Problem slovenskih sodnih izvedencev
Po skandinavskem sistemu gre sodni izvedenec za nekaj časa živet v družino – s kamero. S takšnimi ugotovitvami in posnetim materialom gre potem na sodišče. To je povsem nekaj drugega kot Rorschachov test črnilnih madežev, ki je med slovenskimi izvedenci daleč najbolj razširjena psihodiagnostična metoda, za katero pa iz Poročila o kakovosti psiholoških izvedenskih mnenj dr. Igorja Areha, strokovnjaka za forenzično psihologijo, izvemo, da je v Veliki Britaniji, Nemčiji in na Švedskem resno odsvetovan, na Norveškem pa celo prepovedan. V poročilu iz leta 2019 je profesor Areh analiziral 166 izvedenskih mnenj 33 sodnih izvedencev. Ugotovil je, da se pri nas priporočila za forenzično ocenjevanje – da se je treba takih projekcijskih testov izogibati – ne upoštevajo. »Razvoj in uporaba forenzičnih testov sta Slovenijo popolnoma zaobšla,« je zapisal Areh, ki opozarja, da je Rorschachov test v celoti objavljen na spletu. »Zaradi seznanjenosti javnosti s testom lahko zaključimo le, da je test neprimeren za forenzično ocenjevanje, saj lahko motivirani posamezniki z njegovo pomočjo manipulirajo z izvedenci in sodišči.« Areh ugotavlja tudi, da nobeno izmed psiholoških orodij ali testov, ki so v tujini v uporabi že desetletja, ni bilo prevzeto ali standardizirano v Sloveniji. »Sodišča se tako ne bi smela zanašati na izvedenska mnenja, v katerih so uporabljene projekcijske in druge neprimerne tehnike, saj nimajo dokazne vrednosti in vodijo v napačne odločitve z resnimi posledicami,« analizira Areh, ki vidi rešitev za tako stanje v nadzoru.

»Ne morem več molčati. Sita sem poslušanja, da se nič ne da!« Preveč krutih zgodb pozna, da bi bila tiho. In prepričana je, da se v primerih nasilja v družini in dodeljevanja otrok na družinskih sodiščih dogaja preveč nepravilnosti in strokovnih napak.

Aktualen primer odvzema otrok na žalost še zdaleč ni edini, ki bi nas moral skrbeti. Po dolgem in izčrpnem pogovoru z njo sem spoznala: če imaš nekdanjega partnerja oziroma zakonca, ki je visoko funkcionalen psihopat, maščevalen in še nasilen, si brez vrhunskega odvetnika, najboljše strokovne delavke na centru za socialno delo (CSD), ki je poleg strokovnosti še srčna in empatična, izjemne psihoterapevtke ter najboljšega možnega sodnika izgubljen! In brez otrok. Ne pomaga, da jih imaš rad in da si skrbel zanje neoporečno, ne pomaga, da si nasilje partnerja prijavil na policiji, ne pomaga, da imaš o partnerjevem nasilnem vedenju priče (saj kot priče sorodniki, prijatelji in bližnji ne pomagajo). Lahko imaš 200 elektronskih sporočil, v katerih te partner zmerja, imaš dokaze o zalezovanju, detektivska poročila, storilec lahko dejanje celo prizna – pa ni učinka! Ob poslušanju zgodb, ki jih pri svojem delu srečuje dr. Zalokarjeva, sem se držala za glavo.

