Ne zato, ker ljudje za njim ne bi več tako obolevali, ampak ker se ga je zaradi epidemije covida-19 manj odkrilo. Zakaj je do tega prišlo, kakšna bodo posledice omenjenega dejstva in kako na splošno v zdravstveni krizi deluje Onkološki inštitut (OI) Ljubljana ter kako se s koronavirusom spoprijemajo Slovenci, zboleli za rakom, nam je v pogovoru povedala njegova strokovna direktorica Irena Oblak.

Kakšno je vzdušje na vašem inštitutu med epidemijo?

Borimo se. Veliki napori so uperjeni v to, da onkološka dejavnost poteka dalje. Težji del je soočanje z okužbami med bolniki in zaposlenimi. OI poskušamo na vsak način ohraniti kot covid-19 negativno bolnišnico, ker samo to omogoča, da normalno obratujemo; da potekajo operativni programi, obsevanja in sistemska zdravljenja, in na srečo nam za zdaj to uspeva. Ne znam vam sicer povedati, kako zelo si želimo, da bi bilo vsega tega čim prej konec. Moram tudi priznati, da se kar malo jezimo na tiste, ki dajejo lažne informacije, na tiste, ki ignorirajo trenutno situacijo in se zaradi tega svojega prepričanja ne držijo ukrepov. S takimi ravnanji se agonija podaljšuje. Epidemiološka situacija res ni v redu, zato je že skrajni čas za streznitev. Stopimo skupaj zaradi sebe in vseh ranljivih – ta trenutek najbolj ogroženih, med katerimi so tudi naši, onkološki bolniki, za katere obstaja večja verjetnost hujših zapletov, če pride do okužbe. Tudi smrtnost je pri njih, če zbolijo za covidom-19, večja.

Pravite, da se srečujete z vdori virusa, ampak jih očitno kar dobro obvladujete, saj kakšne skrb vzbujajoče novice z onkološkega inštituta o tem v javnost ne prihajajo.

Okužbe  so, seveda so. Predvsem nas presenetijo rakavi bolniki, ki so okuženi z virusom, pa ne kažejo simptomov, torej so asimptomatski. Ti lahko potem med hospitalizacijo postanejo simptomatski. Drugače pa našo bolnišnico ohranjamo covid negativno, na način, da nenehno preverjamo, kakšno je stanje prav vseh, ki prihajajo v OI. To pomeni da jih naš zdravstveni kader dan do dva dni prej, preden so obravnavni pri nas – imajo svoj termin –, pokliče po telefonu. Cilj pogovora je preveriti njihovo zdravstveno stanje in možnost, da so okuženi s koronavirusom. Imamo tudi vstopno nadzorno točko, in to ne samo za paciente, ampak tudi za zaposlene, na kateri se preveri zdravstveno stanje, izmeri telesno temperaturo, vse z namenom odkriti mogoče okužene osebe, preden vstopijo v OI.

Ampak kakšnih hujših pretresov, da bi bilo vdorov veliko in da bi se okužba pri vas širila,  pa niste imeli, kajne?

Za zdaj ne, tako da dejavnosti tudi ni bilo treba odpovedovati. Smo jo pa včasih malo krčili. Res se trudimo vse sile usmerjati v preprečitev vnosa okužbe, saj bi to lahko v manjši ali večji meri onemogočalo našo aktivnost. To pa ne bi radi, da bi se zgodilo. Cilje je obratovati ves čas epidemije v nezmanjšanem obsegu.

stavba
Sašo Švigelj
Oblakova poudarja, da nas edino to, da se disciplinirano držimo priporočil in navodil, lahko vodi iz trenutnega položaja, ki ni všeč nikomur od nas.

Kako koronavirus in vse, na kar vpliva, prenašajo onkološki bolniki? Kakšno je vzdušje med njimi? Jih zelo skrbi?

Naši bolniki se zavedajo resnosti situacije. Zelo spoštujejo vse ukrepe, pazijo nase, prav tako njihovi svojci. Praviloma se disciplinirano držijo vseh navodil, kar moram pohvaliti. Je pa res tudi, da občasno naletimo na koga, ki nam zamolči pomembne podatke; da ima simptome, ki bi lahko nakazovali, da je okužen s koronavirusom, ali pa da je bil v tveganem stiku z okuženo osebo. Na tem mestu bi opozorila, da ima to lahko za posledico vdor virusa v onkološki inštitut in seveda ogrožanje ostalih bolnikov ter tudi zdravstvenega osebja. In navsezadnje tudi onkološke dejavnosti.  

Se vas katere njihove zgodbe dotaknejo še posebej?

Vedno se nas dotaknejo zgodbe bolnikov. Vsaka po svoje. Naše poslanstvo jim je pomagati. Zato je toliko pomembneje, da bolnikom z rakom zagotovimo vse, da bi bili obravnavani v varnem, spodbudnem okolju, da bi bilo zdravljenje čim bolj uspešno, pa da bi jim bilo čim lažje v procesu zdravljenja, ker so stiske ob takih diagnozah hude.

