Stiska

Zakaj vedno boli trebušček v nedeljo zvečer?

Petra Arula / Revija Zarja Jana
11. 10. 2020, 20.20
Deli članek:

Vse več otrok ne more hoditi v šolo. Vendar vzrok za to ni korona, temveč anksioznost, panične motnje ali depresija. Razloge zanje lahko iščemo doma, na primer ločevanje staršev, ali pa v šoli – otrok se ne more dobro vključiti med vrstnike ali je celo zasmehovan, maltretiran, izredno se boji izpostavljenosti, ocenjevanja, novih prostorov in ljudi …

Zarja Jana
Stiske otrok, ki odklanjajo šolo.

O tem, kakšno stisko z odklanjanjem šole odražajo otroci in kako jim lahko pomagamo, smo govorili z dr. Matejo Hudoklin, univ. dipl. psihologinjo, specialistko klinične psihologije in direktorico Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana, ki je sodelovala tudi v triletnem projektu ministrstva za zdravje o odklanjanju šole ter je soavtorica priročnikov s to tematiko. Pojasnila nam je, kako pomembno je prepoznati že prve znake, kot so zoperstavljanje jutranji rutini, odlašanje z odhodom v šolo, otrok noče iz avta, pogosto zamujanje, bolečine v želodcu, slabost in glavobol, jok, prepiri … »Že to, da otroka vsako nedeljo boli trebušček, da mu je slabo, kaže, da v ponedeljek noče v šolo.«

Strah, strah, strah

»Pri mlajših otrocih je več težav zaradi ločitve od doma, staršev, tu gre za močan strah otroka, da bi lahko izgubil zanj pomembno osebo, zato noče nikamor. Ta strah se lahko vleče iz vrtca, lahko pa občuti tesnobo pred novimi prostori in ljudmi. Pri novincih je lahko strah pred novim zelo močan. Obenem vsi starši niso imeli dobrih izkušenj s šolo in lahko otroku nezavedno vcepijo strah. Starejši ko so otroci, bolj se pojavljajo težave s tem, da se ne želijo izpostavljati – bojijo se, na primer, da bi jih sošolci zasmehovali, če bi rekli kaj narobe, močan strah občutijo pred izpostavljanjem pred tablo, tudi strah pred ocenjevanjem je lahko premočan, da bi ga otrok zmogel uravnati.«

Ko simptomi izginejo ... 

Bolečine v trebuhu, slabost, glavobol, povišana temperatura so velikokrat izraz močnega strahu in tesnobe. »To prepoznamo tudi po tem, da ko se odločimo, da otrok ostane doma, simptomi počasi izginejo, vrnejo pa se lahko zvečer pred spanjem ali naslednje jutro. Najprej je treba poiskati razlog. Otroka, ki ima povišano temperaturo, seveda ne spodbujamo, da bi šel v šolo. Mlajši otroci sploh ne vedo za vzrok, a morda vam bodo ob kakšni drugi priložnosti potožili, da učiteljica vpije, da si ne upajo na stranišče, ker so tam vedno starejši šolarji … Ob zgoraj opisanih znakih je najbolje poiskati pomoč pri učitelju ali strokovni delavki. A večkrat nihče od nas odraslih ne ve, zakaj otrok noče hoditi v šolo. Navsezadnje se morda v njej počuti povsem v redu, pa doživlja nasilje med vrstniki na poti,« opozarja dr. Mateja Hudoklin.

Najprej izključimo bolezen

Četudi smo prepričani, da otrok ni bolan, je pametno pri zdravniku izključiti bolezen. Tako oboji – mi in otrok – dobimo potrdilo, da z otrokovim telesom ni nič narobe, in lahko začnemo iskati vzroke drugje. »Dejansko lahko več zboleva, kot je v preteklosti. A četudi opažamo, da je kar naenkrat nekaj narobe z njegovim imunskim sistemom, se je dobro vprašati, zakaj se je obramba porušila. To je lahko posledica marsičesa, kar se dogaja z otrokom,« opozarja strokovnjakinja. »Pri otroku, ki ni kronično bolan ali poškodovan in izostane v polovici leta 150–200 ur zaradi bolezni, je ta velika številka resen kazalnik za alarm.«

Ne pišite opravičil! 

