Novice Svet24

Slovenski psihologi opozarjajo, da so zlasti otroci med zdajšnjo epidemijo v vse večjih psihosocialnih stiskah. Posledice večtedenskega ali celo večmesečnega omejevanja otrokovega in mladostnikovega običajnega življenja si težko predstavljamo. Zato mora biti preprečevanje teh posledic ena od prednostnih nalog, pravijo psihologi. Pri tem predlagajo tudi rahljanje ukrepov, in sicer da lahko že delno obiskovanje vrtca, šole ali univerze občutno blaži dolgoročne posledice, ki jih bodo otroci in mladostniki čutili še leta. Šola na daljavo pomeni socialno izključenost učencev iz kroga vrstnikov, iz načinov dela in življenja, ki jih predstavlja šola, in iz družbe. O teh temah smo se pogovarjali s Sebastijanom Einsiedlerjem, univerzitetnim diplomiranim psihologom, specializantom skupinske analize. Zaposlen je v Šolskem centru Novo mesto in trenutno opravlja delovne naloge, vezane na delovno mesto svetovalnega delavca in koordinatorja dijakov s posebnimi potrebami.

Ali bo zdajšnja osamitev, šola na daljavo, dolgoročno vplivala na njihovo socializacijo in njihovo znanje?

Dolgotrajni stres lahko povzroči tudi nastanek depresije in anksiozne motnje. Pojavijo se lahko stiske, ki se v nekaterih primerih lahko stopnjujejo do samomorilnih teženj. Pomembno pa se je zavedati, da se proces lahko vedno ustavi. Velikokrat je ravno pogovor največ, kar lahko storimo zase in za svoje bližnje.

Nedvomno je situacija, v kateri smo se znašli, za vse nas nekaj povsem novega. Trenutne omejitve občutno posegajo v našo vsakodnevno rutino in ustaljene vzorce odzivanja ter načine spoprijemanja z vsakodnevnimi obremenitvami, zato se lahko upravičeno sprašujemo in smo v skrbeh glede dolgoročnega vpliva tovrstnih posledic na nas. Vpliv bo mogoče konkretno znanstveno preverjati šele v prihodnosti. Toda vsako krizno obdobje v posameznikovem življenju daje možnost za napredek in razvoj, enako velja tudi za aktualno epidemijo, kjer se vsi skupaj in vsak zase srečujemo in na svojevrsten način spoprijemamo z novim koronavirusom. Razmere nam nedvomno predstavljajo pomemben vir stresa, ki ga sicer večina ljudi še zmore obvladovati brez resnejših posledic, pri nekaterih pa se lahko pojavijo tudi resnejše stiske in težave.

Posledice spremenjenih življenjskih razmer trenutno predstavljajo tveganje za duševno zdravje za celotno populacijo. Še posebej pri otrocih in mladostnikih, predvsem tistih, ki so že pred epidemijo imeli težave na področju duševnega zdravja. Tovrstne razmere lahko tako splošno kot bolj ranljivo populacijo pripeljejo do hudih obremenitev, ki jih pogosto sami ne zmorejo/-mo obvladovati.

Nekateri otroci in dijaki lahko utrpijo dodatne težave zaradi izključenosti iz šolskega okolja, umanjkanja popoldanskih aktivnosti, pomembnih drugih oseb v njihovem življenju, ki so zanje v predkoronskem času lahko predstavljale pomembne varovalne dejavnike za ohranjanje in vzdrževanje duševnega zdravja. Med te lahko štejemo tudi šolsko rutino, s pomočjo katere otroci in mladostniki, še posebej tisti s težavami v duševnem zdravju, lažje shajajo. Omejevalni ukrepi so torej bistveno posegli v zelo pomembne dele njihovega življenja, poleg vključevanja v vrstniške skupine tudi v učenje in igro.

»Kljub temu, da je za marsikoga naporna, je trenutna izolacija tudi priložnost, da se bolj povežemo z bližnjimi in s samim seboj, da se poglobimo v svoja doživljanja in občutja, mogoče prevrednotimo svoj sistem vrednot in ugotovimo, kaj je za nas resnično pomembno v življenju,« pravi Sebastijan. 

Kot glavne posledice zdajšnjega omejevanja lahko pri otrocih in dijakih (kakor tudi ostali populaciji) pričakujemo povišano stopnjo zaskrbljenosti in tesnobe, predvsem zaradi nejasnosti glede tega, kdaj se bodo ukrepi začeli sproščati, kdaj se bodo lahko vrnili v šolo. Povečano je lahko tudi doživljanje negotovosti in strahu, saj še vedno obstaja nevarnost okužbe in prenosa te na bližnje, ne vemo točno, kdaj bo epidemije konec. Prav tako lahko pričakujemo pojav žalosti zaradi pogrešanja brezskrbnega in »brezukrepnega« načina življenja, ki smo ga bili deležni in poznali pred epidemijo. Zaradi razsežnosti epidemije doma in po svetu se lahko počutimo nemočne in lahko hitro izgubimo občutek, koliko lahko vsak od nas dejansko pripomore k razvoju dogodkov, povezanih s covidom-19. Zaradi izgube vsakodnevne rutine, pomanjkanja smiselnih aktivnosti, omejenosti gibanja lahko ljudje doživljajo občutke dolgčasa, osamljenosti in tudi razdražljivosti, ki lahko vodijo tudi v jezo nad sprejetimi ukrepi, zamere do tistih, ki jih odrejajo, in/ali tistih, ki jih ne spoštujejo.

