Kljub častitljivim letom je vitalen, radosten, navihan, poln nalezljivega optimizma. »Ne počutim se starega, sploh kadar sem tukaj gori v naravi,« je razprl roke in pokazal na vse bogastvo rastlinja in dreves okoli sebe na njegovi parceli nad Idrijo. Potem pa nenadoma izginil …

Obrnila sem se in že ga ni bilo več. Smuknil je v gozd nedaleč stran pogledat, ali ni čez noč morda zrasel kakšen jurček. Odhitela sem za njim, v upanju, da najdeva kakšnega za v lonec, vendar nisva imela sreče. »Tu okoli jih je dosti, zadnjega je včeraj odtrgal sin Samo. Danes pa očitno ne bo nič. Ni več prava luna,« je poznavalsko dejal in nas popeljal med svoje rastline. »Če bi bilo mogoče, bi bil tukaj vsak dan! To je življenje! Narava! Še pred tremi leti sem vsak dan peš prišel sem gor, 25 minut sem potreboval. Zdaj pa grem še trikrat na teden. Lažje je, če me kdo pelje, čeprav grem tudi vso pot peš. Čisto rad sem sam, družbo mi delajo rastline, tudi pogovarjam se z njimi. Sem bral, da potem bolje rastejo. Če me kakšen teden ni, je videti vse žalostno, če večkrat pridem, jih zalijem, malo razrahljam zemljo, se pa prebudijo in razbohotijo, vsaj jaz tako mislim!«

Nisem mislil, da bom doživel sto let

Triindvajsetega maja je v znanem gostišču v središču Idrije v krogu svojih najbližjih (sina, vnukov, pravnukov in drugih sorodnikov) praznoval stoti rojstni dan. Zaigrala mu je tudi idrijska godba na pihala, čestitko pa je dobil celo od predsednika Boruta Pahorja. Če ne bi vedela, koliko jih šteje, bi mu prisodila vsaj dvajset let manj. Resnično. »Delo človeka drži pokonci,« se je nasmehnil, ko enkrat obsediš, je konec. »Amen!« je zaključil. 

Njegov dan se začne ob pol sedmih, ko vstane in telovadi. »Imam svojo serijo vaj, ki jih izvajam vsak dan že dolga leta, vse od takrat, ko sem imel težave z išiasom in so mi dali napotke zanje.« Potem zajtrkuje. Dvakrat na teden kruh z marmelado in skuto ter čaj, vse preostale dni pa belo kavo s kruhom. Že od najstniških let. »Zame je to najbolj zdravo! Kruh spečem sam, mleko pa kupimo od kmeta.« Potem gre na obhod po mestu. S kakšnim prijateljem spije kozarček rujnega, potem pa, če je le mogoče, koga prepriča, da ga pelje na njegovo posestvo nad Idrijo, kjer so si zgradili manjši vikend.

»Ko pridem sem gor, se mi zdi, kot da sem v nebesih! V naravi se počutiš mladega, na asfaltu pa se hitro postaraš,« je razložil. In potem obdeluje svoj vrtiček, največkrat mu pomaga sin. »Čez štirinajst dni bo treba izkopati krompir, je ta zgodnji. Pa jabolka bodo že tudi konec meseca,« je s prsti pokazal na eno od jablan, ki jih je pred leti presenetila s kar osemsto kilogrami sadežev. Fotografije, ki pričajo o tej neverjetni letini, visijo v dnevnem prostoru njegove hiške. »Največkrat samo opazujem in pregledam, kako vse raste, kaj že zori, razmišljam, kaj bi lahko še posadil, kaj izboljšal. Delam kakšno uro, nato pa počivam. Vseeno nisem več v takšni formi, da bi lahko delal več ur skupaj. Treba je biti moder in upoštevati telo, kaj še zmore in česa ne, da ni kaj narobe,« se je navihano nasmehnil, kot otrok, ki je nekaj ušpičil, in te iskrice sem lahko opazovala ves čas našega srečanja. 

»Nikoli si nisem mislil, da bom doživel sto let. Vendar tudi ne štejem več. Ne razmišljam o tem, kdaj bom umrl, to je nekaj naravnega, nič se ne bojim. Lepo živim, vse mi paše, nič mi ne škoduje. Vsak dan spijem kakšen kozarček vina. Če je zunaj vroče, doma potem spijem tudi kozarček šnopčka, ki fino pohladi,« nam je zaupal eno svojih preverjenih navad.

Včasih sta z ženo nabirala zdravilne rastline za čaje, zdaj čaj kupita. »Sadim pa luštrek. Čez kakih 14 dni bom imel semena. Zrna očistim, zmečkam in namočim v belem vinu. Potem pa tri tedne zjutraj na tešče spijem pokrovček tega napitka. To je najboljše zdravilo za jetra in ledvice, jih čisti. O tem sem nekje prebral in deluje. Jaz temu receptu zaupam. Pred kratkim sem bil na pregledu in imam jetra in ledvice povsem zdrave.« Pri svoji starosti jemlje občasno dvoje tablet – za tlak in aspirin. »Ob nedeljah pa telo počiva, takrat ne telovadim in ne vzamem nobene tablete! Zdravnikom ne verjamem vsega. Delam, kar vem in čutim, da je prav. Danes bi lahko jemal deset različnih tablet, pa je bolje, da jih ne, ni potrebe.« Tudi nedavna epidemija in vse z zvezi z njo ga ni prestrašilo. »Nič se ne sekiram in upoštevam pravila. Po mojem je preveč panike, zato se tudi virus širi. Se mi zdi, da je preveč politike vmes in da premalo upoštevajo tiste zdravnike, ki govorijo pametno. Neke stvari je treba upoštevati, vsega pa tudi ne. Malo se moraš 'ahtati' in biti pozoren do sebe. Predvsem pa se ne smeš sekirati. Mislim, da je meni narava dala življenje.«

bevk5
Andrej Križ
Delo na vrtu ga krepi.

