Koronakriza

Od kod bomo jemali, kje delali? Bomo zdržali?

Marija Šelek / Revija Zarja Jana
23. 11. 2020, 06.40
Deli članek:

Vlada je sprejema že šesti paket pomoči, a mnogim to ne bo pomagalo. Nekatere države za ljudi, ki jim je epidemija odnesla službo, vidijo rešitev v temeljnem mesečnem dohodku, vendar je ta pri nas kot izredna pomoč države zagotovljen tistim, ki izpolnjujejo določene pogoje.

Profimedia
Fotografija je simbolična

Gostinci, turistični delavci, kulturniki, odrski delavci, vsi, ki jim zaslužek zagotavljajo športne in prostočasne dejavnosti... Kje bodo jemali za položnice, kaj bodo počeli? Merklova je nemškim državljanom napovedala štiri dolge in hude mesece. Najbrž pri nas ne bo nič drugače. Zagovorniki univerzalnega temeljnega dohodka pravijo, da je zdaj gotovo čas zanj – za vse ljudi in brez pogojevanja.

Po besedah ministra za delo, družino in socialne zadeve Janeza Ciglerja Kralja je država s protikoronskimi ukrepi zaščitila 300.000 delovnih mest. Kaj se bo v prihodnjih mesecih dogajalo s tistimi, ki bodo izgubili službo, je odvisno od socialne politike, pravi doc. dr. Miroljub Ignjatović s fakultete za družbene vede, raziskovalec trga delovne sile. »Na eni strani poznamo liberalni model Anglije in ZDA, kjer je skrb za socialno varnost prepuščena posamezniku, na drugi strani pa je Evropa, ki temelji na drugih principih. Z močno socialno politiko prednjači Skandinavija, kjer skušajo dvigniti življenjski standard vsem prebivalcem, kontinentalna Evropa in z njo Slovenija pa skuša svojim državljanom pomagati v časih krize. Delodajalci lahko pomagajo različno – da zaposlenih ob prvih znakih krize ne odpustijo, ampak delo, ki ostaja, porazdelijo in skrajšajo delovni čas s 40 na 30 ur na teden. Tako delajo vsi in vsi prejemajo plačilo, četudi nižje. To je eden od načinov, kako lahko posamezniku v kriznih obdobjih omogočite, da ne izgubi službe. Preživetvene strategije posameznika so lahko različne: nekateri se bodo prepustili času in prejemali nadomestilo za brezposelne, druge bo morda preplavil obup in se bodo umaknili s trga delovne sile, tretji si bodo poskušali zagotoviti zaslužek tudi z delom na črno (siva ekonomija).«

Država, na pomoč!

To ni prva kriza, ki je v zadnjih 30 letih prizadela Slovenijo, pravi Ignjatović. »Je pa ta kriza drugačna. Medtem ko so bile prejšnje povezane z delovanjem gospodarstva (upadanje povpraševanja, prevelika ponudba …), govorimo sedaj o zunanjih dejavnikih, ki nam ne puščajo veliko možnosti manevriranja. Niste vi krivi za to situacijo, zunanji dejavniki so vplivali nanjo. Na vse to se navežejo stiske posameznika – ko porabi vse svoje prihranke, se znajde na robu. In tukaj mora nastopiti država. V liberalnih državah, kot so ZDA, bodo brezposelni brez prihrankov izgubljali stanovanja, hiše, postali brezdomci. V manj liberalnih državah pa je naloga države, da to prepreči in ohrani socialno varnost posameznika. Problem je v količini sredstev, ki so na voljo. Ne vem, koliko se bo Slovenija lahko zadolžila, moramo pa razumeti, da bo treba morebitne zadolžene milijarde tudi vračati. In ta denar bo treba najti, verjetno tudi z višjim obdavčevanjem zaposlenih in delodajalcev, kar ne bi rad navajal kot potreben ukrep, vendar pa bo to edini vir, če bo v proračunu zmanjkalo denarja.«

