Za življenja gre? Ne, za vojaške helikopterje.

Obrnili ploščo: najprej so se zavzemali za namenske helikopterje, zdaj bi kupili vojaške

Tomaž Modic / Necenzurirano.si
21. 9. 2020, 20.00
Deli članek:

Zakaj Slovenija še nekaj časa ne bo dobila namenskih helikopterjev, s katerimi bi reševali hudo poškodovane v prometnih nesrečah? In zakaj so politiki, ki so se še v začetku leta zavzemali za rešitev tega problema, po prevzemu oblasti obrnili ploščo?

Bobo
V Sloveniji že 17 let poznamo tako imenovano helikoptersko nujno medicinsko pomoč (HNMP), ki deluje ločeno od sistema gorskega reševanja.

Čez manj kot štirinajst dni bodo poslanci odločali o predlogu zakona, po katerem bi za nakupe vojaških oklepnikov in drugo oborožitev v naslednjih letih namenili kar 780 milijonov evrov. S tem denarjem bodo kupili tudi helikopterje. »V njih prevažamo novorojenčke in poškodovane ter z njimi rešujemo v gorah,« je minister za obrambo Matej Tonin utemeljeval visoko številko. Po njegovem mnenju gre za nujno potrebne nakupe, tudi zato, da zaradi pomanjkanja helikopterjev ljudje ne bi umirali.

Toda predsednik NSi je še v začetku leta, ko je bil v opoziciji, govoril drugače. Takratno Šarčevo vlado je opozarjal, da je obstoječi sistem helikopterskega reševanja, v katerem ima glavno besedo vojska, slab. Slovensko zdravstvo bi po njegovem mnenju potrebovalo namenske helikopterje, s katerimi bi hitreje in ob nižjih stroških reševali življenja.

Ko je Tonin postal del koalicije Janeza Janše in dobil v roke orodje rešitve problema, pa je obrnil ploščo. Zdaj podpira nakup dragih vojaških helikopterjev. Po besedah poznavalcev razmer so prevladali interesi posrednikov, ki si obetajo provizije od več deset milijonov evrov vrednih nakupov, in močnega lobija vojaških pilotov, ki zaradi občasnega sodelovanja pri reševanju dobivajo visoke, tudi do 40-odstotne dodatke k plači.

Po besedah poznavalcev razmer so prevladali interesi posrednikov, ki si obetajo provizije od več deset milijonov evrov vrednih nakupov, in močnega lobija vojaških pilotov, ki zaradi občasnega sodelovanja pri reševanju dobivajo visoke, tudi do 40-odstotne dodatke k plači.

Kot kaže, bo vojska dobila dva nova večja helikopterja Cougar, ki sta v osnovi namenjena vojaškim nalogam in gašenju v naravi. Po dostopnih podatkih bo vsak od njiju stal okoli 18 milijonov evrov. V primeru realizacije tega nakupa bodo del obstoječe flote osmih manjših helikopterjev Bell 412 uporabili za reševanje, so pojasnili na ministrstvu. Za njihovo posodobitev bi šlo dodatnih 15 milijonov evrov. A to pomeni, da se bo ohranil dosedanji sistem, ki je po mnenju stroke in politike drag, netransparenten in neučinkovit.

VSI PROBLEMI HELIKOPTERSKEGA REŠEVANJA

V Sloveniji že 17 let poznamo tako imenovano helikoptersko nujno medicinsko pomoč (HNMP), ki deluje ločeno od sistema gorskega reševanja. V nasprotju z drugimi interventnimi vozili lahko helikopterji z medicinsko ekipo pomagajo na težje dostopnih območjih in hitreje dostopajo do kraja nesreče oziroma do bolnišnice. Potrebe po tovrstnem reševanju se naglo povečujejo. V zadnjih šestih letih se je število posredovanj več kot početverilo. Lani jih je bilo 733, tako da službe delujejo na robu zmogljivosti. Glavni vzrok je večje število nesreč.

Toda požrtvovalne pilote in reševalne ekipe zavirajo slaba organizacija dela, zastarela tehnika, ki ne ustreza predpisom EU, in počasni helikopterji. Stroka že vrsto let opozarja o naslednjem:

•    Nimamo namenskih helikopterjev, temveč prevoze izvaja vojska z dvema vojaškima helikopterjema. Ta sta večnamenska in nimata stalno vgrajene medicinske opreme. Zato morajo pred intervencijami pogosto menjavati module, kar podaljša odzivni čas oziroma čas vzleta. Ta znaša približno 15 minut, a bi moral znašati pet minut. V tujini pa so to običajno tri minute. Slovenija je poleg Hrvaške edina država v EU, kjer te dejavnosti izvajajo vojaški in občasno policijski helikopterji.
•    Od helikopterja v eni bazi je odvisnih pet različnih služb: intervencija nujne medicinske pomoči na terenu, medbolnišnični transporti, reševanje v gorah, prevoz novorojenčkov in vojska. Tako v zdravstvenem dispečerskem centru velikokrat ne vedo, kje je helikopter in ali ga bodo sploh lahko uporabili za intervencijo. Tako se je v začetku januarja zgodilo, da je helikopter letel z inkubatorjem na Ptuj, istočasno pa sta potekali dve akciji gorskega reševanja, za kateri helikopter ni bil na voljo. Po naših podatkih se takšni primeri dogajajo tedensko.
•    Bazi, od koder vzletajo helikopterji, sta za zdaj le na Brniku in v Mariboru, kar pomeni slabo geografsko pokritost in dolgotrajno letenje na oddaljene lokacije. Potrebovali bi še najmanj eno bazo, na primer v Postojni, od koder bi pokrivali južni del Slovenije in Obalo. Vsega skupaj bi potrebovali štiri namenske helikopterje.
Tega so se zavedali tudi v prejšnjih vladah. Šarčevi so tako ustanovili medresorsko delovno skupino pod vodstvom ministrstva za zdravje, ki bi morala analizirati stanje in predlagati rešitve za vzpostavitev sodobnega sistema helikopterske nujne medicinske pomoči. Vendar se je skupina v štirih letih le nekajkrat sestala in ni izpolnila pričakovanj.

»DRAG, NETRANSPARENTEN IN NEUČINKOVIT SISTEM«

Da bi premaknili zadeve naprej, so v NSi februarja letos sklicali izredno sejo odborov za zdravstvo in obrambo. Opozarjali so, da je sistem reševanja, ki ga izvaja Slovenska vojska, drag, netransparenten in neučinkovit. »Pod krinko brezplačnosti oziroma zagotavljanja sredstev iz državnega proračuna se skrivajo veliko višji stroški, kot bi bili ob nabavi in uporabi novih namenskih medicinskih helikopterjev,« so pojasnili.

Možnih rešitev naj bi bilo več. Država bi lahko kupila namenske helikopterje in uporabila letalski kader policije in vojske ter medicinske posadke iz urgentnih centrov. V Evropi največ uporabljajo helikopterje Airbus H145, ki stanejo okoli osem milijonov evrov. Druga in za slovenske razmere veliko bolj učinkovita in transparentna rešitev pa bi bila izbira zunanjega (zasebnega) prevoznika, ki bi vsako leto natančno predstavil stroške delovanja. V tem primeru bi lahko kandidirali tudi za evropska sredstva in povrnili veliko večino investicije.

Koliko denarja trenutno porabimo za ta namen, ni povsem jasno, saj pri reševalnih aktivnostih sodeluje več služb, ki se financirajo iz različnih virov. Po neuradnih informacijah pa skupni stroški na letni ravni dosegajo od pet do šest milijonov evrov. Stroški delovanja ene komercialne baze so medtem po naših podatkih okoli 2,5 milijona evrov na leto.

Poslanec NSi Jožef Horvat je izpostavil tudi, da je obstoječi sistem v nasprotju z evropskimi predpisi, ki narekujejo visoke varnostne standarde. Helikoptersko reševanje namreč v EU prepoznavajo kot civilno oziroma komercialno operacijo, zato bi državni ali zasebni izvajalec potreboval posebno dovoljenje za opravljanje letalskega prevoza, ki pa ga vojska s svojimi helikopterji ne more dobiti.

»Vemo, da na primer pri infarktu šteje vsaka minuta in vsaka minuta povzroči večje zaplete. Zato je nujno potrebno, da se skrajša pot helikopterja na mesto, kjer je potreben,« je v začetku leta dejala poslanka NSi Tadeja Šuštar in se zavzela za to, da bi čim prej dobili namenske helikopterje. Njihovo prizadevanje so tedaj podpirali tudi v strankah SDS in SNS.

TONIN: NAKUP NAMENSKIH HELIKOPTERJEV NI PREDVIDEN

Sedem mesecev pozneje so na izrečeno pozabili. Na ministrstvu za obrambo, ki ga vodi Tonin, zdaj načrtujejo nakup novih helikopterjev, vendar ne namenskih, ampak vojaških. »Nakup namenskih helikopterjev za helikoptersko nujno medicinsko pomoč trenutno ni predviden,« so pojasnili.

Dodali so, da je nekdanja Cerarjeva vlada leta 2017 sprejela sklep, po katerem tovrstno reševanje izvaja država, in sicer s helikopterji policije in vojske. Za več pojasnil so nas napotili na pristojno ministrstvo za zdravje. Tam so nam odgovorili, da bodo skupaj iskali optimalno rešitev. Kdaj bi se lahko to zgodilo, niso povedali. Zagotovo pa rešitve ne bo našla medresorska delovna skupina, saj jo je ministrstvo junija letos potihoma ukinilo.