Terškovi, oče Silvo, mati Miroslava in sin Andraž zagotovo spadajo med najbolj znane kamniške družine. Če je mati kot učiteljica skrbela za izobrazbo in odraščanje več generacij otrok, je Silvo Teršek, v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja kot eden najpopularnejših radijskih voditeljev širil obzorja širni Sloveniji. Nekateri so njegove oddaje poslušali zaradi življenjskih modrosti, ki jih je razkrival skupaj s svojimi gosti, drugi zgolj zaradi njegovega pomirjujočega glasu. Če je glas Silva Terška nekdaj širni Sloveniji dajal občutek, da je »vse v redu«, njegov sin, ustavni pravnik dr. Andraž Teršek vedno glasneje opozarja, da v naši državi in širši družbi že dolgo ni tako, kot bi moralo biti.
2000 pogovorov
Silvo Teršek je bil v svoji radijski karieri eden najbolj prepoznavnih radijskih glasov. Starejši bralci se zagotovo spomnijo sobotnih popoldnevov na radiu Slovenija, ki so jih zaznamovali dolgi pogovori, kakršnih danes na radijskih valovih ne slišimo več. Teršek je gostil prek 2000 gostov, a to je le del njegove kariere. Prepoznavni radijski voditelj, ki si ga danes ne moremo predstavljati brez značilne čepice in brade, je tudi velik športni navdušenec, ploden slikar in pisec. Pred nekaj leti sta s sinom na javnih kulturnih dogodkih družno predstavljala knjige. Vsak svojo: Silvo Teršek knjigo Preobrazbe, Andraž knjigo Brutalci, za katero je kritik, televizijski voditelj in urednik oddaje Studio City Marcel Štefančič podal oceno, da je v njej »briljantno prikazan antropološki trenutek opolzkosti, bebavosti in odvratnosti slovenske 'unikatnosti in 'presežnosti'«.
Presoja vladnih odločitev
Andraž Teršek je v zadnjih tednih pozornost javnosti bolj kot z literarnimi deli pozornost javnosti vzbudil z vložitvijo pobude za presojo ustavnosti ukrepa vlade, s katerim se zaradi epidemije covida-19 omejuje gibanje državljanom. »Če bo v in po državi gibanje prepovedano in bo zapovedana policijska ura, bo to protiustavno: protiustavno kršenje temeljnih ustavnih pravic in svoboščin prebivalstva in protiustavno ravnanje državne oblasti. Ukrepa vlade bosta očitno protiustavna,« sta ob vložitvi pobude zapisala skupaj z odvetnikom Damijanom Pavlinom.
Življenjsko naključje
Andraž Teršek je, kot smo že zapisali, rojen v Kamniku in je tam obiskoval tako osnovno kot srednjo šolo, na kateri je zaključni izpit opravil z odliko. Na pravno fakulteto naj bi se vpisal po naključju. Večkrat je namreč v intervjujih in javnih nastopih povedal, da ni imel namena opravljati sprejemnih izpitov, a naj bi mu nato odpadel napovedani teniški dvoboj in se je na prigovarjanje prijateljice vseeno odpravil v Ljubljano. Ob tem lahko dodamo, da za čisto naključje zagotovo ni šlo, saj se je bilo na sprejemne izpite treba predhodno prijaviti. O izbiri življenjske poti je v enem od intervjujev povedal: »Želel sem si biti vrhunski športnik, a enako močno sem bil v sebi prepričan, da to ne bi bila prava odločitev. Želel sem si imeti nekakšno vlogo asistence, pomoči ljudem, a se hkrati vse do zadnjega nisem odločil, da bom študiral pravo. Dobro sem se znašel, ko sem govoril pred skupino ljudi, a nisem načrtoval, da bom opravljal prav poklic univerzitetnega učitelja. Zelo sem se spogledoval z idejo biti novinar, a sem bil v sebi intuitivno skoraj prepričan, da v ogromne stopinje, ki jih je za sabo pustil oče, ne želim stopiti.«
Športni navdušenec
Na pravni fakulteti je bil del generacije, ki velja za eno najbolj nadarjenih. Leto pred njim sta s študijem začela sedanji ustavni sodnik Matej Accetto in nekdanji sekretar ustavnega sodišča in današnji predsednik sodega sveta Erik Kerševan. Predavanja je poslušal skupaj z ustavnim sodnikom Klemenom Jakličem, s katerim sta med študijem prijateljevala in občasno prekrižala tudi teniške loparje. Teršek je namreč po očetu podedoval ljubezen do športa, ki pa ga v svoji maniri ni videl zgolj kot fizično aktivnost. V enem izmed intervjujev je svoje doživljanje teniških dvobojev opisal: »Iz vsake igre sem delal šahovsko partijo. Psihična premoč je bila zame poseben izziv in kmalu moje najmočnejše orodje.« Če sta bila včasih na prvem mestu tenis in košarka, naj bi v zadnjem času raje sedel na kolo.
