Čeprav že dolga leta vrabci na strehah čivkajo, da je Slovenija ena od držav, ki ima domala najstarejše prebivalstvo na starem kontinentu, smo hkrati edini v EU, ki še nimamo sprejetega zakona o dolgotrajni oskrbi. Šest slovenskih vlad ga je uspešno prekladalo iz predala v predal, vmes pa sta se ves čas prepirala in si solila pamet ministrstvo za delo družino, socialne zadeve in enake možnosti ter ministrstvo za zdravje. Tudi zdaj je tako, čeprav se je javna razprava šele dobro začela. Počneta to namenoma, da tudi ta predlog zakona, ki je milo rečeno zelo nedorečen, ne bi bil sprejet? In če bodo zakon že uspeli popraviti, bosta pred vlado še vedno dva ključna problema: kako zagotoviti denar in kako priti do kadrov. Ne enega ne drugega – ni.
O zakonu o dolgotrajni oskrbi in obveznem zavarovanju za dolgotrajno oskrbo smo se pogovarjali s Klavdijo Kobal Straus, diplomirano medicinsko sestro, zaposleno na direktoratu za dolgotrajno oskrbo pri ministrstvu za zdravje, ki je 23 let delala v Domu upokojencev Idrija, tako v instituciji kot v oskrbi na domu.
Že šest zaporednih vlad je pred volitvami obljubljalo, da bodo sprejele zakon o dolgotrajni oskrbi, ki naj bi bil temelj za dostojno starost. Ko pa so bile volitve mimo, so vse doslej pozabile na predvolilne obljube. Bo zdaj kaj drugače?
Sprejem zakona o dolgotrajni oskrbi in obveznem zavarovanju za dolgotrajno oskrbo je nujen. Zagotavljal naj bi stabilen, dolgoročno vzdržen sistem, ki bi upravičenim omogočal kakovostno, dostojno in varno življenje. Predvsem pa bi končno imeli vsi vse možnosti, da si pomoč, ki jo potrebujejo, privoščijo ne glede na svoj socialno-ekonomski položaj!
Pri sestavljanju predloga zakona, ki je sedaj v javni razpravi, ste imeli v mislih predvsem tiste starejše, ki želijo ostati doma, in jim zagotoviti enake storitve, kot jih imajo stanovalci v domovih starejših.
Ja. Naš osnovni namen je bil, da se bodo starejši ljudje lahko odločili, ali bodo starost preživljali doma ali v domu starejših občanov. Večina si jih namreč želi, čeprav niso več samostojni, živeti doma. Ta zakon bi jim to omogočil, saj bi doma lahko dobili primerljive storitve kot v domu za starejše. In kar je najboljše: po predlogu tega zakona bi bile v višjem deležu kot danes oziroma v celoti financirane iz javnih virov.
Pomembna novost naj bi bila tudi, da bi vse informacije o dolgotrajni oskrbi dobili na enem mestu.
Tako je. Predlog zakona vzpostavlja enotne vstopne točke, na katerih bi zainteresirani izvedeli vse. Zaposleni na vstopnih točkah pa bodo oceno upravičenosti do dolgotrajne oskrbe opravili na domu tistega, ki bo vlogo za oceno upravičenosti podal. S tem bomo pomembno olajšali in pospešili postopke.
Kdo pa bo skrbel za starejše doma?
Za uporabnike storitev dolgotrajne oskrbe na domu bodo skrbeli zaposleni primerljivih poklicnih skupin kot v domovih starejših. Po predlogu zakona se omogoča koriščenje storitev s področja osnovnih in podpornih dnevnih opravil, zdravstvene nege, vezane na osnovna dnevna opravila, ter storitev za ohranjanje samostojnosti, ki jih bodo zagotavljali za to ustrezno usposobljeni kadri. Zakon nadalje predvideva povezovanje različnih poklicnih skupin, to so socialni oskrbovalec, bolničar negovalec, tehnik zdravstvene nege, fizioterapevt, delovni terapevt, socialni delavec, kineziolog itd. Prav to se je v pilotnih projektih v Ravnah na Koroškem, Celju in Krškem, ki smo jih izvajali na področju dolgotrajne oskrbe, izkazalo za izjemnega pomena za dvig kakovosti življenja uporabnikov storitev.
Predlog zakona uvaja tudi oskrbovalca družinskega člana.
Po predlogu naj bi bil to družinski član, ki se odloči izstopiti s trga dela in skrbeti za svojca, ki potrebuje dolgotrajno oskrbo. Institut je namenjen tistim, ki potrebujejo največji obseg pomoči. Predlog ureditve pa prinaša tudi preverjanje pogojev, saj mora biti oseba psihofizično sposobna zagotavljati potrebne storitve, prinaša pa tudi možnost štirinajstdnevne nadomestne oskrbe, ki oskrbovalcu družinskega člana omogoča razbremenitev, česar današnji predpisi ne omogočajo.
V domovih za starejše za stanovalce skrbijo zaposleni, ki so pogosto nezadovoljni s plačilom in pogoji dela, preobremenjeni in kadrovsko podhranjeni. Kakšne normative predvideva nov zakon?
