Reke se zlivajo z neba

Slovenija, dežela čedalje pogostejših poplav?

Marija Šelek / Revija Zarja Jana
29. 8. 2020, 20.35
Posodobljeno: 29. 8. 2020, 21.59
Deli članek:

Evropska agencija za okolje napoveduje, da bodo podnebne spremembe vodile do številnejših in močnejših nalivov v večjem delu Evrope, več bo poplav zaradi obilnih padavin v kratkem času (recimo v šestih urah), tudi reke bodo pogosteje poplavljale. Napovedujejo trikrat več škode zaradi poplavljanja rek kot doslej. Že sedaj imamo zaradi poplav največ materialne škode, in ker se poplavam ne bomo mogli izogniti, se jim moramo prilagoditi in biti nanje bolje pripravljeni. Kot družba o njih še vedno premalo vemo, meni dr. Tajan Trobec.

STA
Poplave v Tržiču in okolici oktobra 2018.
Ne spravljajte rek v beton
Se reke še umetno regulira, spravlja v betonirane struge? »Še obstajajo te prakse in tudi kar veliko je ljudi, ki verjamejo v take posege, vendar postaja v svetu tak trend samo še dopolnilni. Morda v kakšnem urbaniziranem središču, kjer morajo tak ukrep vzdrževati (betonirano nabrežje, npr.), saj je bila škoda že narejena. Če je to izven urbaniziranega središča, je smiselno, da se na takih odsekih beton odstrani in se ga zamenja z naravnimi materiali ali se pomaga z drugimi naravnimi metodami vrniti reko v prvotno stanje. Po Evropi namreč vse bolj odpirajo območja, ki smo jih v preteklosti odvzeli vodi. Zdaj vodi spet puščamo prostor, da se razliva, in tako skrbimo za boljše zdravje ekosistemov, večjo kakovost voda in večjo poplavno varnost območij dolvodno,« pravi dr. Tajan Trobec z Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Pred nekaj tedni je bil pod vodo Zagreb, nad katerim je v manj kot treh urah padlo med 50 in 80 litri dežja na kvadratni meter. Na določenem delu je v 24 urah padlo 89 litrov na kvadratni meter – to je toliko dežja, kot ga na tistem območju povprečno pade v celem juliju! Čeprav so to osupljivi podatki, pa to ni rekord. Največ dežja je julija v enem dnevu padlo leta 1989 (95,8 litra na kvadratni meter). Zakaj bi nas Zagreb moral zanimati? Res mislite, da se kaj takega ne more zgoditi pri nas? 

Mestne poplave so večinoma povezane z meteorno vodo in odvodnjavanjem. Zagreb je sicer zgrajen na potokih, nas je opozoril dr. Tajan Trobec z Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (ukvarja se s hidrogeografijo s celotnim vodnim krogom), kar poraja kup vprašanj. Eno izmed zanimivejših je v osrednjem hrvaškem dnevniku izpostavil strokovnjak Kordek z inštituta za gradbeništvo. Po potresu marca v Zagrebu niso pregledali podzemne infrastrukture, pod eno izmed zagrebških ulic pa se, ujeta med opeke, vije struga potoka Medveščak. Strokovnjak Kordek ne izključuje možnosti, da je del tega opečnatega korita delno poškodovan in se je potok zamašil.

»Mesta so v nekem obdobju tako pospešeno rasla, da jim z infrastrukturo nismo sledili, zato so ponekod odvodni jaški in cevi premajhnega obsega gotovo problem, potem pa voda udari na plan. Prav tako so umetni materiali v mestu, kot so beton in druge površine, zelo gladki in voda se zaradi tega po njih zelo hitro premika. Poplave zato lahko postanejo zelo nevarne – zgolj nekaj centimetrov takšne deroče vode je treba, da premakne avto ali spodnese človeka. To je problem. Ob zelo hitrem naraščanju vode je v mestih nevarno biti zunaj. Pri nas so mesta relativno majhna, v večjih je huje,« pojasnjuje Trobec.

Kaj pa sekanje dreves?

