Poklukar je danes na zaposlene v zdravstvu in slovensko prebivalstvo na spošno naslovil odprto pismo, v katerem je opozoril, kaj nas čaka, ter pozval k solidarnosti in skupnemu boju proti epidemiji.
Poklukar je dejal, da bomo v naslednjih tednih šli »skozi naši generaciji nikoli videno in skozi nekaj, na kar nas ni mogel nihče pripraviti. Čez dva do tri tedne bomo živeli obdobje, ki bo polno nemogočih preprek.« Ob tem je pojasnil, da si želi, da bi se motil, a statistika pravi drugače, ta pa je v primeru epidemije »žal navadno nezmotljiva.«
Njegovo pismo objavljamo v celoti:
»Drage sodelavke in sodelavci, spoštovane prebivalke in prebivalci Slovenije,
v naslednjih tednih bomo šli skozi naši generaciji nikoli videno in skozi nekaj, na kar nas ni mogel nihče pripraviti. Čez dva do tri tedne bomo živeli obdobje, ki bo polno nemogočih preprek. Čeprav si želim, da se motim, je statistika v primeru epidemije žal navadno nezmotljiva.
Virus vidim kot parazit človeštva, ki se ne ozira na razlike med nami. Širi se ne glede na meje držav ali občin. Ne zanim ga, ali smo v jeseni življenja, podjetniške zvezde na vrhuncu moči ali mladi v največjem razcvetu. Ne zanima ga številka, ki smo jo ali nismo obkrožili zadnjo volilno nedeljo. Ne zanima ga, ali vanj verjamemo ali ne. Solidarno napada vse, najstarejši bodo le prvi med žrtvami. Še danes samoumevni posegi bodo lahko postali stežka dosegljivi, saj bo vse osebje osredotočeno na reševanje življenj v epidemiji.
Človeštvo je premagalo največje izzive preteklosti - črne koze, špansko gripo in nacizem. Enotno smo nastopili prvi dan naše državnosti, kar nas je ne glede na razlike pognalo naprej. Kot ljudje smo zmagali, ker smo znali zaščiti najšibkejšega človeka. Boj bomo tudi tokrat končali kot zmagovalci, ker bomo odgovorili solidarno.
Nekega dne bomo lahko ponovno množično spodbujali naše orle v Planici, dočakali novo leto v gneči mestnih ulic ter skupinsko vrtičkali za domom. Smučanje, izleti na morje ali obiski koncerta in gledališča bodo ponovno samoumevni. Maske bodo spet postale le šega pustnih karnevalov.
Do tam nas ne bodo pripeljala velika dejanja velikih posameznikov, temveč ravno nasprotno - mala odrekanja vsakega od nas. Solidarni v borbi, odločnosti in upanju bomo uspeli. Tudi v teh težkih pogojih se rojeva novo življenje - prvi nasmeh, ki ga novorojenček vidi skozi skfander, ni nič manj iskren.
Zahvaljujem se vam za vso pomoč, spodbudo in podporo, ki smo jo in jo bomo deležni. Zdravstveni delavci lahko pomagamo samo toliko, kot nam pomaga skupnost, ki stoji za nami.«
