Poznamo ga kot jedkega kritika nekaterih vladnih ukrepov, ki so neredko nesorazmerni, nesmiselni in protiustavni, in kot zagovornika državljanov, ki želimo vedeti, kaj vlada počne in kakšen je njen namen. Je bil covid-19 v številnih primerih krinka za kadrovske čistke, korupcijo in siljenje državljanov k pokorščini, ki bo veljala tudi po epidemiji, ko bomo imeli vrsto ekonomskih, socialnih, zdravstvenih in drugih problemov? Nekaj odgovorov vam je zapisal gotovo eden največjih strokovnjakov za ustavno pravo pri nas – z očitnim nagnjenjem do umetnosti, v knjigi lahko najdete tudi njegove verze.

Dr. Andraž Teršek je eden tistih redkih pravnikov, h katerim se novinarji pa tudi državljani v težavah zatekamo, ko so vsa druga vrata zaprta. Seznam njegovih objavljenih del je nepregledno dolg, piše odmeven blog, ogromno bere in citira številne avtorje (knjig si ne sposoja, ampak jih kupuje). Knjiga se ne začne s citatom kakšnega uglednega filozofa ali pravnika, ampak z znano pesmijo Toneta Pavčka, saj jo poznamo: Vsak človek je zase svet, čuden, svetal in lep, kot zvezda na nebu … Uvod je napisal policist.

V esejih, ki ne govorijo le o smiselnosti in nesmiselnosti vladnih ukrepov, novinarski svobodi in odgovornosti, revščini, spoštovanju in oskrbi starejših, o človečnosti tako imenovanih uradnih oseb in o zakonih, ki jih neredko narobe razumemo, se kaže kot rahločuten človek, ki tudi v očeh brezdomca prebere sporočilo, ki mu polepša dan. Knjiga seveda ni branje za lahko noč, vznemirila nas bo in nas pripravila k pritrjevanju ali zanikanju, kakor koga.

Čeprav ste strokovnjak za ustavno pravo, vas parlament ni potrdil za ustavnega sodnika, čeprav je bilo videti, da ste za večino strank sprejemljivi. To ljudi, ki nismo pravniki, bega – zakaj so odločitve o varuhih ustave politične in ne predvsem strokovne?

O naravi
Narava ni nikoli do konca sprta s človekom, pa naj ji ta povzroča še takšne krivice. Narava se ne spre s človekom, kot se človek spre z drugimi ljudmi ali sam s seboj. Vedno je nekje košček žive prirode, gredica, travnik, gozd, potok in reka, kamor lahko odpeljemo svojo ranjeno dušo na terapijo. A takrat je treba videti, kar je največkrat očem nevidno, in treba je znati poslušati – tišino.