Zagrebčani vidijo razlog za poplave tudi v sekanju dreves nad mestom (naravni park Medvednica), na kar so opozarjali že pred desetimi leti. Po mnenju številnih je prav v tistem delu mesta, kamor se stekajo velike količine vode iz Medvednice, največ površin, prekritih z neprepustnimi materiali, kot je beton. Zato menijo, da bi nujno morali povečati zelene površine, saj bi tako zmanjšali spremembe v lokalnem vodnem krogu.

»Na splošno nas gozd ne more obraniti pred poplavami, vendar pa z območij gozdov pri ekstremnih padavinah odteče najmanj vode. Veliko vode prestreže listje na drevesih, gozdnata tla so najbolj porozna in vanje se voda najhitreje vpija. To pa sta dva pomembna filtra, ki preprečujeta, da bi voda stekla v vodotoke. Voda namreč postane zares nevarna šele takrat, ko je v vodotokih. Če posekate neko gozdno površino, se začne dogajati prav to – voda hitreje steče v vodotoke, časovna razlika med pojavom padavin in pojavom odtoka se zmanjša, zato je poplavni val močnejši,« pravi Trobec.

Spremljajte radarske slike

»V večini evropskih mest urejenost infrastrukture pesti dejstvo, da je bila grajena skozi različna zgodovinska obdobja – to pomeni, da vsaj nekateri deli niso prilagojeni na sodobne razmere (več je pozidanih zemljišč). Drugi vidik je upravljanje infrastrukture, ki je v nekaterih mestih boljše, drugod slabše. Tretji, prav tako pomemben vidik, pa je (ne)odgovornost prebivalcev, stanovalcev, voznikov ... To pomeni, da moramo ob vremenski napovedi, ki omogoča pripravo že več dni vnaprej, spremljati tudi radarske slike padavin. Te nam povedo, kje so nevihte in kam potujejo oziroma se širijo. Tako se jim lahko izognemo, kar zlasti velja za voznike, ki poskušajo 'preplavati' zalite podvoze. Tako radarsko sliko vsak lahko nosi v žepu,« je kritičen dr. Blaž Komac, vodja Oddelka za naravne nesreče na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU.

Pri tem sogovornik opozarja tudi na položaj kritične infrastrukture, kot je poleg kanalizacije še cestna, električna, plinovodi, komunikacijska – ta je zgoščena oziroma poteka po prometnicah. Tako so vozlišča izpostavljena poplavam. »To je pomembno, saj se lahko ob poplavah zgodi, da odpovejo številni družbeni sistemi, kot so organizacija zaščite in reševanja (dostopnost poti za gasilce), nato pa tudi za delovanje družbe nasploh. Primer takega zaporednega sosledja neugodnih dogodkov smo videli po žledu 2014, ko so se sistemi podirali drug za drugim, dokler ni padel najpomembnejši, električni vod, nato pa tudi komunikacijski, zdravstveni sistem itd. Spomnimo se, da so Slovenske železnice potem še nekaj let obnavljale progo proti Kopru.«

Kaj se dogaja v Sloveniji?

V zadnjih desetletjih strokovnjaki tudi v Sloveniji opažajo spremembe padavinskih (razporeditev količine in vrste padavin skozi leto: več kot v preteklosti je na primer dežja pozimi) in pretočnih režimov. »A trendi niso enoznačni in posebej v pokrajinsko tako raznoliki državi, kot je Slovenija, opažamo različne trende v različnih pokrajinah (panonska, dinarska, sredozemska, alpska). V Alpah srednji letni pretoki voda upadajo na vseh rekah, prav tako maksimalni, kar je posledica zmanjševanja padavin, krajše in tanjše snežne odeje (ki poleti ne zagotavlja vode) ter naraščanja temperatur zraka. Spomladanski presežek pretokov zaradi taljenja snega in ledu se je izenačil z jesenskim, drugotnim. Na zmanjšanje pretokov vpliva tudi, a tega še nismo analizirali, sprememba rabe zemljišč – zaraščanje kmetijske pokrajine, zlasti v hribovitih predelih, tudi zmanjšuje vodni odtok in pretok rek, na poplave pa deluje blažilno. Po drugi strani pa opažamo večje razlike. Tako so v zadnjih desetletjih poletni pretoki nižji kot prej. To pomeni pogostejše suše, ironično pa ob poletnih neurjih tudi večjo nevarnost hudourniških poplav, saj je zgornja plast prsti zaradi suše zbita in manj vpija vodo. Za poplave pa je pomembno, da se jesenski presežek pretokov pomika v zimo. Tako so pretoki decembra povprečno višji, kot so bili pred desetletji. Če smo še leta 1990 govorili o 'novembrskih' in 'Miklavževih' poplavah, lahko v prihodnosti pričakujemo pogostejše 'božične' in morda celo 'novoletne' poplave,« razlaga zanimive spremembe dr. Komac.

