Kot partizan in zaveden Slovenec se je med drugim podpisal pod prvo partizansko opero Partizanka Ana, ustvaril pa je tudi neuradno primorsko himno Vstajenje Primorske. Brat ministra za kulturo Iztok Simoniti, ki je pravnik in karierni diplomat, je bil prvi slovenski veleposlanik v Italiji.

Upokojeni univerzitetni profesor Vasko Simoniti se je v prvih štirih mesecih tretje vlade Janeza Janše zelo redko pojavljal v javnosti. V tem času se je njegovo ministrstvo v nekakšni tajnosti ukvarjalo predvsem s pripravo sprememb na področju delovanja medijev, ki so po oceni njegove stranke SDS neuravnoteženi že zadnjih 29 let, seveda na 45 letih podlage.

Eden izmed redkih njegovih nastopov v tem času je povezan z neverjetno nedoslednostjo aktualne vlade, ki je odprtih ust pustila tako zaposlene v muzejih kot tudi javnost.

Med epidemijo koronavirusa je konec aprila napovedal, da bi »v naslednjih dneh ali v začetku maja lahko odprli galerije, muzeje, knjižnice«. Še isti dan ob osmih zvečer pa je vlada sporočila, da se bodo omenjene institucije odprle že naslednji dan. Odločitev je požela številne kritike, saj v dobrih 12 urah to niti organizacijsko ni bilo izvedljivo, zato je večina knjižnic svoja vrata odprla šele čez pet dni.

Ker se minister Simoniti še naprej izogiba sojev žarometov, najverjetneje je vzrok bojazen pred neprijetnimi vprašanji neuravnoteženih novinarjev, v nadaljevanju predstavljamo njegovo preteklo delo in dinastijo družine Simoniti. Vasko Simoniti je sicer prvi minister za kulturo v Sloveniji, ki ta resor vodi že drugič. Prvič je bil na čelu ministrstva v času prve vlade Janeza Janše med leti 2004 in 2008.

Oče zaveden partizan

Rado Simoniti
Digitalna knjižnica Slovenije
Rado Simoniti je avtor neuradne primorske himne Vstajenje Primorske.

Simonitiju je bila kultura položena v zibelko. Njegov dedek Anton Simoniti, ki se je rodil v Goriških Brdih, je kot dvanajstletnik odšel za čevljarskega vajenca v Tolmin, kjer pa ni sledil poklicni čevljarski poti svojega očeta. V Tolminu je namreč spoznal teoretika in organista Danila Fajglja, ki je Antona navdušil in tudi uvedel v svet glasbe. Po vrnitvi v domači kraj je kot samouk nadaljeval študij glasbe in se izpopolnjeval pri goriških glasbenikih, je zapisano na spletni strani Primorci.si. Anton, oziroma Tone po domače, je orglal v cerkvah po Sloveniji in je več kot šest desetletij vodil številne cerkvene in prosvetne zbore, ljubezen do glasbe pa je prenesel tudi na svoje otroke.

Oče aktualnega ministra za kulturo Rado Simoniti, ki se je kot deseti otrok rodil slaba dva meseca pred začetkom druge svetovne vojne, je postal eden izmed najboljših slovenskih zborovodij vseh časov in je za svoje življenjsko delo leta 1976 prejel Prešernovo nagrado.

Ko je bil star 25 let, je leta 1939 že prevzel vodenje zbora v ljubljanski operi. Po kapitulaciji Italije se je štiri leta kasneje kot patriot in zaveden Primorec pridružil partizanom ter osnoval partizanski pevski zbor. Njegov opus obsega okoli 600 predvsem samospevov in zborovskih pesmi, med pomembnejše spadajo prva slovenska partizanska opera Partizanka Ana, samospevi na besedila Karla Destovnika - Kajuha ter neuradna primorska himna Vstajenje Primorske.

Tri leta po zaključku druge svetovne vojne se skladatelju rodi sin Iztok Simoniti, leta 1951 pa je na svet prijokal še Vasko Simoniti. Ne Iztok ne Vasko nista sledila glasbenim stopinjam svojega očeta in dedka. Iztok Simoniti je diplomiral na pravni fakulteti, kasneje pa je postal karierni diplomat in mednarodni politolog ter profesor za področje diplomacije. Bil je prvi veleposlanik Slovenije v Italiji, nekaj časa je vodil tudi urad za Slovence v zamejstvu in po svetu. Med leti 1994 in 1997 je vodil tudi komisijo za mejo s Hrvaško.

Iztok
Mediaspeed
Iztok Simoniti je bil v letih 2001 in 2001 državni sekretar na zunanjem ministrstvu.

Ne glasba, prva ljubezen zgodovina

Vaska Simonitija je bolj kot glasba navduševala zgodovina. Leta 1977 je diplomiral na oddelku za zgodovino ljubljanske filozofske fakultete. Po kratki epizodi v državni upravi tedanje SFRJ se je leta 1981 zaposlil na filozofski fakulteti kot asistent. Ko je leta 1989 doktoriral, je bil izvoljen za docenta, pet let kasneje pa je postal izredni profesor.

V politiko se je aktivno vključil šele leta 2000, ko je na listi SDS kandidiral na parlamentarnih volitvah. Kljub neuspešni kandidaturi pa se je začel njegov vzpon na političnem prizorišču. Leta 2002 je prevzel vodenje predvolilne kampanje kandidatke za predsednico republike Barbare Brezigar in ponovno pogorel. Brezigarjeva se je sicer uvrstila v drugi krog volitev, ko jo je z dobrimi 56 odstotki premagal danes že pokojni Janez Drnovšek.

Štiri mesece pred parlamentarnimi volitvami leta 2004 je bil med ustanovnimi člani zbora republike, po volitvah pa mu je predsednik vlade Janez Janša zaupal vodenje ministrstva za kulturo.

vasko simoniti, alenka zor simoniti
Mediaspeed
Vasko Simoniti je poročen s televizijsko novinarko Alenko Zor Simoniti.

Cerkvi v brezplačni najem podaril Blejski otok

Že v času prvega mandata na čelu ministrstva za kulturo se je ukvarjal s spremembo medijskega prostora, najbolj pa je mandat zaznamovala ena izmed zadnjih njegovih odločitev na tem položaju, ko je teden dni pred zaključkom mandata in zamenjavo oblasti z ljubljansko nadškofijo sklenil poravnavo, s katero je Rimskokatoliška cerkev (RKC) dobila v dar še preostale tri nepremičnine na Blejskem otoku in otok zastonj v najem za 45 let.

V zameno je RKC umaknil tožbo proti državi, ki jo je vložila na strasbourško sodišče za človekove pravice. Ob tem v oči bode dejstvo, da strasbourško sodišče tožbe RKC proti Sloveniji uradno sploh ni sprejelo. Država se je s podpisom poravnave celo zavezala, da dogovora ne bo izpodbijala pred sodišči.

Pred sklenitvijo poravnave je sicer država petnajst let vztrajala, da je imel edini slovenski otok še veliko pred sprejetjem zakona o denacionalizaciji poseben status kulturnega spomenika nacionalnega pomena, zaradi česar otoka in preostalih treh nepremičnin na njem razen cerkve ni mogoče vrniti v naravi.

Zaradi te poteze Simonitija je bila proti ministru vložena kazenska ovadba, ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport pa je kasneje prek državnega pravobranilstva vložilo tožbo proti ljubljanski nadškofiji za ugotovitev ničnosti sporazuma, a je sodišče tožbo zavrnilo. Rimskokatoliška cerkev bo tako do leta 2053 brezplačno uporabljaja Blejski otok.