To pomeni, da jim ne nudite samo zdravniške obravnave kot take, ampak ste jim tudi v psihološko oporo.

Tako je. Čustvena opora, topla beseda, to je enako pomembno kot vse ostalo. Zato je v tem času, ko se srečujemo z epidemijo, še toliko bolj pomembno, da jim na različne načine vzbujamo občutek varnosti, da bodo vedeli, da lahko brez skrbi nadaljujejo zdravljenje. Nekateri imajo namreč pomisleke glede nadaljevanja zdravljenja, ker jih je strah, da bi se v bolnišnici okužili s koronavirusom.

Se tudi to dogaja, da razmišljajo, da bi prekinili zdravljenje zaradi strahu pred okužbo z virusom?

Občasno naletimo tudi na take. Ampak poudarjam, da se nimajo česa bati, saj zelo pazimo, skrbimo za naše bolnike in za varnost na OI na splošno. Temu primerno smo reorganizirali tudi delo, tako ambulantni kot hospitalni del, tako da je dosežena ustrezna varnostna razdalja med ljudmi. Poskrbljeno je tudi za to, da se čim krajši čas zadržujejo v bolnišnici.

Kako pa je s kadrom? Ga imate tudi vi premalo in imate zaradi tega težave?

Ukrepi in novi strokovni protokoli dela zaradi epidemije so nas prisilili v vzpostavitev novih delovišč. Vzpostavili smo klicne centre, prek katerih se lahko z OI povežejo rakavi bolniki, pa tudi njihovi svojci. Po novem imamo tudi center za anketiranje, v katerem naše osebje stopa v telefonski kontakt z vsemi, ki imajo termin za zdravniško obravnavo v OI. Naši zdravstveni delavci pokličejo bolnike dan ali dva pred terminom in jih povprašajo o njihovem zdravstvenem stanju. Na novo imamo tudi vstopne nadzorne točke tako za zaposlene kot bolnike, na katerih se preverja zdravstveno stanje vseh, ki vstopajo v inštitut. Nova je tudi siva cona, v kateri lahko izoliramo tiste, ki so potencialno okuženi s koronavirusom. Dokler se čaka na rezultate brisa, so tam izolirani, ločeni od ostalih. Vse to so nova delovišča, ki zahtevajo seveda tudi dodaten kader. Tega že prej ni bilo dovolj, poleg tega se srečujemo tudi s prostorsko stisko, tako da je pomanjkanje obojega med epidemijo prišlo še bolj do izraza.

Kako še se je med epidemijo spremenil način dela na OI? 

V teh mesecih, odkar je med nami koronavirus, so bile potrebne številne reorganizacije dela. Prilagoditi smo se morali vsem epidemiološkim ukrepom, kot so zagotavljanje varnostne razdalje, razkuževanje in drugo, treba se je bilo tudi strokovno prilagoditi na epidemijo. Pri skrbno izbranih bolnikih smo zmanjšali število obiskov in jih poskušali nadomestiti s telemedicino – telefonskim pogovorom ali videoklicem, če to dopušča zdravstveno stanje bolnika oziroma njihova obravnava. Določene prilagoditve so bile izvedene tudi pri sistemskem in kirurškem zdravljenju ter tudi obsevanju. Tako da je bilo treba prakso glede na položaj malo prilagoditi, a ponovno – vse samo zato, da je za bolnika obravnava, zdravljenje raka, bolj varna.

Kako covid-19 prebolevajo zboleli za rakom? Kakšni so pri njih poteki okužbe s korono? Se srečujejo s številnimi zapleti?

Raziskave kažejo, da so naši bolniki bolj ogroženi za okužbo, ker spadajo med ranljivo skupino, ki je pogosto imunsko oslabela, pogosto gre za starejše, ki imajo tudi sočasne zdravstvene težave, kot so povišan krvni tlak, sladkorna bolezen, kronične pljučne bolezni in drugo. Vemo tudi, da so pri njih pogostejši zapleti, tako da če zbolijo za covidom-19, pogosto potrebujejo ventilacijo oziroma intenzivno zdravljenje. Žal je tudi smrtnost bolnikov z rakom, ki se okužijo s koronavirusom, po poročilih iz tujine, veliko višja kot pri tistih, ki niso onkološki bolniki, in znaša kar od 11 do 35 odstotkov. Ta trenutek še ne moremo podati svoje statistike – je še prezgodaj, da bi operirali s številkami, ki bi povedale, koliko rakavih bolnikov se je okužilo med epidemijo, zaradi okužbe morebiti umrlo oziroma kakšni so bili pri njih poteki okužbe s koronavirusom. Poteka sicer raziskovalni projekt, ki bo odgovore na nekaj teh vprašanj dal. Naj pa izpostavim, da imajo nekateri naši bolniki le blažje poteke, nekateri so celo brez simptomov. 

razdalja
Sašo Švigelj
Strokovna direktorica OI je sporočila, da imajo nekateri bolniki z rakom pomisleke glede nadaljevanja svojega zdravljenja, ker se bojijo okužbe s koronavirusom v bolnišnici.

