika stresa in ta slabo vpliva na imunski sistem. Stresno je, ker vemo, da se koronavirus hitro prenaša, še posebno je to težko za ljudi, ki delajo na izpostavljenih delovnih mestih, kot na primer prodajalke in prodajalci. Na začetku epidemije sem si rekla: pa dobro, ko bom stopila iz stanovanja, je tako, kot da bi vstopila v celični laboratorij. V njem moraš paziti, kako in kje kaj primeš, da se ne zgodijo prenosi, vendar imamo tako vedenje raziskovalci v laboratoriju že v podzavesti. Sprva mi je bilo domala hecno, da se bom tako kot v laboratoriju vedla tudi v trgovini, na tržnici. Bom morala uporabljati isto miselnost? Ja, bom morala. A prodajalka, ki v trgovini postreže 200 ljudem na dan, nima časa, da se pazi na tak način, in ji to povzroča veliko večji stres.«

Na začetku epidemije je svojemu očetu razložila: če boš slabo spal, slabo jedel, če boš malo pil, če se ne boš dovolj gibal in ne boš imel ustaljenega ritma, boš dovzeten za katerikoli virus, da razvije patologijo. Veliko bolj, kot če si v dobri psihofizični kondiciji, pri čemer je ob morebitni okužbi večja verjetnost, da boš okužbo preživel asimptomatsko.

Kaj pa cepljenje? 

V javnosti se pojavlja veliko nezaupanja in strahu v novo tehnologijo cepiv. Kaj o tem meni sogovornica? »Zdi se mi dobro, da cepivo pride in da se ljudje umirijo. Takole ne bo šlo več dolgo, ker so ljudje že utrujeni od vsega skupaj. Glede varnosti cepiva pa verjamem, da imamo v Evropi še vedno dobre institucije, kot je EMA (European Medicine Agency), in da nečesa, kar bi škodovalo, ne bodo spustili v uporabo. Dolgoročno pa menim, da pandemij ne moremo rešiti s cepivi. Vemo, kako se ti preskoki virusov dogajajo: s krčenjem divje narave (ki se iz leta v leto stopnjuje) prihajamo v pogost stik z divjimi živali, živimo v gosto naseljenih mestih in veliko potujemo. Ti trije faktorji lahko prinesejo novo pandemijo.«

In kaj bi svetovala tistim, ki so covid-19 uspešno in brez večjih zapletov že preboleli – ali naj se cepijo? »Najprej bi preverila protitelesa za SARS Cov-2 v krvi, in če imajo visoko raven teh protiteles, cepiva po mojem mnenju ne potrebujejo.«

Lekcija za človeštvo

»Najraje bi videla, da trenutno epidemijo človeštvo vzame kot lekcijo. Preveč posegamo v divjo naravo, preveč stikov imamo z virusi iz narave, ki ima na zalogi še 1,5 milijona virusov. Virus SARS-Cov-2 se je začel leta 2019, SARS-Cov-1 leta 2003 in obakrat je na človeka preskočil z netopirja ter, kot občutimo, je zmotil ves svet. SARS CoV-1 in SARS Cov-2 sta genetsko homologna v 95 odstotkih, zato bi lahko rekli, da je SARS-Cov-2 optimizacija SARS-Cov-1, ki jo je naredila narava. Vendar ne zato, ker bi to hotela, ampak ker smo jo izzvali. Opažamo, da imajo zaradi tega največje težave ljudje s kroničnimi boleznimi, pri čemer se moramo zavedati, da imamo veliko kroničnih bolnikov tudi že v generaciji med 35. in 44. letom (okoli 20 %), do 75. leta pa je takih že 80 odstotkov. Torej smo za viruse res lahka tarča. Sami smo si skopali globoko in nevarno luknjo: na eni strani smo z nezdravim načinom življenja oslabili sebe, svoj imunski sistem in na drugi strani z zajedanjem v prostor divjih živali tudi okolje. Takšne krize, s katero se spopadamo, si ne moremo več privoščiti.«

Virus in podnebje – ista zgodba

Za svoje delovanje divjo naravo absolutno potrebujemo, da lahko živimo v akvariju, imenovanem planet Zemlja, pravi Špela Konjar in opozarja: »S krčenjem narave in škodo, ki ji jo povzročamo, lahko pričakujemo, da bo spet udarila. Napovedujejo, da bi morali v prihodnjih enajstih letih spremeniti način življenja, kot ga poznamo, če se želimo izogniti požarom, dvigu morske gladine in vsem podnebnim katastrofam. Zato je za ukrepanje, za spremembo našega življenjskega sloga in razmišljanja, za maksimalno uvidevnost do narave edini pravi čas – zdaj! Virus je naš prebuditveni klic. Daje nam možnost, da bomo v prihodnosti živeli mirneje in v simbiozi z naravo. Kako velike in hude dokaze nam mora narava še predložiti, da bomo verjeli v takojšnje ukrepanje?«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana