Kaj pravijo na šolah?
Za »lidliče« so izvedeli iz medijev Obrnili smo se na dve ljubljanski šoli v centru mesta, ki sta bili izbrani po ključu, da ju obiskujejo pripadniki delavskih in višjih slojev. »V naši šoli diskriminacije ne zaznavamo niti nanjo ne opozarja nihče od staršev,« odgovarja Tanja Grünfeld, ravnateljica OŠ Toneta Čufarja. »V času, ko so bile šole zaradi epidemije zaprte, sta dva učenca najavila potrebo po izposoji računalnika. Oba sta si lahko računalnik izposodila, vendar ga eden od njiju ni znal uporabljati. Nekateri učenci so pri učenju na daljavo spomladi uporabljali pametne telefone, zato smo v tem šolskem letu že opravili poizvedbo, kdo doma nima računalnika, saj ocenjujemo, da je pri učenju na daljavo računalnik nujno potreben. Teh učencev je po zbranih podatkih sedem. Če bo treba, si bodo računalnike lahko izposodili v šoli.« Težav z razredno diskriminacijo prav tako nimajo v OŠ Majde Vrhovnik, je dejala ravnateljica Mateja Urbančič Jelovšek. Ko je učiteljice povprašala o oznaki »lidliči«, so za to slišale prvič, sama pa je o tem primeru izvedela iz medijev.
Medtem ko imajo podjetniki gospodarsko zbornico in zaposleni sindikate, pa velja, da revni nimajo zadostnih sredstev, da bi ustanovili svoje skupine pritiska. Revni so tako neslišni in nevidni, poskuse zagovarjati svoje interese pa še otežuje stigma revščine – le kdo bi se želel izpostaviti kot reven in tvegati zasmehovanje?
Revščine torej ne opazimo; opazimo pa posmeh tistih, ki niso revni in mislijo, da so od njih boljši. Nedavno je takšen izraz obudila mamica, ki je na enem izmed otroških igrišč svojima dvema otrokoma zaklicala, naj se ne igrata s tistimi »lidliči«, torej otroki, ki svoja oblačila dobijo v diskontu Lidl. Svoj komentar je pospremila s posmehom, ki sta ga otroka seveda posnemala.
Vsak se pravzaprav lahko iz časov osnovne šole spominja, da so se otroci ločevali glede na dostop do dobrin, recimo oblačil določenih znamk ali določenega načina rekreacije. Med pokazatelji družbenega statusa glede na letni čas opazimo denimo neponarejene košarkaške drese, pozimi smučarsko oziroma deskarsko konfekcijo in podobno. V višjih razredih osnovne šole nekateri uporabljajo skuterje, medtem ko so revni lahko zadovoljni s kolesom, in v višjih razredih srednje šole imajo nekateri že avtomobile, ko so revni še vedno na kolesu, če sploh.
V zahodnih državah, ki so veliko bolj razslojene od naše, morajo v javnih šolah te zadrege reševati z enotnimi šolskimi uniformami. Vendar se tam različni družbeni razredi z največjim medsebojnim prepadom pravzaprav sploh ne srečujejo, saj višji sloji svoje otroke šolajo na zasebnih šolah. Teh v Sloveniji (še) ne poznamo v takšni obliki. »Tovrsten sistem imamo zato, ker je izšel iz prejšnjega sistema in ga še nismo razgradili (čeprav delamo na tem),« pojasnjuje Srečo Dragoš, profesor na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani.
»Zasnova slovenskega šolskega sistema izhaja iz načela demokratičnosti, avtonomnosti in enakih možnosti. Torej je funkcija javnega šolanja osredotočena na zagotavljanje enakih možnosti vsem, ne glede na poreklo njihovega družbenega razreda,« glede tega odgovarjajo na Zavodu RS za šolstvo.
Izključevanje revnih nevidno tudi stroki
Presenetljivo, na zavodu za šolstvo nimajo »specifičnih analiz, ki bi vključevale vidike razrednega izključevanja med učenci. Izvajamo pa številne projekte, svetovalne storitve, izobraževanja, ki se posredno dotikajo vprašanja socialne izključenosti.«
Problem socialne izključenosti naslavljajo predvsem z empatskimi treningi za učence in učitelje. Empatijo krepijo s priročniki in navodili za učitelje; »v programu je velik poudarek tudi na učiteljevi podporni vlogi pri krepitvi asertivnosti in rezilientnosti ranljivih skupin in otrok v stiski ter na krepitvi občutka lastne vrednosti in samozaupanja,« pravijo na zavodu.