Na tako vprašanje se mi ne zdi mogoče odgovoriti kratko. Problem ima več razsežnosti, vzrokov in razlogov. Zagotovo pa je nekaj izhodiščnih, temeljnih razlogov očitnih. V Sloveniji je dnevna, strankarska politika nekaj povsem drugega kot pristna politika, v pravem pomenu besede. Zato je tudi sintagma »etika politike« koncept. To nista samo dve besedi. V Sloveniji je to nekaj prevladujoče neobstoječega, če pomislimo na prerez dnevne politike kot takšne, kot celote, in na njene temeljne lastnosti. V Sloveniji ni niti državnikov, so pa funkcionarji. Tisto, kar se pavšalno in površno označuje kot politika, ni prava politika, niti ne postpolitika, ampak je dejansko antipolitika. To pa je velik in hud problem. Usoden. Tako kot velja na splošno v Sloveniji, velja tudi za ustavno sodišče: znanje, preverljivo in dokazljivo znanje in preteklo delo, etika, integriteta in veščine niso temeljni, najpomembnejši in odločilni kriteriji, po katerih bi se ravnali parlamentarni odločevalci. Nekateri se, preveč drugih nekaterih pa se ne. Nekateri se občasno ravnajo po tem, drugi nekateri tako rekoč nikoli ali zelo redko. Vse kaj drugega je bolj pomembno od tega: na primer izražanja simpatij do posameznih politikov in strank, slutnja simpatizerstva, osebna naklonjenost kandidatom in osebno mnenje o njih, pa naj bo pravilno ali zmotno, preverjeno ali izmišljeno ... Vračanje usluge za storjene usluge. Pa vse do umetnega, vsiljenega pripisovanja desnosti ali levosti, etiketiranja z eno ali drugo stranjo, ki sta v dnevni politiki vsebinsko skorajda izpraznjeni besedi. Delno gre tudi za pričakovanja, kako bo odločal posameznik, če pride na ustavno sodišče. Včasih gre celo za lobiranje. Marsikdaj gre za zlovešče in nedoraslo nagajanje. Včasih gre lahko tudi za maščevanje – ker na primer kandidat ali kandidatka nekoč ni nekomu na visokem položaju ali funkciji ustregla na nespodobno povabilo. Morda celo večkrat. Nekateri funkcionarji pogojujejo glasovanje s tem, da bi jih kandidat za to lepo prosil. Najtežje je priti na ustavno sodišče, če nisi od nikogar, če te nihče nima izključno in popolnoma za samo svojega, če staviš vse le na delo, znanje, veščine in integriteto in si v tem oziru nepredvidljiv, nenadzorljiv, neuklonljiv in nepodkupljiv. Včasih tudi dnevna politika koga, ki je zelo primeren za to funkcijo, raje pusti zunaj, tudi zato, ker pragmatično oceni, da bo občasno bolj koristen/na, ko bodo v danem trenutku koristna njegova/njena stališča in pojasnila. V jeziku politične filozofije in teorije demokracije bi temu rekli nekultivirana in nemišljenjska antipolitika. Niso vsi odločevalci taki. A jih je dovolj takih, da zmanjka glas, dva, štiri … Za izvolitev. Zato sem politikom in strankam, ki odločno in neomajno stojijo za mojo kandidaturo iz pravih, zgoraj omenjenih razlogov, iskreno hvaležen.

Neki nagrajeni policist je v svojem zahvalnem govoru poudaril, da njihov komandir zmeraj znova poudarja, da so najprej ljudje in potem policisti. Mar to ne velja za vse »uradne osebe«, ki tako ali drugače posegajo v naša življenja?

Moralo bi biti tako. A v praksi je žal drugače. Takšni ljudje so v izraziti manjšini. In to velja za vse poklice in za vsa področja družbenega življenja. Mi pa policisti, ki so Ljudje, povedo, da so pod neverjetnimi pritiski in da morajo pisati poročila, zakaj nekoga niso oglobili, ker se od njih pričakuje, da bodo tako ali drugače našli razlog, da bodo nekoga kaznovali. Če kaznujejo, pravijo, poročila in pojasnila niso potrebna. Prvi so v izraziti manjšini, drugi pa v večini in znatno pripomorejo k stanju in dogajanju v državi.

Če nesem smeti v ločevalne zabojnike na drugi konec vasi brez osebne izkaznice v žepu (kar redno počnem), me lahko policist ali oglobi ali opozori ali pa prijazno pospremi domov, da mu dokument pokažem. V enem od esejev v knjigi pravite, da nas nimajo pravice legitimirati brez razloga. Se imamo torej pravico upreti, če se to zgodi?

Seveda. Predpisi so jasni. A policist, ki zgledno opravlja svoje delo, ki razume razumljive in jasne predpise in ki je Človek, tega od vas nikoli ne bo zahteval. Ob prvem valu epidemije je policija naredila dober vtis. Za ta vtis sem ji v člankih in knjigi postavil, v prispodobi, simbolni spomenik. V tem drugem valu pa je ljudi izrazito pustila na cedilu. Ljudje tega ne bodo pozabili, verjetno tudi ne oprostili. Tega, kar imenujem policizem. Negativne posledice pa bodo po tem, ko bo te tragikomičnosti, ki je prerasla tudi že stanje farse, konec, najbolj občutili tisti, ki so bili tudi v tem obdobju zgledni nosilci uniforme in Ljudje.

Iz vaših zapisov veje sporočilo »naj država ljudem ne greni življenja, če to ni nujno potrebno«. Kaj vse med pandemijo po vašem ni bilo nujno potrebno?