V Sloveniji ne bo tako dramatično

V ZDA beležijo 11 milijonov več brezposelnih kot pred epidemijo. »K temu prištejte še vse brezposelne od prej, pri čemer se drugi val epidemije v ZDA šele začenja. To pa pomeni, da bo verjetno prišlo do zapiranja gospodarstva in da se bo število brezposelnih še povečalo. Mnogo ljudi bo izgubilo nepremičnino, ker je ne bo moglo več odplačevati, revščina se bo poglobila (že zdaj je v ZDA revnih približno 35 milijonov ljudi). Vendar so ZDA poseben primer, v Sloveniji ne bo tako dramatično, se bodo pa stiske gotovo poglobile in kriza bo dolgotrajna. Tudi ko bodo enkrat iznašli cepivo, recimo čez eno leto, bomo kljub temu krizo čutili še dolgo. Pustila bo velike posledice, predvsem na mladih. Ljudje se bodo morali znajti in si poiskati delo izven svojih poklicev. Ko ni druge možnosti, bo treba poprijeti za tista dela, ki bodo na voljo. Trenutno cveti vse, kar je povezano z internetom, trgovina, dostava … Proces prekarizacije se bo nadaljeval,« napoveduje Ignjatović.

Stiska mladih

Številni študenti pri nas na žalost s svojim delom preko študentskega servisa krijejo ne samo svoje stroške za študij in življenje, temveč tudi pomembno prispevajo k družinskemu proračunu. Fundacija Študentski tolar je v prvem valu epidemije spomladi prejela več kot 200 vlog študentov v stiski. Iz števila oddanih vlog je razvidno, da je socialni položaj študentov v Sloveniji pogosto zelo slab, na kar v Študentski organizaciji Univerze v Ljubljani (ŠOU) vseskozi opozarjajo. Študentka Iva Meršnik iz omenjene organizacije pravi, da je 90-odstotni upad študentskega dela v prvem valu povzročil tudi bivanjsko problematiko – študenti niso imeli več denarja za plačilo najemnin in visoke življenjske stroške v prestolnici, vračali so se k staršem – nekateri tudi v slaba, celo škodljiva družinska okolja. »Na plan so prišle številne stiske, poraslo je nasilje v družini, za marsikoga je študentska soba v Ljubljani varno zavetje (za katero je treba v povprečju odšteti 300 evrov na mesec, op. a.).« 

Kljub temu da je ponudba najemniških stanovanj oziroma sob sedaj večja, pa najemodajalci ne dajejo nikakršnih popustov, kaj šele odpustkov.

V drugem valu je s študentskim delom vsaj malo bolje, saj je po besedah Saše Praček iz e-Študentskega servisa z 19 poslovalnicami po vsej Sloveniji ponudba študentskega dela padla »zgolj« za 45 odstotkov. Študenti so seveda ostali brez dela v vseh tistih dejavnostih, ki so se sedaj zaprle. Trenutno pa je na voljo okoli 750 prostih del, največ je povpraševanja za delo v administraciji, digitalnem marketingu, urejanju digitalnih vsebin, velika je potreba po zdravstvenih delavcih in mladih, ki razvažajo ter dostavljajo razno blago.