»Veliko staršev svojim otrokom piše opravičila, toda s tem pomagajo vzdrževati otrokovo neželeno vedenje. Pomagali mu bodo izključno takrat, ko bodo poiskali vzrok za njegove težave in se, če morda niso vedeli, da izostaja od pouka, kar se velikokrat zgodi pri starejših otrocih in mladostnikih, odzvali pravilno,« opozarja direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana. »Če ne veste, kako se pogovoriti z otrokom, se o svoji skrbi pogovorite z razrednikom ali šolsko svetovalno službo; morda so oni pri vašem otroku opazili stvari, ki jih pred vami otrok prikriva. Vsak otrok je drugačen, pomembno je, da mu pridemo naproti, da so starši in šola povezani ter skupaj naredijo načrt pomoči, pri katerem pa sodeluje tudi otrok,« dodaja dr. Mateja Hudoklin.

Kaj je vzrok?

Četudi je otrok zjutraj povsem bledoličen, najverjetneje vzrok za to ni slabost. Slabost je le znak, da je otrok v resni stiski. »Če je mlajši in je problem ločitev od starša, je treba delati tako z otrokom kot s starši,« opozarja strokovnjakinja. »Otrok zelo dobro zaznava počutje staršev – četudi ga skrivajo pred njim. Njihovo zaskrbljenost, naj gre za prepire, ločevanje, finančne skrbi ali karkoli drugega, ne le skrb za to, kako bo z njim v šoli, doživlja kot alarm. Prav zato hoče biti ob njih, ne pa v šoli. Če pa šolo odklanja mladostnik, je najbolje narediti načrt postopnega vračanja v šolo – najprej eno uro, nato gre v svetovalno službo; če je problem ocenjevanje, ga dva do tri tedne nič ne ocenjujejo … Pomembni so doslednost, vztrajnost in upoštevanje vseh dogovorov. Vsi učitelji, ki ga učijo, morajo biti seznanjeni tako s problematiko kot z dogovori.«

Brez drugih ne gre

Dr. Mateja Hudoklin dodaja, da so vzroki za izostanke ali odklanjanje šole lahko tudi prijetnejše stvari od pouka, torej ni nujno, da so vzrok za to vedno čustvene težave: »Šoli se nekateri otroci želijo izogniti tudi zato, da počnejo prijetnejše stvari: igrajo računalniške igrice, gledajo televizijo, se družijo, gredo po trgovinah …« A vseeno naj družinski vsakdanjik ne postane le še preobremenjenost s šolo. Ta je še kako pomembna za otrokov razvoj, še zdaleč ne le zaradi intelektualnega razvoja, ampak tudi zato, ker se v šoli otrok druži, vključen je v najrazličnejše socialne interakcije, tu dobi zelo realno sliko svojega znanja in sposobnosti glede na druge otroke ... »Zagovarjam, da mora biti otrok del skupine in se socializirati sredi nje. Za nekatere otroke je sicer, žal, bolje, da ostanejo doma – to so tisti, ki jim to svetujejo zdravniki specialisti. A ob vseh drugih težavah je treba poskrbeti, da je otrok med vrstniki in drugimi zanj pomembnimi ljudmi. Že davno je dokazano, da osebnosti in mišljenja brez drugih ljudi ne moremo razvijati. Od vrstnikov pa otrok dobi spodbude, ki mu jih odrasli ne moremo dati. Šola danes ni le nekaj, kar otroku da znanje matematike ali slovenščine, temveč otroci razvijajo v šoli tudi druga področja,« opozarja dr. Mateja Hudoklin.

Ne zahtevajmo več, kot zmore! 