Problem je nemara neviden, nikakor pa ni zanemarljiv. Dragoš ugotavlja, da je »daleč najnevarnejša kombinacija (sovpadanje) razredne in etnične marginalizacije (pri nas so s tem najbolj obremenjeni otroci iz romskih in iz delavsko-priseljenskih družin)«.
Kako to vpliva na psiho otroka
»Učenci, ki so izpostavljeni socialni izključenosti, lahko vsakodnevno doživljajo hude stiske,« se zavedajo na zavodu. Dragoš pritrjuje, da je vpliv občuten in neposreden. »Učenci s slabšim družinskim zaledjem (materialni status in izobrazba staršev) imajo slabše znanje in učne sposobnosti, slabšo samopodobo ter so pogostejša tarča stigmatizacije kot ostali.«
»Socialno izolirani mladostnik ima po navadi manj razvite socialne spretnosti, zato težje vzpostavi prijateljske odnose in hkrati nima možnosti, da bi v skupini vrstnikov razvijal socialne spretnosti,« pojasnjujejo. Posledično imajo nesprejeti učenci »težave na področju fizičnega, čustvenega in duševnega zdravja. Lahko pride do poslabšanega delovanja imunskega sistema, manj kakovostnega spanja, upadanja samospoštovanja, občutkov anksioznosti, depresivnosti, agresivnosti.«
Tako se začne začarani krog, saj so nesprejeti učenci zaradi naštetega lahko še pogosteje odsotni od pouka, to pa odpre pandorino skrinjico drugih težav; »poslabša se jim učna uspešnost, jih boli trebuh ali glava, imajo motnje prehranjevanja, zlorabljajo droge ali celo razmišljajo o samomoru«, naštevajo na zavodu.
Šolniki težko popravljajo napake, ki se začnejo na ravni družbe
Slovenija pregovorno velja za enakovredno družbo ali pa jo tako vsaj želijo prikazati interesna združenja, ki vse večjo razslojenost pojasnjujejo z mitološko slovensko zavistjo. »Razredno zavistjo«, kot se je nekje izrazila ljubljanska kulturnica, ki je ne bomo poimensko izpostavljali.
Dragoš ocenjuje, da imamo kakovosten izobraževalni sistem in dobro usposobljen pedagoški kader, zato je praktično nemogoče govoriti o tem, da je odnos posameznih učiteljev diskriminatoren do socialno izključenih učencev. Šolstvo ne more odpravljati simptomov, ki so povzročeni drugje. »Družbenih neenakosti šolski sistem na osnovnošolski in srednješolski stopnji ne more odpraviti, lahko jih le blaži,« sklepa.
»Za posameznike, ki so izključeni in posledično ogroženi ali že poškodovani, so potrebne dodatne aktivnosti: od poglobljenega in zavzetega pristopa razrednika, svetovalne službe, načrta podpore s poudarkom na krepitvi otrokove osebne čvrstosti in občutka lastne vrednosti ter zdrave samopodobe,« na zavodu naštevajo izravnalne ukrepe, s katerimi poskušajo ublažiti pojav razredne diskriminacije.
»Kratkoročni ukrepi so socialni, na primer socialne štipendije namesto štipendij za nadarjene. Edini dolgoročno učinkovit ukrep pa je zmanjšanje družbenih neenakosti, katerega prvi korak je zaustavitev naraščanja neenakosti,« je strožji Dragoš.
Na ravni višjega šolstva se neenakost poglobi
Če si ogledamo problematiko stopnjo višje in materialni status slovenskih študentov primerjamo s povprečjem Evropske unije – so podatki zelo slabi. »Višje ko gremo po izobraževalnem sistemu, bolj se neenakosti večajo in med slovenskimi študenti so že večje od povprečja EU,« izpostavlja Dragoš. V Sloveniji je študentov s finančnimi težavami med 32 in 53 odstotkov, odvisno od tega, v katerem starostnem preseku jih zajemamo. Povprečje EU se v istem preseku giblje med 22 in 31 odstotki.
