Boleča izpoved: »Nimam denarja niti, da bi za dan mrtvih kupila svečko očetu«

Ne vem, kako bi vam prenesla to zgodbo niti kako jo začeti. To bi moral biti članek, kot ste jih navajeni, a je nastal neobičajen sestavek – zgodba. Povedala jo bom tako, kot so jo videle moje oči. V vsej svoji surovosti. Tokrat namreč ne bom pisala kot novinarka, ampak kot Polona v svoj dnevnik.

To bo zgodba o revščini. Včeraj je bil namreč mednarodni dan boja proti njej. Vendar ne skozi statistiko niti s pomočjo kakšnega dobrosrčnega in navdihujočega humanitarca, ki jih je v Sloveniji kar nekaj.

Da so, je čudovito. Vendar bi bilo veliko bolje, da bi namesto njih za ljudi z roba poskrbela država s tem, da bi ustvarila sistem s toliko vzvodi za pomoč in podporo, da bi se ustvarila nepropustna mreža, ki bi preprečila, da bi skozi na dno zdrsnil kdorkoli.

Tokrat bo pozornost zavzela samo ena žalostna zgodba od (pre)mnogih. Spoznali boste Ljubljančanko z dvema otrokoma. Živijo z enim dohodkom, minimalno plačo. Po tem, ko sva pogovor zaključili, sem se morala malo peljati z avtom. Kar tako – nekam. Brez cilja. Nisem mogla takoj nazaj v pisarno. Nisem še bila pripravljena nikomur pogledati v oči, ker me je njena bolečina prežela. Ves čas so mi v glavi odmevale besede, ki jih je rekla: »Nimam niti toliko denarja, da bi zdaj, ko bo dan spomina na mrtve, za svojega pokojnega očeta kupila svečko,« mi je zaupala s pogledom, uperjenim v tla. Prekleto, kako me je zabolelo, kar je izustila! Kako mora šele njo …

In naprej – si predstavljate, da nimate niti toliko denarja, da bi svojemu otroku, svojemu dragemu malemu bitju, ki z velikimi očmi zre v stojnico s sladoledom, kupili eno kepico?! Nimate niti evra, da bi mu izpolnili skromno željo. Tukaj se malo ustavite. Ne berite takoj naprej.

Fenomenalni ste

Namen tega, kar pišem, ni vzbujanje sočutja, ker vem, da ga imate. Namen tega, čemur pričate na teh straneh, ni povzročanje bolečine in nagovarjanje k doniranju hrane, denarja, oblek in drugih potrebščin, čeprav vas bom na koncu k temu vseeno povabila, ker to že počnete. Ne poznam Slovenca, ki ne bi vsaj enkrat v življenju nekomu, ki nima, že nekaj podaril. Glede tega ste fenomen(alni)! To mi je pri Slovencih všeč, da hodijo po svetu z odprtim srcem in rokami.

Tokrat si želim le, da bi slišali njeno zgodbo, da bi se nam tudi z njeno pomočjo zvišala občutljivost do tistih, ki o svojem pomanjkanju težko govorijo ali sploh ne. Da bi jih znali prepoznati in k njim pristopiti. Kajti veliko stisk je skritih za štirimi stenami. O njih »oni« ne govorijo, ker jih prežema strah, obup in sram. In medtem ko mnogim že pomagamo, je še veliko takih, ki socialno intervencijo še potrebujejo. »Dolgo je trajalo, da sem sploh komu povedala, da komaj shajam. Zaprla sem se vase, odmaknila od ljudi. Zato če ste v stiski, prosite za pomoč. Jaz sem na ta korak čakala (pre)dolgo,« mi je povedala.

Andreja (zaradi zaščite identitete ne uporabljam njenega pravega imena) brez dobrih ljudi in humanitarnih organizacij ne bi zmogla.

Bolj lačni kot siti

Spoznala sem Ljubljančanko z dvema otrokoma, enim odraslim, ki se je odselil, a še ni povsem osamosvojen, in osnovnošolko. Je zaposlena, z nekaj več kot dvajset let dolgo delovno dobo. Je ločenka, ki živi v socialnem stanovanju in vsak mesec prešteva cente. Tiste bakrene kovance, ki so večini od nas bolj odveč kot ne, njo pa njihov sveženj loči od tega, ali bosta tisti dan ona ali otrok lačna ali morda celo sita. Ker, saj veste, petnajst »bakrenčkov« po en cent je lahko že ena žemljica. Prejema minimalno plačo. Na mesec ji torej na račun pride malo več kot 600 evrov. Od tega, da poravna vse položnice in ostale stroške ter kredit, ji ostane 70 evrov. S tem mora nahraniti sebe in hčerko. »Saj lačni nisva,« pravi. Siti pa verjetno tudi ne, si mislim.

Rešitelj delodajalec

»Bila sem običajna ženska z družino. Nikdar v življenju si nisem mislila, da bom pristala v taki situaciji, v kakršni sem zdaj. Ko sem bila še poročena, je nekako šlo, saj sva bila oba z možem zaposlena, potem ko sva se pred petimi leti ločila, pa se je začelo. Ni mi lahko. V življenju sem veliko pretrpela. Težko govorim o tem,« pravi, in ne vrtam dalje.