Cvetka Rutar, učiteljica z 32-letno prakso, avtorica knjig, v katerih starše in otroke uči umirjanja s čuječnostjo in meditacijo, ter svetovalka za učitelje in starše, pravi, da za otrokovim odklanjanjem šole po navadi ni en sam vzrok, temveč jih je več. Učiteljica vedno znova v razredu, pa tudi pri delu s starši in učitelji, opaža, kako močno na nas delujejo podzavestni vzorci. »Če ima, npr., deklica vzorec, ki je prišel od mame in stare mame, da ni dobra, se bo povsem drugače odzvala na kritiko kot nekdo, ki tega vzorca nima – o sebi bo mislila slabo, kritiko bo vzela za hudo, tisti, ki takšnega vzorca nima, pa ne. Vsak otrok bo šolo in izkušnje v njej – tudi zaradi podzavestnih vzorcev, doživljal drugače,« pravi učiteljica, ki opaža, da je odklanjanje šole največkrat posledica domačih razmer, pa tudi prevelikih pritiskov na otroke in nemalokrat zavijanja otrok v vato.

Starši dandanes preveč pritiskajo na otroke! 

»Druga stvar so pritiski staršev na otroka,« opozarja Cvetka Rutar. »Na splošno se zdi slovenskim staršem otrokov šolski uspeh izjemno pomemben. Če otrok njihovih pričakovanj ne more zadovoljiti, je zanj to lahko izjemno travmatično. Tudi če starš od otroka ne zahteva boljšega šolskega uspeha naglas, temveč je napet, se boji, kaj bo z otrokom, če ne bo uspešen, otrok to čuti in si želi ustreči staršem. Otrok si želi ljubezni staršev in bo naredil vse, da bodo zadovoljni. Čeprav starš ni rekel, bo otrok vedel, da je razočaran. In če otrok ne zmore več od tega, kar je dosegel, se pritisk izjemno povečuje, saj ve, da ne bo zmogel in s tem ne  ne bo ugodil staršu. To se velikokrat zgodi,« poudarja Cvetka Rutar, zakaj od svojega otroka ne zahtevajmo preveč.

Zavijanje v vato

»Starši po eni strani tekmujejo, da bo njihov otrok prej to, prej ono, prej tretje, po drugi strani pa ga zavijajo v vato, da se mu ne bi kaj naredilo. Ker se bojijo, da bi se, npr., urezal, mu ne dajo škarjic in potem jih še v prvem razredu ne zna prijeti v roke. Takšni otroci so nerodni, ne znajo plezati, ker nikoli ne plezajo, ne skačejo … Ko pridejo v šolo, to od njih zahtevajo, in kar naenkrat se lahko otrok počuti neuspešnega. Doma je bilo vse super, v šoli pa ne bo super. To je za otroka, ki pride v šolo, izjemno hudo, saj je prej ves čas doživljal le uspeh, v šoli pa ni več tako.«

Ko so stvari med mamo in očetom napete

»Učitelji vedno znova opažamo, kako se na otrocih v šoli poznajo družinske razmere,« pravi Cvetka Rutar in razlaga: »Ko so stvari med očetom in mamo napete, se otroci ne morejo učiti, saj premišljajo samo o tem, kaj bo zdaj narobe, ali bosta skupaj ali ne, kaj se bo zgodilo z očetom in kaj z mamo. Te misli polnijo njihovo glavo in ne morejo se učiti. Če se potem v šoli njihova skrb odraža s slabimi ocenami, je to še dodaten pritisk in enkrat takšni otroci preprosto ne zmorejo več. Nekateri ne morejo več v šolo, drugi se odzovejo z boleznimi, po navadi s trebušnimi težavami in glavoboli, ker ne zmorejo vseh pritiskov, ki se dogajajo okrog njih. Posledično otrok vsaj malo izgubi nit, in četudi je bil prej dober učenec, naenkrat vsega skupaj ne zmore in ne ujame več vala, na katerem je plul prej. Doživlja neuspeh za neuspehom in si ne zna sam pomagati, sploh če imata v družini starša med sabo toliko dela, da ne zmoreta poskrbeti za otroka. Potem seveda pride do odklanjanja šole. Otroke opazujmo ter se v zaupnem in varnem okolju z njimi čim več pogovarjajmo,« svetuje učiteljica, ki pravi, da je še kako pomembno, da znamo sebe in otroka čustveno razbremeniti. »To lahko naredimo najprej s pogovorom, potem pa še z dihalnimi vajami ali meditacijo. S tem poskrbimo, da ne nosimo s sabo bremen, ki nam otežujejo življenje.«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
naslovnica