STA
Dramatične posledice ujme v vasi Belca.

Dr. Komac: »Medtem ko smo še leta 1990 govorili o 'novembrskih' in 'Miklavževih' poplavah, lahko v prihodnosti pričakujemo pogostejše 'božične' in morda celo 'novoletne' poplave.«

Več materialne škode

Ali je v Sloveniji zadnja leta več poplav, dr. Trobec težko odgovori z gotovostjo. »Je pa precej indicev, ki to nakazujejo. Res imamo več vodomernih postaj in boljše načine merjenja – torej poplave boljše zaznavamo kot v preteklosti, več o njih poročajo mediji. Skozi zgodovinske vire se to zelo lepo vidi, včasih so poročali le o največjih poplavah, zdaj se zabeleži vse. Kaže se pogosto pojavljanje visokih voda, in če gledamo analizo od 1950. leta naprej, je trend hudourniških poplav res v porastu. A trend ni statistično značilen,« je natančen dr. Trobec, ki je med drugim raziskoval hudourniške poplave med letoma 1550 in 2015 v Sloveniji.

»Nedvomno pa imamo zaradi poplav vse večjo materialno škodo. Zaradi tega imamo občutek, da je poplav vedno več in da so burnejše. To pa ni nujno posledica več poplav, ampak tega, da še vedno posegamo na poplavna območja, da tam gradimo, izvajamo gospodarske in druge dejavnosti in smo tako čedalje bolj ogroženi. Marsikdaj se obnašamo, kot da poplav tam ni, kar se nam vrne kot bumerang.«

Več poletnih neurij

V novejši raziskavi revije Nature, kjer so proučevali poplave v Evropi v zadnjih 500 letih, navajajo, da so se v preteklosti poplave pogosteje dogajale v hladnejših obdobjih leta (v prejšnjih obdobjih se je 41 odstotkov srednjeevropskih poplav dogajalo poleti), danes je poleti že 55 odstotkov vseh poplav. Zakaj?

»Za Evropo to velja zaradi pogostejših vremenskih motenj s padavinami v hladnejšem delu leta. Danes pa zaradi razgretega ozračja beležimo več poletnih neurij, zlasti v zahodni Evropi so tudi večja svoje vrste, ki pripotujejo z Atlantskega oceana in nad kopnim 'sprostijo' ogromno energije,« pojasnjuje dr. Komac, ki pravi, da bi se morali nemudoma seznaniti z možnimi naravnimi pojavi na območju bivanja in vsakodnevnih poti v šolo ter na delo, uporabljati aplikacije za vremenske napovedi in sledenje nevihtam (padavinam in strelam), se ob nevarnih razmerah izogibati nevarnim območjem, kot so bližina rek, mostovi, v mestih pa podvozov.

Dolgoročno pa bo po njegovem treba posvetiti večjo skrb izobraževanju in ozaveščanju. Temu prikimava tudi dr. Trobec: »O poplavni nevarnosti je treba ozaveščati že zgodaj v izobraževalnem procesu. Medtem ko  je Japonska potresno ogrožena država, smo mi poplavno, zato bi moral o tem marsikaj vedeti že vsak malček. Poplavna območja predstavljajo 15 odstotkov države, na teh območjih živi tudi do 25 odstotkov prebivalcev, torej je poplavam izpostavljen vsak četrti državljan. O poplavah kot družba čisto premalo vemo.«

Komacu pa se z vidika države zdi najnujnejša dolgoročna skrb za protipoplavno, vodozadrževalno infrastrukturo, ki je v dobršni meri že postavljena, a v resnici niti ne vemo, koliko pregrad in jezov imamo, posledično pa je ne vzdržujemo. Zlasti to velja za hribovita in gorska območja, npr. dolino Belce.