Sogovornica je izpostavila, da imate statistično tudi 20-odstotno možnost, da boste v sodnem primeru naleteli na sodnika, ki je psihopat, osebnostno moten, maščevalen in sadist. To je prevalenca osebnostnih motenj v populaciji, vse študije tako kažejo, in osebnostne motnje ne obidejo niti sodnikov niti delavcev na centrih za socialno delo. »Od takega človeka ne pričakujte, da bo priznal kakršnokoli napako, ampak da bo šel na okope. Ne pomaga trkanje na njihovo vest in moralo, ker jih ne gane, saj teh kvalitet seveda ne posedujejo – ravno nasprotno, postanejo še bolj razdiralni, maščevalni in uničevalni.«

Tudi slab starš ima pravice

Ločitev staršev naj bi v kar najmanjši meri vplivala na otroke. Če je bil prej oče ali mama z otroki zgolj za »čaj in piškote«, torej takrat, ko se je njemu ali njej zazdelo, naj bi se tak princip odnosa ohranil tudi po razvezi. Vendar se to ne dogaja. Po razvezi sodišča obravnavajo tudi takšnega starša, ki mu je prej bilo bolj malo mar za otroka, po liniji najmanjšega napora oziroma s floskulo, da sta starša enakopravna. »Sodišča različne situacije obravnavajo enako – pod parolo enakopravnosti, kar je diskriminatorno. S tem delajo grozljivo sistemsko napako. V konkretnem primeru, ki je pod drobnogledom javnosti, je večino časa za otroke skrbela mati. Oče tako evidentno ni opravljal starševskih dolžnosti oziroma jih je opustil. In to bi se moralo odražati v postločitvenem razmerju, sicer se izvaja nedopusten socialni inženiring. Postrazvezna ureditev ni namenjena oblastnemu vsiljevanju načela delitve otroka na pol, ker sta starša enakopravna, in nekakšnemu poskusu rehabilitacije odnosa starš – otrok, ki ga je starš delno ali v celoti prostovoljno zanemaril in opustil.«

Rehabilitacija odnosa starš – otrok je po sodni praksi evropskega sodišča za človekove pravice pravno nujna, kadar do zloma odnosa ne pride prostovoljno, kot na primer zaradi dolgotrajnega sojenja, neupravičenega odvzema otrok, zaradi zdravstvenih razlogov (npr. da je bil kdo v komi), ugrabitve otroka v drugo državo ali ko se otrok rodi po razpadu zveze. »Nikakor pa o rehabilitaciji odnosa ne moremo govoriti in jo oblastno vsiljevati, kadar imamo opravka z neodgovornim ravnanjem starša do otroka. Pravo mora obravnavati enake situacije enako, različne pa različno. Ne pa da smo vsi enaki in imamo vsi pravico do enako obsežnega stika z otrokom. Če se mami očita odtujevanje otroka, naj se to razišče, ne pa da se oče pravzaprav odreče otroku, ima z njim minimalne stike, potem pa se čez nekaj let spomni, da bi on pa spet bil 'oče' in ima pravico do obsežnih stikov. Pogosto starši ne odtujujejo otrok, ampak so otroci odtujeni, ker drugega starša preprosto ni bilo – po njegovi lastni izbiri. Evropsko sodišče zahteva pozitivne ukrepe za ponovno združevanje družine, ampak ne v primeru prostovoljnega ravnanja starša. Takšne prakse pri nas ne boste našli,« pove Zalokarjeva in doda: »Družinsko sodstvo pri nas je velik problem!«

sodisce zalokar
Šimen Zupančič
Dr. Leonida Zalokar: »Gre za različno obravnavo enake situacije, saj sodišče diskriminatorno obravnava mamo – otroke so ji tako odvzeli brez izvedenskega mnenja.«

Nasilneža nihče ne ustavi

Znani so ji primeri, ko je storilec izrecno priznal očitana mu (nasilna) dejanja, a to ni imelo nobene teže. »V okviru multidisciplinarnih timov se situacija premleva in premleva, vabi se stranko in njenega partnerja, ki naj bi bil nasilen ... Imamo celo primer, kjer sta bili poleg kazenske obsodbe zaradi nasilja v družini podani dve izvedenski mnenji, da je oseba osebnostno motena. Gospod leta in leta počne neverjetne reči, pa ga nihče ne ustavi. CSD je kljub takim dokazom še vedno vztrajal pri stikih otrok z očetom. Kasneje se je ugotovilo, da je bila v ta primer vpletena delavka CSD, ki je delala tudi pri primeru, ko je oče zabrisal hčer čez balkon, pa je še naprej vztrajala pri stikih hčerke z očetom – ki je osebnostno moten.« 