Z navedenimi občutji in doživljanji v trenutnih razmerah ni pravzaprav nič narobe. Gre nedvomno za zelo neprijetne, a hkrati povsem normalne in logične odzive na trenutno izredno dogajanje. Če pa mislimo, da so naša doživljanja, predvsem strahu in tesnobe, pretirana in nam ustvarjajo nelagodje, naj nas ne bo strah o tem govoriti in zaprositi za strokovno pomoč. Strokovnjaki na področju duševnega zdravja, ki so jim ti problemi dobro znani, lahko pomagajo.

Koliko je dijakov v Šolskem centru Novo mesto? Ali med njimi zaznavate več težav kot v preteklosti?

Na Šolskem centru Novo mesto je v šolskem letu 2020/2021 vpisanih 3238 dijakov. Trenutne razmere so najbolj neugodne za dijake zaključnih letnikov, ki izražajo največ skrbi glede pridobivanja znanja ter poteka splošne in poklicne mature. Menijo, da bi matura morala biti vsaj do neke mere prilagojena, saj delo od doma ne zagotavlja enakih pogojev usvajanja in utrjevanja znanja za vse, tako kot je to mogoče zagotoviti s poukom v šoli.

Tudi dijake nezaključnih letnikov skrbi izpolnjevanje pogojev za prejemanje Zoisove štipendije, saj je bilo že v preteklem šolskem letu odpovedanih kar nekaj šolskih in državnih tekmovanj. To pomembno otežuje izpolnjevanje enega od kriterijev, kjer morajo izkazati vsaj en ustrezen izjemni dosežek. Nekateri poročajo o težavah z dostopnostjo in kakovostjo internetne povezave, ki je lahko tudi preobremenjena zaradi večjega števila članov gospodinjstva, ki svoje delo opravljajo od doma. Poročajo o težavah s koncentracijo, pojavu telesnega nemira zaradi dolgotrajnega sedenja za računalnikom. Pogrešajo stike v živo, ki so zaradi omejitev močno okrnjeni. Opažajo vrednost in pomen pristnega človeškega stika v svojem procesu šolanja. Nekateri že obupujejo nad maturo, razmišljajo tudi o sovrstnikih, kako je tistim z različnimi posebnimi potrebami in s težkimi razmerami v družini.

Dolenjski list

Podobne skrbi imamo tudi strokovni delavci in se trudimo v danih okoliščinah priti dijakom kar najbolj naproti z namenom doseganja zanje pomembnih učnih ciljev. Na Šolskem centru smo se potrudili že med prvim valom epidemije dijakom zagotoviti računalniško opremo in možnost koriščenja mobilne internetne povezave za lažje udejstvovanje v pouku na daljavo.

Ali se dijaki obračajo na vas po nasvet oziroma pomoč? Kako jim lahko pomagate oziroma jim pomagate? Ali so po vašem mnenju svetovalne službe dovolj dostopne?

Ne glede na pričakovano povečanje stisk, vezanih na koronske razmere, imam občutek, da se dijaki manj obračajo na nas, kar je lahko zgolj posledica fizične odsotnosti dijakov v šoli. Verjamem, da dijaki vedo, na koga se v šoli lahko obrnejo in komu se lahko zaupajo v stiski. To je lahko zanje določen učitelj, njihov razrednik, svetovalni delavec ali kdo od drugih zaposlenih na šoli. Ko so v šoli, vedo, na katera vrata morajo potrkati, da pridejo v stik z želeno osebo. Predstavljam pa si, da je trenutno manjše iskanje pomoči lahko tudi posledica novega načina vzpostavljanja stika na daljavo, ki ga še nismo prevzeli kot sebi lastnega. Ker je v trenutnih razmerah nemogoče potrkati na prej omenjena vrata, se mi zdi, da dijaki lahko pogosteje ostanejo brez enega od varovalnih dejavnikov, ki ga za nekatere lahko predstavlja šolsko osebje. Zaposleni v okviru svetovalne službe smo dijakom seveda tudi v teh časih pripravljeni pomagati, saj razumemo, kaj ta izredna situacija lahko pomeni zanje. Dostopni smo po telefonu, elektronski pošti in dogovorjenih videokonferenčnih kanalih; ti so dober nadomestek stika v živo, ki sicer trenutno ni možen.