Hčerka je v osnovni šoli in živi z njo. Je bolna, zaradi česar morata zelo paziti na prehrano, kar pomeni, da dekletu kupuje dietno, ki pa ni najbolj poceni. Dela kot negovalka. Nabralo se ji je za nekaj tisoč evrov dolgov, ker ni mogla sproti poravnavati položnic. »Vsak dan po službi sem se bala priti domov, ker sem vedela, da me bo čakala nova položnica, ki je ne bom mogla poravnati.«

Od banke do banke se je mudila in jih prosila za kredit. Ni bila uslišana. Na koncu so njeno stisko opazili v službi in ji dali posojilo, ki ga bo odplačevala nekaj let. Videti je, kako neskončno jim je hvaležna. »Ne veste, kakšno breme je padlo z mene, ko smo to uredili. Zdaj se vsaj ne bojim, da me bo, ko pridem domov z dela, pred vrati čakala policija in me prisilno izselila,« pravi, kajti tudi to ji je že grozilo – deložacija.

Nosi obleke, ki jih vi donirate

Nekoliko ji pomagata brat in mama, ki je sicer hudo bolna. No, za tisti sladoled za hčerko, ki ga zlepa ne bom pozabila, ji je prav ona v roke stisnila nekaj evrov. Sicer gre občasno po pomoč na Rdeči križ in Karitas. »To, v kar sem oblečena zdaj, so mi dali prav na Karitasu. Nič svojega nimam, si ne morem privoščiti. Zame so oblačila luksuz. Rabila bi kaj za obleči, seveda, a ne gre ...«. Tudi pri oblačilih za otroka je enako. »Za sina mi bodo priskrbeli nekaj spodnjega perila na Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje. Tam pri Aniti Ogulin. Oni mi bodo najbrž pomagali tudi drugače,« je s kančkom grenkobe, a s prvo iskrico v očeh, ki sem jo videla, odkar sva skupaj sedeli v parku, povedala Andreja (op. p. to ni njeno pravo ime).

Najbolj si želi, da bi imela dovolj denarja, da bi lahko redno plačevala položnice in da bi ji ostalo še za hrano, in to je zanjo dovolj. O priboljških ne razmišlja. Avtomobila nima. »Oh, vi imate avto. A ni krasno, da imate avto. Če bi ga imela jaz, bi lahko mamo, ki že nekaj let ni bila nikjer, peljala na morje,« sanjari. Ko je to rekla, sem se konkretno zamislila. Zadelo me je, ker mi je včasih, da imam, kar imam, pogosto tako samoumevno. Zavem se svoje sreče, ker mi nič ne manjka. Rosijo se mi oči. Pustim tišini, da teče. V tistem trenutku sva je potrebni obe.

Če bi jo srečali na ulici, ji na prvi pogled ne bi prisodili, da jo je prizadela huda revščina, da ji nekaj – veliko manjka. Občutek je varljiv.

Poslovilno pismo

Porajajo se mi vprašanja. Nova in nova, ki si jih niti ne upam vprašati, a me preseneti sama in pove: »Tako stisko sem doživljala, ker smo v takem pomanjkanju, da sem si nekoč že hotela kaj narediti. Sem že skoraj napisala mami pismo, da me ne bo več …« se izlije in me pogleda v oči. Dobro, da sedim, ko to slišim ...

Ponudim ji prevoz do skladišča Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje, ki ga hvaležno sprejme. Tam ji bodo dali nekaj stvari, ki jih nujno potrebuje njena družina. V roko ji stisnem še kuverto. Bo za svečko in sladoled, morda še kakšno malenkost ali dve, ji rečem. »Saj ni bilo treba,« izusti in ulijejo se ji solze … Od tam dalje sva emocionalno izčrpani že obe in med vožnjo ne govoriva več prav veliko. Prijetno žensko sem nato odložila in se odpeljala. Moje misli so ostale z njo.

Zbirajo živila in denar

Dejstvo je, kar ob svetovnem dnevu boja proti revščini izpostavlja tudi Zveza prijateljev mladine (ZPM) Ljubljana Moste-Polje, da revščino epidemija poglablja. Potreb po pomoči je veliko, zato če lahko, podprite kakšno humanitarno organizacijo, kot je ZPM Ljubljana Moste-Polje, in vse njihove dobronamerne projekte in programe. Če imate hrano z daljšim rokom trajanja, kot so testenine, različna žita, polenta, namazi, kompoti, izdelki za osebno higieno odraslih in otrok, čistila za dom in šolske potrebščine, jih lahko v času uradnih ur prinesete v njihovo skladišče v Večgeneracijski center Skupna točka, Zaloška 54, Ljubljana (nasproti tržnice Moste).

Podprete lahko še en njihov projekt – Veriga dobrih ljudi, ki pomaga družinam z najrazličnejšimi oblikami pomoči, od finančnih sredstev do drugega. »Namen projekta je tudi, da se kot družba povežemo in ponudimo delček sebe. V Verigi dobrih ljudi oziroma v naši organizaciji so vedno dobrodošli vsi, ki lahko s svojim časom, izkušnjami, znanjem ali finančnimi sredstvi pripomorejo k večji blaginji tistih, ki se znajdejo v težkem položaju,« sporoča ZPM Ljubljana Moste-Polje. Za denarne donacije lahko pošljete SMS s ključno besedo VERIGA na 1919 (v tem primeru boste darovali 1 evro), če pa boste poslali SMS s ključno besedo VERIGA5 na 1919, boste poklonili 5 evrov. Donacijo v višini 2,99 evra pa lahko poklonite s klicem na 090 93 30 86.

Zelo odmeven in aktualen projekt ZMP Ljubljana Moste-Polje je tudi Botrstvo, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrokom in mladostnikom iz družin v stiski. Tudi v tem primeru lahko pomagate z SMS-sporočilom. Če želite podariti 5 evrov na to številko, pošljite SMS s ključno besedo BOTER5. Če pa bi radi poklonili 10 evrov, na isto številko pošljite BOTER10.