Imamo torej primere, kjer je nasilje ugotovljeno, ugotovljena je osebnostna motnja, pa ni nikakršnega učinka – ne na CSD ne na sodišču. Zalokarjeva je tako že večkrat javno zastavila vprašanje, ali so na CSD usposobljeni za prepoznavanje in obravnavanje osebnostnih motenj. »Sami priznavajo, da niso. In potem pišejo mnenja na sodišče, pa ne prepoznajo vseh možnih manipulativnih tehnik in ravnanj, ki se jih poslužujejo moteni posamezniki, z ustrahovanjem in kričanjem vred. Socialne delavke se jih še same bojijo, za komunikacijo z njimi večinoma sploh niso usposobljene in pišejo taka mnenja na sodišče, da se vprašaš, kdo je tu nor … Več primerov spoznavam, bolj je očitno, kakšna beda, nedopustnost in sprevrženost se dogajajo žrtvam nasilja v Sloveniji. Žrtvam obeh spolov.«

Sodišče odloča tako, da ne odloči

Empatija, kaj je to?
Ko je neka oseba na sodišču rekla, da bi rada otroka zvečer objela in poljubila, jo je sodnica, ki odloča tudi v aktualnem primeru odvzema otrok materi, vprašala: »Kaj boste pa imeli od tega?«

Po analizah primerov in sodb se da ugotoviti, da sodišča mnogokrat sploh niso odločala. »V enem od primerov je oče dejal, da je živel z otrokom in hoče tudi po ločitvi imeti stike z njim, na sodišče je podal zahtevo za začasno odredbo in njeno izvršitev, a to o tem ni odločalo. Z neodločanjem so pričakovali, da se bosta starša že domenila, saj so ugotovili, da če zadevo pustijo pri miru, eden od staršev slej ko prej popusti. Temu se v praksi evropskega sodišča reče odločanje s potekom časa. Tukaj lahko govorimo o pasivni agresiji sodišč.«

Vlagajo se pravna sredstva, o katerih se ne odloča. Sodnica bo pri končni odločitvi v aktualnem primeru potrebovala sodnega izvedenca, ampak brez izvedenčevega mnenja se je že odločila za odvzem otrok materi? »Seveda. Gre za različno obravnavo enake situacije, saj sodišče diskriminatorno obravnava mamo – otroke so ji tako odvzeli brez izvedenskega mnenja. Problem družinskega nasilja v sodstvu je, da se nasilje dogaja v okviru družine in prvi, ki to opazijo, so družinski člani. Sodniki pa tem pričam pravijo nekredibilne, ker so to vaši bližnji. Iščejo objektivnost, ki je v takih primerih ne more  biti. Nekateri so sistem odlično pogruntali in si v boju za otroke dobesedno organizirali sistem 'neodvisnih' prič, ki niso ne prijatelji ne bližnji. A o teh pričah pa se, začuda, nihče ne vpraša, od kod so jih potegnili? Kje so jih dobili? Niso prijatelji iz preteklosti, niso sorodniki, kdo pa so in kaj je njihov interes?«

Odvetniki, prekinite molk!