Slovence je kar malo pretresla informacija, ki jo je razkril vaš inštitut, in sicer da ste prek registra raka, ki ga vodite, ugotovili, da je med epidemijo precej manj odkritih rakavih obolenj.

Že na začetku epidemije, v marcu, smo se odločili, da bomo s pomočjo našega registra raka, ki je letos praznoval 70. obletnico delovanja, spremljali, kaj se dogaja z onkološkimi bolniki v tem času. Res se je izkazalo, da je bilo v aprilu manj napotitev na preglede k onkologom in 30 odstotkov manj potrjenih rakavih bolezni. Število vseh vrst napotitev na onkološko obravnavo se je sicer začelo znova povečevati že maja, ko je epidemija sicer še trajala, a je država postopno iz popolnega zaprtja spet »oživljala«. Tako je bil že omenjenega meseca zaznan naraščajoč trend pri številu novo postavljenih diagnoz, bilo je več napotitev na onkološko obravnavo, kar je spodbuden podatek. Ni povsem jasno, kaj je razlog za manj odkritega raka; ali se ljudje zaradi bojazni do okužbe s svojimi težavami niso obračali na osebne zdravnike, ali je bil otežen dostop do osebnih zdravnikov, ali pa je šlo za zmanjšanje napotitev s strani zdravnikov. Če bo sicer dolgoročno upadalo število na novo odkritih rakavih obolenj, lahko to vodi v bolj napredovalne oblike raka. Posledično bodo tudi zdravljenja te bolezni, če bo odkrita pozneje, bolj kompleksna in ne nazadnje dražja. Tudi izidi zdravljenja bodo bolj neugodni; povišala se bo umrljivost, če bo rak odkrit v napredovalni fazi. Naj torej povzamem: raka ni manj, ker se med ljudmi ne bi več pojavljal, ampak zato, ker ostaja neodkrit. Mi bomo vsekakor še naprej sledili registru in na splošno opazovali rakave bolnike med epidemijo, da bomo natančno vedeli, kaj epidemija pomeni – kakšne so njene posledice na onkološke paciente, koliko bo zakasnitev v diagnostiki v zdravljenju, kakšen vpliv bo imelo to na preživetje, izid zdravljenja in kaj se dogaja s tistimi Slovenci, ki imajo raka ter so se hkrati okužili z novim virusom.

Je glede na to, da smo zdaj, tako kot spomladi, zaustavili državo in da pravite, da je takrat močno upadlo število odkritega raka, mogoče, da bomo spet doživeli tak upad odkritja rakavih bolezni?

Upam, da ne. Težko je to napovedati. Želim si, da do odkritij večjega upada ne bi prišlo. Moram poudariti, da je zdaj vseeno nekoliko drugače. Manj nas je strah okužbe, smo bolj ozaveščeni kot spomladi, bolj znamo živeti z virusom in ukrepi, sistem je bolj utečen, tako da pričakujem, da bo zdaj drugače.

Je država dovolj pozorna do delovanja OI in rakavih bolnikov med epidemijo?

Menim, da ja. V Sloveniji je bila namreč onkologija prepoznana kot pomembna dejavnost, zaradi česar ji je država omogočila, da normalno obratuje tudi v tem času. V  nekaterih drugih tujih državah ni bilo tako. Nekateri onkološki centri so namreč med epidemijo prenehali obratovati, niso izvajali onkološke dejavnosti.

Kaj bi za konec sporočili rakavim bolnikom in njihovim svojcem?

Najprej bi nekaj besed namenila vsem Slovencem. Rada bi jim rekla, naj se držijo epidemioloških ukrepov. Opažam namreč, da je med ljudmi zaznati celo prisoten dvom o tem, da virus sploh obstaja – povezujejo ga s teorijami zarote. In posledica je, da se agonija podaljšuje in na ta račun – to je dejstvo – bo tudi več izgubljenih življenj. Ker edino to, da se disciplinirano držimo priporočil in navodil, nas lahko vodi iz položaja, ki ni všeč nikomur od nas. Kot drugo bi rada poudarila, naj se tudi v teh časih Slovenci udeležujejo preventivnih presejalnih programov, ki pomagajo zgodaj diagnosticirati bolezen ali predrakave spremembe. Udeležba na pregledih je varna, zato naj ljudje res nikar ne oklevajo. Izjemno pomembno sporočilo bi bilo tudi, naj se rakavi bolniki nikar ne odpovedujejo zdravljenju svoje bolezni iz strahu, da bi se v bolnišnici okužili s covidom-19, ker vsi strogi ukrepi, ki se jih držimo v OI, zagotavljajo varno obravnavo vsakega pacienta. Vsi ti ukrepi so zanje, za nas, da naša dejavnost normalno poteka dalje, da se bolezen obravnava, zdravi. In na koncu še vsem: korajžno naprej!