Izredno topla, človeška, prijazna, pa seveda zelo strokovna, so pridevniki, s katerimi na forumih najpogosteje opisujejo zdravnico leta. »Zame je najpomembneje, da so pacienti zadovoljni z mojim delom, da v redu delam in da lahko mirno spim. Za svoje delo nisem nikoli pričakovala posebnih nagrad,« je dejala letošnja zdravnica leta. Največje zadovoljstvo je živeti svoje poslanstvo, kar ginekologija zanjo gotovo je. »To je zelo občutljivo, intimno področje, ženske se med pregledom težje sprostijo, težko zaupajo svoje težave. Zato jim moraš prisluhniti, morajo začutiti, da ti lahko zaupajo, da jim boš pomagal.« Najlepše ji je, kadar uspe potolažiti stare gospe, ki že dolga leta niso bile pri zdravniku in so zaradi strahu povsem blede ter iz sebe. Dr. Ismaili se z njimi vedno malo pošali, jih objame in gospe se sprostijo, nasmehnejo. »Neka gospa je malo pred izbruhom virusa prvič prišla k meni in mi rekla, da me bo kar objela, ker ima občutek, da me lahko,« se je nasmehnila. »Stanje pri nas na ginekologiji je sicer še kar zadovoljujoče, imamo dovolj ginekologov, čakalne vrste za prvi pregled so največ mesec dni, na operativne posege čakajo pacientke le od dva do tri tedne, operiramo vsak dan. Pa tudi ženske so zelo ozaveščene, redno prihajajo na preglede.«
Pomanjkanje časa.
»Edina slaba stran je pomanjkanje časa. Za vsakega pacienta nam zavarovalnica odmerja od 15 do 20 minut, vendar nam glede na število pacientk in ginekologov zmanjka časa, tako da imamo po navadi na voljo največ deset minut. V tako kratkem času pa je pacientkam, ki pridejo, recimo, na pregled pred operacijo, težko vse razložiti. Na Švedskem imajo zdravniki za pacienta na voljo eno uro časa! Če bi imeli za redne preglede vsaj petnajst minut, bi vsi lažje živeli. V rednih ambulantah imam več kot dvajset pacientov na delovni dan, res hitimo. K sreči imamo zelo usposobljene medicinske sestre, z nosečnicami se veliko pogovarjajo babice in sestre, tako da pridobim nekaj časa.« Zato je imela večina zdravnikov na nedavni podelitvi priznanj zdravnikom v Cankarjevem domu eno veliko prošnjo za zdravstvenega ministra Tomaža Gantarja – da bi jim omogočili več časa za obravnavo pacientov. »Pred kratkim, ko je bila tašča pri zdravniku v Švici, so si zanjo prav tako vzeli eno uro časa. Je pa res, da tam ne hodijo ljudje na preglede za vsako stvar kot pri nas. To se lepo vidi pri dežurstvih. Dogaja se, da nosečnice, ki imajo še, recimo, tri tedne do rednega pregleda, pa so neučakane, pridejo v dežurstvo – kjer jih moramo sprejeti – češ da imajo težave. Če bi zdravnik ugotovil, da ženska v resnici nima težav, bi morala v nekaterih državah pregled plačati. Meni vzame to pol ure več kot dragocenega časa, saj sem takrat odgovorna za vse oddelke vporodnega, sprejemnega, ginekologijo, pa še kakšno operacijo moram vmes opraviti. Takrat sem za vse sama. Dežurstva pri nas so res naporna. Vsi pa se strinjamo, da bi morali ljudje plačati, če pridejo, ne da bi resnično imeli težave. Tak sistem bremeni naše zdravstvo, zato pa smo, kjer smo.«
Medicina je njeno poslanstvo.
Rojena je v Makedoniji, a je že od majhnega navezana na Slovenijo. Njen oče je namreč leta 1970 prišel v Kočevje in imel tam svojo trgovino. »Tam se je vedno lepo počutil, meščani so ga vzeli za svojega in ga imeli radi.« Z mamo in bratom so pri njem preživljali počitnice. »Vsako leto sem v Sloveniji preživela približno štiri mesece.« Vedno ji je bilo tako lepo, da se je odločila, da bo tu nekoč živela za stalno. Njeno življenje je za vedno zaznamovala prometna nesreča pri dvanajstih letih, ki se je zgodila pri Zagrebu, ko so se iz Makedonije vozili v Slovenijo. »Edina sem se zbudila iz nezavesti in se nekako prebila do avtoceste ter klicala na pomoč. Že takrat sem bila heroj,« se je hudomušno nasmehnila. Nekaj časa sta bili z mamo v bolnišnici v Zagrebu, potem so ju premestili v Ljubljano, saj sta obe imeli tudi slovensko državljanstvo. »Zdravniki so bili tako dobri z nami in nam tako nesebično pomagali, da sem se že kot deklica odločila, da postanem zdravnica. Oče me ni jemal povsem resno, saj je do poklica dolga pot, ampak sem vztrajala.« Medicino je z bratrancem in bodočim možem, s katerim sta se poznala še iz srednje šole, študirala na Reki. V petem letniku so imeli prakso na ginekologiji. Ko je prvič prisostvovala porodu, je bil občutek zanjo tako veličasten, da se je odločila specializirati ginekologijo. »Ni mi žal. Pacientke mi velikokrat rečejo, da je videti, da to delo opravljam z zadovoljstvom. In imajo prav.« Po končanem študiju jo je mož sicer nagovarjal, da bi šla živet v Švico, kjer so bili njegovi starši, pa se tam ni videla, niti ni znala nemškega jezika. »Vedno sem se videla v Sloveniji,« je povedala. Tako so se ustalili tukaj, mož pa je razpet med Švico in Slovenijo.