---

Kako boste preživeli?
Drugi »lock down« (zaprtje) je entuziastične gostince iz ljubljanskega bistroja Kucha potisnil v vihar bankrota. Kucho so odprli marca 2018 s pomočjo prijateljev in družin, brez kredita. Dobiček so vlagali v razvoj in izboljšanje delovnih pogojev: nakup opreme, najemanje novih ljudi, širjenje ponudbe, razvoj izdelkov, višanje plač in krajšanje delovnega časa za vse v skupnosti. Bili so na dobri poti in konec lanskega leta so začeli beležiti rekordne obiske. Zlati časi so trajali do marca letos. Prvi val epidemije jih je spravil v minus. Ker so delali, so si nakopali 50.000 dolga, če bi bili v prvem valu povsem pri miru, bi bil dolg nižji za 20.000. S takim bremenom so vstopili v poletje. Kaj pa pomoč države? Ukrepa čakanja na delo niso mogli koristiti, kajti državna »pomoč« deluje nekako takole: gostinci zalagajte za plače in država vam bo v roku od enega do treh mesecev povrnila 80 odstotkov denarja – ob predpostavki izplačevanja minimalne plače, in če prispevke plačate sami. Torej bi morali ob nič prometa zalagati 20.000 na mesec, tu so še najemnine in drugi stroški … V september so vstopili optimistično, a ni dolgo trajalo. Za kolikor toliko dostojno preživetje v letu 2020 in ob dveh zapiranjih bi potrebovali približno 80.000 evrov privarčevanega denarja. Septembrske plače so bile njihove zadnje. Gonilna sila Kuche Vladimir Mićković je na družbenem omrežju ob njihovi zgodbi na koncu zapisal še tole: »V mojem srcu je sedaj velika rupa. Na srečo pa vsaka praznina pomeni prostor za nekaj novega. Veselim se in bojim hkrati, kaj bo prinesla prihodnost. Takšna je narava spremembe.«

Dr. Maksimiljana Marinšek iz Gostišča Pr'Kovač, vredno cesarja (Naklo): Ne smemo obupati, vse bomo naredili, da preživimo
»Po poklicu sicer psihologinja, ki se malo ukvarjam še s terapijami z živalmi, sem v gostinstvo sledila možu. Naša gostilna obratuje 13 let in to pomlad smo preživeli tako, da sva vzela 25.000 evrov posojila za vsa poplačila in plače, da nisva odpuščala. Nisva želela pustiti na cedilu družin šestih zaposlenih, zdelo se nama je neodgovorno, poleg tega je ob ponovnem zagonu težko najti delavce. Nato smo poletje in september nekako 'zgurali', zdaj pa je spet udarilo. Začela sem razmišljati in si izmišljevati kup stvari, da bi preživeli ter zbrali za plače. Tako smo začeli sodelovati s skupnostjo Mali plac za prihodnost, kuhamo govejo juho, začeli smo prodajati tudi ribano kašo. Imam tri otroke (11, osem in dve leti) in enajstletna hčerka mi pomaga zamesiti deset kilogramov testa in potem ribamo kašo. Kuhamo tudi hrano za domov – ponjo pridejo dopoldne med delavnikom različni delavci, popoldne pa tudi drugi, ki se vrnejo iz službe. Upam, da bomo tako napraskali vsaj za plače. Ne vem več, kje bi si lahko še izposodila denar – to me res skrbi. Zagotovo si bomo nakopali še kakšen minus, posojilo je treba odplačati, dobavitelji čakajo – vse se vrti v krogu. Ampak ne smemo obupati, vse bomo naredili, da preživimo!«

Nikola Klašnja, turistični vodnik: Dohodek mi je upadel za 95 odstotkov
»Frizerji pravijo, da jim je promet upadel za 30 odstotkov, avtomehanikom za 20, gostincem za 60, nam je upadel za 99 odstotkov, a ne jamramo. Takšna je realnost. Tako, kot je tudi realnost, da je država na nas pozabila. V turizmu delam 20 let, samostojni podjetnik sem 12 in v dvajsetih letih si mora podjetnik privarčevati toliko sredstev, da lahko brez dela preživi eno leto. Za tiste, ki smo v posel vpeljani, to ne bi smel biti problem, ampak sprašujem se, kaj bo z mlajšimi kolegi, ki so šele začeli? Ti ne morejo računati na prihranke. Veliko nas je samostojnih podjetnikov, ki imamo sicer prihranke, vendar bodo potem naši hranilniki izpraznjeni in število brezposelnih na zavodu za zaposlovanje bo grozno poskočilo. 100.000 ljudi pa nima prihrankov! Vsi ti so ostali brez vsega, brez možnosti za zaslužek. Prihranke imam zato, ker sem tako vodnik kot turistični organizator, delal sem od 18 do 20 ur na dan. Nekdo, ki je samo turistični vodnik, ne more imeti takih prihrankov, in zato se lahko imam za srečneža. Trenutno sem v Turčiji, kjer vodim skupino petih ljudi, saj jim nisem hotel ostati dolžan za že vplačano storitev. Na letališču v Istanbulu bomo ob vrnitvi napravili test, ki stane 27 evrov. Avgusta sem peljal tri skupine na Islandijo, kjer staneta dva testa (prvič se testiraš ob vstopu v državo, drugič po enem tednu) 57 evrov, in to v državi, ki velja za drago. Medtem pa pri nas za enkratno testiranje plačate sto evrov!«