Slovo od pravne fakultete
Diplomiral je leta 1998, po uspešnem zagovoru diplomske naloge z naslovom Legitimnost političnega in pravnega sistema, za katero je prejel nagrado pravne fakultete v Ljubljani »za odlično diplomsko nalogo«. Leta 2003 je prejel nagrado Zveze društev pravnikov Slovenije »mladi pravnik«. Februarja 2008 je doktoriral. Že leta 1999 je ustanovil sociološki klub na pravni fakulteti v Ljubljani. Posebno aktiven je na področju usposabljanja študentov prava in mladih pravnikov za samostojno raziskovalno in publicistično delo. V letih 1999–2003 je bil pomočnik urednika revije Dignitas – slovenske revije za človekove pravice. Od leta 2003 je pobudnik, soustanovitelj in odgovorni urednik revije Revus – revije za evropsko ustavnost, prve slovenske revije za ustavno pravo. Ob začetku leta 2008 je soustanovil društvo Klub Revus – center za raziskovanje evropske ustavnosti in demokracije. Bil je tudi sekretar in član upravnega odbora društva ustavnih pravnikov. Na pravni fakulteti v Ljubljani kljub dokazani odličnosti in veliki angažiranosti za Andraža Terška tudi po desetih letih njegovega dela na mestu asistenta zanj niso našli profesorskega mesta. Tako od leta 2008 deluje na Univerzi na Primorskem, kjer predava na fakulteti za humanistične študije ter na pedagoški fakulteti, kot izredni profesor pa gostuje tudi na Evropski pravni fakulteti.
Javni nastopi
Ob akademskem delu se je pogosto oglašal v javnosti ob ključnih pravnih problemih in dilemah, ki so se pojavljale v naši družbi. V svojih mnenjih se je izkazal za velikega kritika togosti in prenormiranosti pravnega sistema. O svojem dojemanju pravnega sistema je v enem izmed javnih nastopov povedal: »Pravo razumem kot družbeni mehanizem, ki je namenjen temu, da ljudem olajša življenje, jim zagotovi najpomembnejše, to je zaščito njihovega dostojanstva kot oseb. Pravo naj bo mehanizem zaščite človečnosti, tistega, kar danes razumemo pod pojmoma pravice in svoboščine.«
Nova ustava
V želji po dosegi tega je pred dvema letoma celo spisal in objavil novo ustavo. Veljavno ustavo sicer ocenjuje kot dobro, a jo je na nekaterih mestih dopolnil in predrugačil. Med najbolj izstopajočimi spremembami zagotovo izstopa znižanje starosti za pridobitev volilne pravice na 17 let, kar kaže na njegovo željo po tem, da bi današnjo mladino poskušal aktivirati, da bi k oblikovanju družbe prispevala več, ter sprememba člena, ki govori o poslancih, v katerega je dodal določilo, da bi se poslanci lahko tudi odpoklicali, v kolikor ne bi spoštovali etičnega kodeksa, odpoklicani poslanci pa ne bi smeli več kandidirati na parlamentarnih volitvah.
Od besed k dejanjem
Izražanje mnenj v javnosti je večkrat nadgradil z aktivnim delovanjem in na ustavno sodišče vložil že več vlog za presojo ustavnosti, ki so bile večkrat tudi uspešne. V želji po tem, da bi dal svoj prispevek k interpretaciji zakonodaje v korist državljanov, se je podal tudi v boj za mesto ustavnega sodnika, a postal žrtev političnega kupčkanja, kar ga je vidno prizadelo. Ko je bil prvič nominiran za ta častni položaj, se je iz boja umaknil, saj ni želel biti del političnih iger. Drugič naj bi mu bila podora zagotovljena, a so njegovo izvolitev preprečile neveljavne glasovnice.
Ples s politiko
V ugibanju, zakaj ga vsaj del politike v javnosti podpira, v trenutku odločitve pa to podporo umika, ni treba iti prav daleč. Andraž Teršek se je v preteklosti že izkazal kot pragmatik, ki v ospredje svojega delovanja postavlja človeka in njegove težave. Kot tak bi na sodišču bil lahko moteč element za sodnike in sodnice, katerih glasove lahko glede na njihovo politično usmerjenost napovemo, še preden vloga prispe na sodišče, hkrati pa tudi za politične stranke, ki jih taka nepredvidljivost moti. Kot kaže, strankam bolj ustreza, da lahko njegova mnenja, ki jih širša javnost praviloma sprejema z naklonjenostjo, uporabijo za nabiranje političnih točk, kot da bi na ustavnem sodišču imeli pravnika, ki bi jih znal presenetiti z odločitvijo, ki bi jih ujela na napačni nogi. Za Andraža tisti, ki ga poznajo, pravijo, da je izjemno trmast. Kot priča več tisoč podpisov v podporo njegovi kandidaturi za ustavnega sodnika si velik del civilne družbe želi, da bi na tej poti kljub spodrsljajem še naprej vztrajal.