Na kratko na tako obsežno vprašanje ni mogoče odgovoriti. Uvrščam pa med to popolnoma zgrešeno komunikacijo z javnostjo, zavržna ravnanja nekaterih najvišjih funkcionarjev vlade, nikakor pa ne vseh, posebno dveh … Pa pravno nevzdržne ideje in etično zavržni jezik kategorično odstopljenega ministra, nerazumni ukrepi, stvarno neutemeljeni ukrepi, neučinkoviti ukrepi, odsotnost resnih in natančnih analiz, študij, pilotskih projektov in preverjanj, pretiravanja, abotnosti, delovanje po liniji najmanjšega napora, rokohitrsko odločanje, prevelike pravne napake, poniževanje in strašenje ljudi, manipulacije, zavajanja, prikrivanja in laži … Tega ni mogoče analizirati v desetih vrsticah. Počnem pa to skoraj vsak dan v svojih objavah. Po delih. Redno na svoji spletni strani in Facebooku. In bom to najverjetneje še počel.

Državljane spravljajo ob živce nenehne spremembe, ki nikakor ne ustvarjajo vtisa dobrotljivosti vlade, ampak anarhičnost. Kar novinarji objavimo opoldne, včasih že zvečer ne velja več, kaj šele naslednji dan. Kaj menite pravniki o takšni hitri menjavi pravil, ki ji je nemogoče slediti?

O komentarjih na družabnih omrežjih
»Ali se tudi vam zdi zanimivo, da ljudje pod moj zapis zapišejo, da sem skrajno desničarski pravnik, drugi pa pod isti zapis, da sem skrajno levičarski pravnik? In sem vprašal sebe in nekatere druge ljudi: se tudi vam to zdi, no, zanimivo? Nemara hecno? Kaj je tisto vmes? Kdo sploh je človek? Ima človek pravico biti le človek?«

Ne vem, kaj menijo pravniki, ker pravnikov, razen dveh ali treh, že od marca ni opaziti in slišati. Še večji problem je, česa vsega se ne objavi. In kako se objavi tisto, kar se objavi. Statistike brez širšega in jasnega konteksta, gole številke, grožnje, strašenje, žaljenje, smešenje ljudi … Mediji kot vladni PR, namesto avtonomnega, neodvisnega, objektivnega in celostnega poročanja. Osupljivo je, da takšno vdajo, predajo in upogljivost javnih medijev lahko s tako lahkoto vzpostavita predvsem dva funkcionarja. In se ob tem tudi na ta način in na druge načine prepogosto norčujeta iz države in ljudstva. V 21. stoletju, z lahkotnostjo, kot bi delala potičke v peskovniku. O tem se bodo morda še pisale knjige.

In če omenim samo nekaj konkretnih zadev, o katerih še nameravam pisati. Nedoumljivo je, da izjava kategorično odstopljenega funkcionarja o tem, da se vsi smrtni primeri beležijo kot smrti zaradi covida, izzveni v prazno, kot bi izrekel željo po kozarcu vode. Nedoumljivo je, kaj se počne s PCR in hitrimi testi. Nedoumljivo je, kako se ravna z gospodarstvom, podjetniki, starši in otroki, družinami, šolstvom … Nedoumljivo je, kako svoje delo opravlja ministrica za šolstvo. Nedoumljivo je, kaj se napoveduje glede šol za čas po praznikih in kako se to napoveduje. In nedoumljivo je, da mediji ljudem ne povejo, da v drugih državah ni enako, da je v veliko državah zelo drugače. In da so sodišča drugih držav že o marsičem odločila in marsikaj razveljavila ali prepovedala. Evropska in ameriška. Tudi v tem smislu res živimo v balončku, v več pomenih te besede.

Kar veliko ste pisali o zadevah, ki so v »interesu javnosti«, pa tudi o odgovornosti novinarjev in varovanju virov informacij. So v interesu javnosti le velike korupcijske afere, trije otroci, ki jih je sodnica ukazala zarubiti in so se več kot štiri ure upirali, da bi šli k očetu, pa ne? Odvetniki so vložili tri prijave na ustavno sodišče in v vseh treh primerih je presodilo, da se s tem ne bo ukvarjalo. Pravice otrok ga torej ne zanimajo. Primer gotovo poznate?