Sodnica je odločila, da je v največjo korist otrok v aktualnem primeru to, da jih ločijo od mame. Vendar so jim s to odločitvijo pretrgali tudi vse socialne stike in jih iztrgali iz znanega okolja – z vsemi znanimi ljudmi. »Iz svojih tridesetletnih izkušenj, ko spremljam otroke in mlade v Vzgojnem zavodu Planina, vam lahko zatrdim, da jim bo to ravnanje pustilo hude čustvene in posledično vedenjske motnje. Že dlje poslušam odvetnike, ki pravijo, da tako pač je, da se je treba paziti dotične sodnice. Odvetniki so pri tem preveč otopeli in nedejavni. Čakam, da se kdo javno oglasi. Naj se vsaj eden,« je neposredna Zalokarjeva, ki na nepravilnosti opozarja že leta, tudi s pismi na ministrstvo za pravosodje in mnoge pristojne institucije. 

Po njenem in prepričanju mnogih je vse skupaj zrelo za evropsko sodišče za človekove pravice, saj gre za neizvrševanje odločb, s katerimi se določi stike, tolerira se nasilje, neprimerno obnašanje sodnikov (Zalokarjeva uporablja izraz sodniški sadizem) in diskriminatorno sojenje – vse to so kršitve po evropski konvenciji o človekovih pravicah. In to ni v največjo korist otrok.

Kako je to možno?

»Za sodnika, ki ne pozna zgodbe (da se mi dogaja nasilje, nočem, da otroci hodijo k očetu/materi) in se vanjo ne poglablja, je odločitev jasna. Starš ima pravico do stika z otroki. Tako je to možno. Nimamo pa dnevnih centrov, kamor bi lahko tak starš prišel po otroka in kjer bi videli, da ni hotel vzeti otroka; starši so prepuščeni sami sebi …« 
Kje so vzgojiteljice, učitelji, šolski svetovalci, ki poznajo otroka in so jim po večini razmere v družinah jasne? »Po mojih izkušnjah se nočejo vtikati. Sem bila že v različnih timih, ko niso prišli na sestanke ali pa so govorili, da se ne spomnijo – ker se bojijo! Ljudje se raje umaknejo, ker ne vedo, kako ravnati s psihopati.«

Odtujevanje otroka je družinsko nasilje

Leonida Zalokar torej opaža, da se skupno izvajanje varstva in vzgoje ter obseg stikov z otroki oblastno vsiljujejo tudi takrat, ko je dokazano, da eden od staršev izvaja katero od oblik družinskega nasilja, zlorablja prepovedane substance ali ima osebnostno motnjo, ki rušilno vpliva na razvoj otrok. Na tak način se preprečuje tako nenasilnemu partnerju kot otrokom popoln izstop iz patoloških družinskih vzorcev. Torej če boste imeli nasilnega partnerja in boste otroke želeli obvarovati ter jim boste s takim očetom ali mamo omejevali stike, boste kaznovani – saj izvajate družinsko nasilje, ki se mu reče odtujevanje otroka. 
»Na naših CSD in sodiščih sledijo preživelim psihološkim teorijam, ki pravijo, da sta za družinsko nasilje odgovorna oba partnerja v enaki, vendar nezavedni meri. Od žrtve nasilja te institucije zahtevajo, da uvidijo, da je partnersko nasilje zgolj partnerski problem ter ga ni dopustno prenašati v odnos starš –otrok z zahtevami po omejevanju stikov, saj da to otroku škodi.« Potemtakem otroku bolj škodi odtujevanje stika z nasilnim očetom/mamo kot stik z nenasilnim staršem?

Žrtve potiskajo v še hujše težav

Starša, ki odtujuje otroke nasilnemu staršu, naj bi pogosto silili v partnersko svetovanje in mediacijo, v kateri bi ga prepričali oziroma podučili, da s tem dela škodo otrokom. »V resnici gre za promocijo mehanizma, ki zlorabljajočemu staršu dopušča ohranjanje nadzora nad žrtvijo. Pri tem pa je treba ponovno opozoriti, da osebnostnih motenj strokovnjaki na CSD ne prepoznavajo, izvajanje partnerskih svetovanj s takim motenim zakoncem pa lahko privede do nastanka še hujših psihičnih težav pri žrtvi.« Gre za sekundarno viktimizacijo, ki jo žrtve nasilja dolga leta doživljajo tako na centrih za socialno delo kot na sodiščih.