Svet njegove mladosti je bil lepši

Rodil se je v Čeplezu, vasici nad Cerknim, kot zadnji od sedmih otrok. Oče mu je umrl, ko jih je imel sedem, zato je vajeti družine v roke vzela mati, jih vzgajala in hkrati skrbela za kmetijo. »Vseskozi smo bili v naravi in delali od zore do mraka.« Niso imeli veliko, ampak lačni niso bili nikoli, saj so hrane doma pridelali dovolj. »Mama je kupovala le sladkor in sol. Bila je pridna in napredna kmetica. Vse je znala urediti.«

Od doma ga je pregnala druga svetovna vojna, leta 1943 se je pridružil partizanom. »Prvih sedem mesecev do italijanske kapitulacije je bilo zelo hudo. Jedli smo trikrat na teden, vodo je bilo težko dobiti, potem je bilo bolje, smo že spali pod streho.« Leta 1944 so ga kot obveščevalca iz štaba divizije poslali na idrijsko, tam je spoznal svojo ženo, s katero sta skupaj že sedemdeset let! Lep spomin ima tudi na sodelovanje pri transportu ranjencev, ki so jih iz partizanskih bolnišnic Franja in Pavla iz Cerknega spremljali do letališča Nadlesk, od koder so jih z zavezniškimi letali odpeljali v zavezniške baze v južno Italijo. Po vojni je kot oficir služboval v različnih jugoslovanskih krajih. Svojo delovno pot je sklenil kot načelnik odseka za ljudsko obrambo v občini Idrija. 

Čeprav je že skoraj pol stoletja upokojen, nikoli ne miruje. »Vseskozi moraš biti aktiven, obdan z delom, povezan z drugimi ljudmi in zmeraj na tekočem s tem, kar se dogaja.« Zato vsak dan gleda poročila, všeč mu je tudi oddaja Vem, sicer pa raje bere, kot da bi gledal televizijo. Najraje ima zgodovinske knjige. Je pa tudi zelo strasten reševalec križank. Vsak dan jih rešuje. Mobilni telefon ima in ga uporablja, ampak le v nujnih primerih. »Preveč je tehnologije okoli nas. Po mojem je vse preveč modernizirano. Preveč smo odvisni od raznih elektronskih naprav, potem se pa kaj zgodi, recimo pokvari printer v ambulanti, pa vse stoji. Če se kaj zgodi, je vsega konec, vse stoji, saj ste videli, kaj se je zgodilo med epidemijo. Danes gre samo še za zaslužek, dobiček, ne bi se smelo tako grabiti. Ogromno je nepoštenja, nič ni več ljudsko, naravno. Preveč je delitev na revne, bogate, večvredne in manjvredne. Bolj mi je bil všeč svet, ki sem ga poznal v mladosti. Bili smo skromni, pomagali smo si. Bolj smo bili povezani z naravo. Prav zato, ker sem tako pogrešal stik z naravo, smo kupili ta košček zemlje tukaj gori. Ko sem še delal na občini, sem ob dveh končal, potem pa sva z ženo vsako popoldne prišla peš sem gor.«

Sam si peče kruh

bevk3
Andrej Križ
Stoletnik Ivan Bevk, gre peš na svoje posestvo nad Idrijo.

Žena ga je naučila peči kruh. »Na začetku sem samo zakuril in pripravil krušno peč tu zunaj na vikendu, žena pa je spekla kruh. Ko pa je padla in si poškodovala nogo, sem kruh začel peči jaz. Zdaj ga gotovo pečem že več kot petnajst let. Na začetku smo ga pekli tudi pozimi, zdaj ga pozimi pečem doma, od marca do novembra pa tukaj gor. Vsakih 14 dni spečem deset hlebčkov iz petih kilogramov moke. Za to potrebujem tri ure. Medtem si skuham kosilo.« Najraje je makarone, pašto na vse načine, pravi. Tisti dan, ko smo se srečali, jima je žena naredila špagete z olivnim oljem in solato. »Tako preprosta jed, ampak to imam res rad.« Po zajtrku vsak dan poje še jabolko, poleti breskev. »Zvečer po šesti uri pa zadnje čase jem grozdje, je dobro za prebavo. Tudi bučke velikokrat pripraviva, kar malo jih popečeva ali popraživa. Pozimi pa zvečer dostikrat zobam maline ali ribez, ki jih poleti, ko dozorijo, zamrznem.« 

Na njunem jedilniku se večkrat znajdejo tudi ribe. Ivan je namreč še vedno strasten ribič. »Pred tednom dni sem ujel več kot kilogram težko soško postrv,« se je pohvalil. »Kadar sem pri vodi, je, kot bi bil tukaj gor, v moji oazi. Ob vodi pozabim na vse. Gledam, kako se vedejo ribe, kako prijemljejo, opazujem vodo.« Štirikrat na mesec se še vedno odpravi k Idrijci. Dolgo je bil zelo dejaven član ribiške družine. Bil je tajnik, blagajnik, čuvaj, zdaj pa je njihov častni član. Ko smo se vrnili v dolino, v njegovo stanovanje v samem jedru starega mesta, mi je pokazal tudi priznanje, ki ga je dobil od ribiške družine. Ker ga je žena že čakala s kosilom, smo se poslovili. Še prej pa mi je Ivan ljubeznivo potisnil v roke svoj hlebček kruha. Hvaležno sem pomahala v pozdrav. Ivan preprosto uživa življenje, ni čudno, da ga je še toliko v njem!   

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_31
Zarja Jana
naslovnica