Poplave so sicer nujno potrebne

Trobec pa obenem poudarja, da so poplave povsem običajen naravni pojav – so del naravnega režima vodotokov ter nujno potrebne za vodne in obvodne ekosisteme, za uspevanje življenja na poplavnih ravnicah, za napajanje podtalnice z vodo. »Ne gre za nikakršno anomalijo, ki bi jo bilo treba odpraviti ali podrediti, kot nam nekateri včasih skušajo povedati. Upam, da smo se na preteklih izkušnjah s poplavami in povzročeno škodo to že uspeli naučiti. Poplavam se ne bomo mogli izogniti, treba je z njimi živeti. Pozabljamo, da so prav poplave in z njimi povezani procesi ustvarili to lepo slikovito pokrajino, s katero se radi pohvalimo in od nje tudi živimo; poplave skrbijo tudi za boljše samočistilne sposobnosti rek, z rodovitnimi nanosi so omogočile razvoj prvih civilizacij.«

Vodi je treba dati toliko, kot zahteva

Po Trobčevem mnenju se bomo za zmanjšanje poplavne ogroženosti samo z bitko proti klimatskim spremembam lotili le dela problema. »Še v 90. letih so se pri nas objavljali članki s trditvami, da ni območij, ki se jih ne bi dalo rešiti pred poplavami z gradbenimi protipoplavnimi ukrepi. Danes seveda vemo, da to ni res. Poplave so sestavni del sveta, v katerem živimo. Gre bolj za prilagajanje in ustrezno prostorsko načrtovanje. Vodi je treba dati toliko, kot zahteva. Vsaka nadaljnja gradnja na poplavnih območjih bi morala biti prepovedana in ustrezno sankcionirana – ne zgolj na papirju. In še: mi smo država poplav in svoja poplavna območja moramo poznati.«

Ne gradite na poplavnih območjih

Poleg tega, da o poplavah kot družba čisto premalo vemo, smo premalo seznanjeni tudi z možnostmi samozaščite in obstojem protipoplavne gradnje, opozarja dr. Tajan Trobec. »Tako si nikakor ne smeš postaviti hiše v grapi hudournika, saj te bodo tam poplave vsaj enkrat doletele (in celo odnesle hišo), prav tako ne gradimo na območju kraških poplav ali na ljubljanskem barju. Bi se pa morali prav na ljubljanskem barju, kjer imamo stanje, kot ga imamo (poseljenost in novogradnje, op. a.), posluževati protipoplavne gradnje. Ta je seveda dražja, vendar se dolgoročno splača. Se pa da tudi s preprostimi ukrepi že narediti veliko, na primer z umikom vrednejših predmetov v zgornja nadstropja in s tem, da v pritličju hiše nimamo parketa, temveč ploščice. Seveda pa bi bilo najbolje, da na barju ne bi gradili, saj gre za veliko naravno mokrišče, katerega glavna funkcija je zadrževanje vode, ki bi sicer drla v Ljubljano in naprej.«

Hidroelektrarne kot protipoplavna zaščita?

Eden izmed argumentov za gradnjo HE Mokrice na Spodnji Savi je prav povečevanje poplavne varnosti okoliških krajev. Dr. Tajan Trobec se s tem le deloma strinja: »V določenem segmentu, ob manjših pretokih, to celo drži, ampak ne smemo pozabiti, kaj se je zgodilo leta 2012 na Dravi. Ko razmere postanejo izjemne, ni jezu, ki bi lahko zdržal takšno poplavo. In ni akumulacije, ki bi lahko zadržala tako silo vode. Zato protipoplavna  zaščita ne more biti glavni argument za gradnjo hidroelektrarn.«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
naslovnica