V Novo mesto po naključju.
V novomeško bolnišnico je prišla po naključju, imela je namreč že obljubljeno delovno mesto na Ptuju. »Na začetku sem živela v Kočevju, tam so mi predlagali, naj grem prvega otroka rodit v Novo mesto, kjer naj ne bi bilo gneče.« Tam so jo potem začeli snubiti, ali bi prišla k njim. Najprej je mislila, da so ji to rekli kar tako. Vendar so mislili resno. Osem mesecev pozneje je že delala pri njih. »Prišla sem v krasen, razumevajoč kolektiv, omogočili so mi veliko možnosti za napredek in bila sem pridna ter te možnosti izkoristila.« (smeh) Specializirala se je na področju uroginekologije in operativnih posegov. Izobraževala pa se je v Sloveniji in tujini. Čeprav je tudi porodničarka, pravi, da je najraje ginekologinja in da zelo rada operira. Izurila se je za posebne operacije, ki jih ne delajo povsod v Sloveniji. »To so operacije za statiko medeničnega dna, pa operacije za korekcijo urinske inkontinence, endoskopske operacije, ki so sicer zelo zahtevne, pa laserske tudi. Učenje je zame velik izziv. Javljam se na vse, kar se je mogoče naučiti novega. Vsak izziv sprejmem.«
Priljubljena porodnišnica.
Z nekaterimi spremembami, ki so jih uvedli v zadnjih letih, je novomeška porodnišnica ena bolj priljubljenih med porodnicami. »Imamo res več porodov, ker smo uvedli veliko alternativne ponudbe. Imamo tri apartmaje, dva manjša in večjega z dnevno sobo, kjer je s porodnico lahko vsa družina. Imamo tudi enoposteljne sobe, če bi bila ženska rada sama – vse to po izredno sprejemljivih cenah. Spremenili smo tudi eno od porodnih sob, v kateri je zdaj porodna kad, omogočamo porod na stolu, na voljo imamo razna protibolečinska sredstva, tudi epiduralno analgezijo, ki je brezplačna. Imamo potrpežljive, prijazne in pridne babice ter poslušamo želje porodnic, dokler je vse v mejah normale in ni nevarnosti za žensko ali otroka. Seveda pa je tako: kot ima doma vsak svoj red, je tudi v porodnišnici treba upoštevati pravila.« Izbruh epidemije koronavirusa je marca presenetil tudi novomeško porodnišnico. »Prva dva meseca, ko nismo vedeli, kaj naj pričakujemo, smo morali spremeniti protokole. Nenujne preglede smo odpovedali, pacientke s patološkimi brisi poklicali in jih obravnavali, tudi vseh operacij nismo prestavljali, porodi pa so potekali normalno. Na začetku brez partnerjev. Ko so jim dovolili prisostvovati pri porodu v Postojni, smo jim tudi mi. Danes so lahko pri porodu ob porodnici, potem pa lahko mamico in otročka vsak dan obiščejo za največ pol ure. Tudi drugo delo danes poteka normalno.«
Čas zase.
Priljubljena zdravnica si je po rojstvu prvega sina, Trima, ki ima danes osemnajst let, z družino uredila življenje v Novem mestu. »Imamo krasne sosede, nemalokrat me na pragu čakajo kostanj, češnje, zelenjava … Veliko prijateljev imamo, dobro se razumemo, občutek imam, da sem tukaj že od nekdaj.« Aktivna je tudi na drugih področjih. Predava učencem v osnovnih šolah, pri Rdečem križu Albankam, da se bolje znajdejo v našem zdravstvenem sistemu, piše na forumih za manjšine in države v razvoju. Vse to počne prostovoljno, tudi zato, da s svojim zgledom pokaže, da je s pridnostjo mogoče uspeti v tuji državi. Trenutno je od vsega dogajanja v zadnjih mesecih malo utrujena, zato je na vprašanje, kaj si v bližnji prihodnosti najbolj želi, kot iz topa izstrelila: »Na Maldive!« V resnici rada potuje, ampak s tem je hotela povedati, da si trenutno najbolj želi malo več časa zase. »Urniki so natrpani, dežurstva nas izčrpavajo. Ker je časa manj, se moraš zelo potruditi, da narediš nekaj več. (smeh) Ampak sem se res trudila, da sem naredila več, da sem uspela. Zelo sem zadovoljna, v karieri sem dosegla veliko. Zato si zdaj ne želim več nič posebnega, samo malo več časa zase. Kadar nisem v bolnišnici, se veliko ukvarjam z otrokoma. Rada pospravljam, ker se dobro počutim v pospravljenem domu, poleg tega rada potujem, hodim na telovadbo in sem zadovoljna, če lahko naredim kaj zase.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
