Janeza so vedno privlačili stari avtomobili. Prvega, znamke NSU prinz, si je kupil še pred 18. rojstnim dnem, za vajeniško plačo. »Vsi so imeli fičke, jaz pa sem želel voziti nekaj posebnega,« se spominja. Vse življenje je zelo menjaval avtomobile, ki jih je potreboval za vsakdan, po letu 1990, torej z osamosvojitvijo Slovenije, pa je nekako prišel čas, da se je lotil oldtajmerjev. Kot pravi, je v glavnem izbiral italijanske fiate, saj so se zanje najlažje dobili rezervni deli, pa tudi predragi niso bili. Večino oldtajmerjev je kupoval prek oglasnikov, prav vse je našel v Sloveniji.
VELIKO DELA Z NJIMI
»Seveda so bili v bolj slabem stanju; sicer ohranjeni, a potrebni popravila, kar pomeni, da sem imel z njimi veliko dela, da sem jih usposobil. Vsakega je treba razdreti, očistiti in pregledati, kje je kak uničen del,« pripoveduje Janez.
Nekaj oldtajmerjev je prodal, saj za vse doma ni prostora, a ga pri vsaki taki prodaji boli srce. Rabljene dele je kupoval doma, včasih jih je našel v starih avtomobilih, ki so mu jih dostavili znanci, pogosto pa se je ponje odpravil na sejem starodobnikov v Padovo. »Nahrbtnik na ramo in tisoč evrov v žep, pa smo ničkolikokrat šli,« pove.