Odklone na tem področju je lani že ugotavljalo tudi računsko sodišče. Predlog zakona prinaša možnost, da se kadri za izvajanje podpornih in osnovnih dnevnih opravil financirajo iz javnih virov, njihova poklicna struktura pa bo prilagojena glede na potrebe uporabnikov.
Ne pozabimo, da sedaj že več kot polovica stanovalcev domov starejših potrebuje veliko pomoči zaradi fizične oviranosti ali demence.
Slovenska demografska piramida jasno kaže, da se kot družba staramo, zato je in tudi bo potreba po storitvah s področja dolgotrajne oskrbe čedalje večja. Predvsem pa se hitro veča število oseb z zelo napredovalo demenco. Te bo možno po predlogu zakona avtomatsko uvrstiti v najvišjo kategorijo upravičenosti do dolgotrajne oskrbe. Predlog zakona pa prinaša tudi nove storitve za krepitev in ohranjanje samostojnosti, saj želijo ljudje čim dlje in v čim višjem obsegu skrbeti zase. Storitve za ohranjanje samostojnosti so bile testirane tudi v pilotnih projektih, ki so se izkazali za izjemno učinkovite. S storitvami v njih so bili doseženi izjemni premiki, ki so prej povsem odvisnemu uporabniku povrnili moč, da samostojno nese žlico v usta ali pa se sam obrne v postelji na bok. To gotovo pomeni dvig kakovosti življenja, vzporedno pa tudi razbremenitev tistih, ki bi sicer te storitve izvajali.
Po novem naj bi ukinili dodatek za pomoč in postrežbo v treh kategorijah (okoli 150, 300 in 430 evrov na mesec), ki ga ne morejo dobiti kmetje in gospodinje. Kdo bo imel pravico do nove denarne pomoči in kolikšna bo?
Po predlogu zakona bi bil denarni prejemek ena izmed možnih oblik pravic v dolgotrajni oskrbi, ki bi bila pod enakimi pogoji dostopna vsem zavarovanim osebam, in sicer v petih kategorijah v višini od 89 do 491 evrov na mesec.
Za vsesplošno dobro oskrbo starejših, invalidnih in bolnih bi potrebovali več kot 600 milijonov evrov na leto. Brez denarja bo ta zakon le mrtva črka na papirju.
Naj ponovim. Z rešitvami v predlogu zakona želimo vsem državljanom omogočiti, da pridejo do potrebnih storitev ne glede na njihov socialno-ekonomski položaj. Za to je treba zbrati dodatnih 335 milijonov evrov na leto. Za zagotovitev potrebnih sredstev smo predlagali solidarnostni način z uvedbo prispevka za dolgotrajno oskrbo, ki predvideva, da tisti z višjimi prihodki plačujejo več. Zaposleni z minimalno plačo bi v blagajno za dolgotrajno oskrbo prispevali devet evrov na mesec, zaposleni s povprečno plačo pa okoli 17 evrov na mesec.
Danes je dostopnost do prepotrebnih storitev žal povezana s tem, koliko denarja ima kdo.
Finančno so obremenjene tako družine kot lokalne skupnosti. Ob povečevanju števila starejših se povečuje tudi število ljudi, ki potrebujejo pomoč pri zadovoljevanju potreb, in če področju dolgotrajne oskrbe ne bomo namenili dodatnih sredstev, še tega, kar lahko trenutno izvajamo, ne bomo mogli več zagotoviti.
Če stane danes oskrbovalnina na negovalnem oddelku v javnem domu starejših okoli 1200 in v zasebnem okoli 1700 evrov na mesec, koliko bodo starejši za dom plačevali po novem predlogu zakona?
Po predlogu zakona bi plačali zgolj stroške nastanitvenega oziroma tako imenovanega hotelskega dela, ki pa ne bi smeli presegati 90 odstotkov zneska najnižje starostne pokojnine z doseženimi 40 leti pokojninske dobe.
Je dovolj primernega osebja za storitve dolgotrajne oskrbe?
Predlog zakona o dolgotrajni oskrbi v nasprotju z obstoječimi ureditvami prinaša možnost zaposlovanja poklicnih skupin, ki bodo zagotavljale osnovna in podporna dnevna opravila iz javnih virov. Naj opozorim, da je na področju zdravstva, socialnega varstva in dolgotrajne oskrbe izjemno pomembno ne le to, da je kadra številčno dovolj, ampak da so to zaposleni, ki so za svoje delo kompetentni in imajo visoko razvit etični čut, čustveno inteligenco, so empatični in pošteni. Vsekakor pa bomo kot družba morali najti načine, da kadre, ki jih z javnimi viri izobrazimo, zadržimo v poklicih, za katere so se izobrazili, predvsem pa v državi, ki jim je izobrazbo zagotovila. Posvetiti se bomo morali tudi izzivom brezposelnosti, saj v državi, ki kadre potrebuje, brezposelnih ne bi smelo biti.
In še eno vprašanje: kdo bo nadziral delo osebja, ki bo nudilo pomoč na domu, in kdo tiste, ki bodo zaposleni v domovih starejših?
Tu smo posebno šibki. Predlog zakona naj bi uvedel nove metode povezanih oblik nadzora.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