O tem primeru je Matevž Krivic v enem stavku javno povedal vse, kar je za povedati. Da je to grozljivo, sramotno, zavržno in da bi bilo strogo sankcioniranje odgovornih nujno. Glede zaščite pravice do informacij javnega značaja pa imamo vsaj Informacijsko pooblaščenko, ki svoje delo opravlja odlično. Spletišče njenega urada je mesto za seznanitev s temi vprašanji.

Pravite, da ne nasprotujete uzakonitvi evtanazije, vsekakor pa bi morali pobudniki najprej vztrajati pri učinkoviti paliativni negi, ki je za zdaj nimamo. Zdravniki, ki evtanaziji nasprotujejo, so prepričani, da če bi bila paliativa brezhibna, ljudem ne bi prišlo niti na misel, da bi si želeli pomoči pri samomoru. Ampak to seveda ni res – vseh telesnih bolečin ni mogoče zadušiti, duševne pa še manj. Bomo torej čakali na urejeno paliativo, medtem pa bodo dovolj bogati hodili po čašo smrtnosti v Švico?

Tega ne vem. O paliativni negi sem letos pisal res veliko. In objavil veliko. To je neločljivi segment temeljne človekove pravice do življenja in do dostojanstva. V Sloveniji tudi na tem področju močno zaostajamo za minimalnimi standardi, ki jih je določila EU. To vprašanje sem v svojih člankih uvrstil med absolutne kratkoročne prioritete državnih pravnih politik.

Napisali ste, da se najraje pogovarjate s tistimi, ki mislijo drugače, ker je to zanimivo in se tudi kaj naučite. Se tisti, ki mislijo zelo drugače, želijo pogovarjati z vami?

O revščini
»Seveda veste, da bom rekel tudi to, da smo kot družba revni, osiromašeni, da životarimo. A reči to in biti tako privilegiran, kot sem sam, glede na ljudi, ki živijo v očitni in elementarni revščini, bi bilo skoraj žaljivo. Ne, najprej revščina kot taka. Najprej njena opredelitev kot neustavni položaj človeka, najprej močna socialna država, socialna ustavna demokracija, socialna liberalna demokracija, brez revščine, po ustavi. Potem pa vse drugo.«

Da. Zelo. Tisti, s katerimi se poznamo. Pa tudi vse več tistih, ki jih osebno ne poznam, pa mi pišejo pisma ali sporočila. A žal je primerno vljudnih in spoštljivih ljudi, ki pišejo, vse manj. Izrazito prevladujejo vprašanja, postavljena kot zahteve, s pričakovanjem, da sta moj odgovor in pro bono delo za druge ljudi nekaj samoumevnega. Tudi lenobe je preveč: večina raje hitro napiše obsežen mail, kot si vzame deset minut, da najde že objavljeni odgovor ali pojasnilo. In drži, s pametnimi ljudmi, ki mislijo drugače, se najraje pogovarjam. S tem preverjam težo svojih argumentov, utemeljenost prepričanj, lahko popravim ali odpravim napake in napredujem. Takšne ljudi poznam. Če mi jih pri kaki temi zmanjka, jih poskušam poiskati. Rad se pogovarjam s pametnimi ženskami, ki me opozorijo na moje napake. Lahko je samo ena, napaka in ženska (smeh).

Razpredite nekoliko misel s konca eseja O poeziji »Andraž Teršek in Silvo Teršek (njegov oče, legendarni radijski novinar, op. S. G.) v medsebojnem molčečem in glasbenem sporazumevanju«…

Najraje se pogovarjam z molkom. Z energijo, ki seva iz človeka, s čutenjem druge osebe, z govorico telesa, obraza in oči. Tudi z dotikom. Preprosto je. Takšno komunikacijo imam najraje. Imam jo za najbolj pristno, iskreno in pomirjujočo.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_naslovka_02
Zarja Jana
Naslovnica revije Zarja Jana