Zaradi vseh nakopičenih primerov je samo še vprašanje časa, kdaj se bo to kot sistemski problem izpostavilo pred kakšnim evropskim sodiščem. »Slovenija bo za takšna ravnanja plačala slej kot prej,« je prepričana dr. Leonida Zalokar.

------

Koliko časa za prepoznanje psihopata?

Za prepoznanje pravega psihopata, ki zna manipulirati in šarmirati, lahko potrebuješ tudi leto ali celo leto in pol. »Osebnostno motnjo spoznaš pri človeku takrat, ko mu stopiš na rep, ko ne gre po njegovo, ko se zoperstaviš njegovemu mnenju, delaš v nasprotju z njegovimi pričakovanji, zahtevami. Pogosto se sliši, da smo narcisistična družba, v resnici bi morali govoriti o psihopatski družbi. Kjer vladajo brezbrižnost do pravic drugih, pomanjkanje ali nič slabe vesti in obžalovanja, neupoštevanje zakonov in socialnih norm, odsotnost strahu, nagnjenost k nasilnemu vedenju in čustvenim izbruhom – govorimo o psihopatiji.«

Ni mi hotela prazniti jajc

»CSD ljudi silijo v skupne terapije z nasilneži, kar je kriminal. Katastrofalno je, da potem na takih CSD pišejo mnenja za sodišča. Pri njih se zgodi celo to, da moški prostodušno prizna, da mu ženska ni hotela prazniti jajc, pa ni na to od strokovnih delavk nikakršne reakcije. V nekem drugem primeru je na mediaciji moški tako kričal, da so jo prekinili. Strokovna delavka s CSD pa je zapisala: mediacija ni uspela, ker je odnos konflikten. Javno sem zahtevala, da se konkretno opredelijo in navedejo, kdo od staršev je konflikten, in je zato posledično vzpostavljanje kakršnegakoli odnosa povsem onemogočeno. Vsi smo vedeli, da gre zgolj in samo za enega od staršev – drugi si tudi ust ni upal odpreti. Oni pa napišejo to tako, kot da sta oba odgovorna. Zakaj ne napišejo, da je ena oseba tako kričala, da s to osebo  pogovor sploh ni mogoč? Potem so v istem primeru sklenili, da gre za stopnjo ogroženosti, vendar niso določili visoke stopnje ogroženosti, saj bi morali mami vzeti otroke.« Kako prosim? Osebi, ki ni konfliktna, bi vzeli otroke zaradi nasilnega partnerja? Saj ni ta oseba nasilna, ampak druga? »Tako to pogosto deluje. Tako deluje ta sistem. Ko se začneš ukvarjati s tem, preprosto več ne veš, kaj bi ... Ljudem, ki prihajajo po pomoč iz tedna v teden, ne moremo pomagati. In podobnih zadev sploh ni malo!« zatrjuje dr. Leonida Zalokar.

Ženske, nikar se ne uredite preveč

Odvetniki ženskam, preden gredo na sodišče, povedo: nobenega nakita, nobenih ličil, nobene barve, lase si spnite, ne obujte si pet, oblecite si vrečasta oblačila. Za sodno dvorano se je treba primerno opraviti, ker ženska pred sodnice na družinskih sodiščih ne sme stopiti preveč urejena in privlačna. Zalokarjevi so še preveč dobro znane zgodbe o poniževanju in zaničevalnih pogledih, tudi histeričnemu dretju sodne oblasti – kar je tudi prijavila na ministrstvo za pravosodje, navedla primer in opisala povsem neustrezno, nestrokovno, mestoma nesramno vedenje dotične, sedaj vsej zainteresirani slovenski javnosti zelo znane sodnice.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_30-naslovka
Zarja Jana
Zarja Jana