Sredi aprila se je minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek odločil zamenjati direktorja državnega zavoda za blagovne rezerve. To je postal njegov dober prijatelj Tomi Rumpf. Zakaj se je takratni direktor in največji lastnik Veterinarske postaje Šmarje pri Jelšah ob izbruhu afere z nabavo zaščitne opreme odločil prevzeti vodenje zavoda, do danes ni jasno. Toda v tem času mu je pri vladi Janeza Janše uspelo priti do posla, ki bo njegovemu veterinarskemu podjetju v prihodnjih letih prinesel milijone.

Janez Posedi
STA
Janez Posedi, donedavni vodja uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin

Prav Rumpfovo podjetje je namreč največji zmagovalec javnega razpisa za veterinarske koncesije, ki jih podeljuje uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVGVVR). Na njenem čelu je bil od leta 2015 Janez Posedi, nekdanji predsednik konfederacije sindikatov Pergam. Ministrica za kmetijstvo Aleksandra Pivec ga je marca, ko je uprava pregledovala ponudbe, prispele na razpis, zamenjala z Jernejem Drofenikom. Rumpfovo podjetje je kot edino v Sloveniji dobilo tri koncesijske enote: ob Šmarju pri Jelšah, kjer je delovalo že do zdaj, še Celje in Šentjur pri Celju. Gre za ogromno območje s približno šest tisoč kmetijami, ki sega od Dobrne do meje s Hrvaško na Sotli.

Več virov nas je v zadnjih tednih opozorilo na sume, da je šel razpis v posameznih delih na roke večjim veterinarjem, med katerimi je tudi Rumpfovo podjetje. Na to javno opozarjajo tudi nekateri neizbrani ponudniki. Sedem veterinarskih podjetij iz celotne Slovenije je tako že v začetku letu na Komisijo za preprečevanje korupcije (KPK) vložilo prijavo zaradi suma korupcije v postopku dodelitve koncesij. Šele po pol leta, ko je bil razpis že zdavnaj končan, koncesionarji pa izbrani, so dobili odgovor, da je komisija ni vzela v nadaljnjo obravnavo.

Prvi razpis za podelitev koncesij za prihodnjih deset let je Posedijeva uprava objavila že sredi januarja. Dva tedna pozneje ga je razveljavila. Takoj zatem je objavila nov razpis, ki pa se je v nekaterih pogojih bistveno razlikoval od prejšnjega. Uprava je namreč v pomembni meri spremenila prednostna merila za izbor koncesionarjev.

Prvi razpis za podelitev koncesij za prihodnjih deset let je Posedijeva uprava objavila že sredi januarja. Dva tedna pozneje ga je razveljavila. Takoj zatem je objavila nov razpis, ki pa se je v nekaterih pogojih bistveno razlikoval od prejšnjega. Dobički Veterinarska postaja Šmarje pri Jelšah je lani ustvarila že 1,6 milijona evrov prihodkov in skoraj 70.000 evrov dobička. Državna koncesija je Rumpfovemu podjetju že lani prinesla 450.000 evrov prihodka, kar je največ v državi.   

Možnost pridobitve daleč največjega števila dodatnih točk je tako dala veterinarskim podjetjem, ki imajo sedež ali podružnico v dveh ali več upravnih enotah. Eno od teh je Rumpfovo, ki ima postaje na območjih Šmarja pri Jelšah in Šentjurja pri Celju. »Te točke so nato šteli tudi za druga območja,« nas je opozoril Dušan Jagodič, lastnik Veterine Jagodič, ki se je prav tako potegovala za koncesijo. Veterinarska postaja Šmarje pri Jelšah je zato lahko dobila koncesijo za območje Celja, čeprav tam nima ne dežurnega veterinarja ne postaje. »Ne predstavljam si, da bodo morali lastniki velike živali iz Štor ali Vojnika voziti na preglede v skoraj uro oddaljeno Kozje,« se je čudil Jagodič.

Nekateri ostali konkurenti so opozorili tudi na druga, domnevno sporna merila. Ponudniki na razpisu so tako dobili točke za vsakega zaposlenega veterinarja, pri čemer ni nujno, da se ta sploh ukvarja z velikimi živalmi. Za posamezno območje je bila lahko izbrana le ena postaja, ne pa več, kot je bila praksa pred leti. Že v osnovi naj bi šlo za neenakopravno tekmo, saj so marže dosedanjih imetnikov koncesij v primerjavi z ostalimi veterinarji tudi do 15 odstotkov višje, so poudarili.

»Zakaj država plačuje več, če bi lahko to dobila ceneje?«

Zakaj je bil prvotni razpis razveljavljen? Na upravi so pojasnili, da so naknadno ugotovili, da »nekatera prednostna merila (...) niso bila dovolj natančno določena, jasna in konkretizirana. V takem primeru bi lahko prišlo do fiktivnih prijav z namenom pridobitve večjega števila točk, do uveljavljanja večjega območja brez resnega namena opravljati veterinarsko dejavnost na tem območju in neuravnoteženega razmerja pri dodelitvi točk za določeno območje.«

Želeli so popraviti tudi sistem točkovanja, ki bi po njihovem mnenju dajal preveliko prednost kadrovskim zmogljivostim veterinarskih podjetij. V tem primeru bi lahko to merilo prevladalo nad ostalimi merili, kot so bližina in dostopnost veterinarske organizacije, dejavnosti za obvladovanje kriznih situacij in delovne izkušnje zaposlenih veterinarjev, so dodali na upravi.

Toda Dušan Jagodič nam je s primerom ponazoril, kako veliko prednost na razpisu naj bi imeli veliki koncesionarji. »Na koncu smo konkurenti na znesek, ki ga država plača za koncesijo, ponudili še deset odstotkov popusta, a tudi to ni bilo dovolj. Veterinarska postaja Šmarje pri Jelšah je zaradi vseh dobljenih točk lahko ponudila le tri odstotke popusta in bila še vedno izbrana,« je poudaril Jagodič. Sprašuje se, »zakaj želi država plačevati več denarja za nekaj, kar bi lahko dobila ceneje«. Po naših informacijah že okrog deset veterinarskih podjetij odločbe uprave o izbiri koncesionarjev izpodbija na upravnem sodišču.

Koliko denarja prinese koncesija za veterino

Poslovanje Veterinarske postaje Šmarje pri Jelšah v zadnjih letih strmo raste. Lani je ustvarila že 1,6 milijona evrov prihodkov in skoraj 70.000 evrov dobička. Ima več kot 20 zaposlenih. Državna koncesija je Rumpfovemu podjetju že lani prinesla 450.000 evrov prihodka, kar je največ v državi.

S precej večjim območjem, ki bi ga podjetje obvladovalo, bi lahko po nekaterih ocenah v prihodnjih desetih letih skupaj ustvarilo od sedem do osem milijonov evrov dodatnih prihodkov.

Rumpf uradno obvladuje približno petinski delež veterinarske postaje, a je njegova dejanska moč v lastništvu večja, saj je skoraj tretjinski delež v lasti podjetja. Solastnik podjetja, ki je bilo včasih v lasti občin obsoteljsko-kozjanske regije in Slovenske razvojne družbe, je že 20 let. Vanj se je kot direktor vrnil leta 2017, ko je zapustil srbsko podjetje Topiko v lasti Perutnine Ptuj. Pred tem je vodil Kobilarno Lipica in kabinet Milana Pogačnika, nekdanjega ministra za kmetijstvo v vladi Boruta Pahorja.