Matevž Šalehar – Hamo, glasbenik: Obetalo se nam je rekordno leto
»Ko so se junija in julija začele polniti plaže, so bila koncertna prizorišča še vedno prazna, saj nismo smeli nastopati. Avgusta in septembra smo odigrali nekaj manjših koncertov za 50 do največ 200 obiskovalcev na prizoriščih za tisoč ljudi. Za lastno preživetje me ne skrbi tako zelo, saj sem tudi avtor in dobim nekaj prihodkov s tega naslova, položnice si bom lahko plačal še iz državnega nadomestila 700 evrov, ki ga bom prejemal tri mesece. Vendar tisti moji kolegi, ki so samo izvajalci in vezani na žive nastope, nimajo te sreče. Prav tako me skrbi za kolege tonske, lučne tehnike – poznam vsaj dva, ki sta zaprla s. p., niti nista upravičena do državne pomoči. Tonski tehnik je našel delo v trgovini z glasbili, drug kolega polaga keramične ploščice, sestavlja police – znajdejo se! Skrb vzbujajoče je, da so to ljudje z ogromno specifičnega znanja, to so dobri kadri in nekateri se bodo zatekli v tujino, kjer so bolj zaščiteni. Ozvočevalci velikih dogodkov, recimo, so morali prodati opremo, saj so jo imeli na lizing, ne gre samo za denar – izgubili bomo ogromno znanja. Leto 2020 bi lahko bilo po številu načrtovanih koncertov rekordno za naš band in vse je kazalo, da si bomo lahko ustvarili nekaj rezerve. Koncerti po spletu ne rešujejo situacije, saj organizator ne iztrži toliko vstopnic, poleg tega so dodatni stroški s tehniko za prenašanje. Je pa res, da nas ti koncerti vsaj ohranjajo pri življenju in nam dajejo motiv, da vadimo. V teh časih res težko najdeš motivacijo. Najhuje je, ker nihče ne ve, kdaj bo tega konec.« 

Aljoša Videtič, fotograf: Najemodajalci ne popuščajo
»Dolga leta sem se boril, da bi delal tudi v tujini, kar mi je uspelo, in po fotografiranju porok je še povpraševanje. Letos sem bil prikrajšan za zaslužek zaradi omejitev potovanj, od petih naročil v tujini so štirje pari poroko odpovedali, eden pa jo je prestavil za leto dni. Ker so me rezervirali za tujino, doma nisem toliko fotografiral, letos skupno le pet porok, moj glavni zaslužek pa je prav poročna fotografija. Februarja letos sem v New Yorku na podzemni železnici že nosil zaščitno masko in marca sem začutil, da je zadeva resna, ob vrnitvi domov se je začel lock down. Postalo me je strah, čeprav sem nekaj malega prihrankov imel. Pljunil sem v roke in se usmeril še na fotografiranje na drugih področjih, za druge komercialne projekte. Tako nekako še gre in upam, da bo drugo leto takšno, kot si ga vsi zaslužimo. Poznam ljudi, ki trenutno crkujejo, in ne znam si predstavljati … Kolegi razmišljajo o spremembi službe, poklica. Sicer pa sem si v tej krizi v domačem Velenju naredil tudi studio za portretno fotografijo, vanj vložil precej sredstev, a ga, žal, sploh še nisem mogel uporabljati. Ker prostor ni občinski, na odlog plačila najemnine ne morem računati, najemodajalec pa ne popušča.«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
naslovnica